Nastopajoči: Dr. Feelgood, Eric Gales, Glenn Hughes
Lokacija: Pordenone / Parco San Valentino / Italija
Datum: 06.07.2018
27. izdaja Pordenone Blues festivala se je dobesedno zaletela v hrbet. Julij je poln koncertnih dogodivščin in tokratni izlet v Pordenone niti ni bil načrtovan. Za pohod tja smo se odločili v zadnjem hipu. Festival traja sicer praviloma teden dni, mi pa smo izbrali tisti dan, ki je v programu ponujal nastope treh izredno zanimivih izvajalcev. V redosledju so namreč nastopili Dr. Feelgood, Eric Gales s svojo spremljevalno skupino in večno stasiti »Voice of rock«, gospod presvetli, Glenn Hughes. Slednji je napovedal repertoar striktno pisan na kožo Deep Purple puristom, saj naj bi izvajal na koncertu le Deep Purple klasike in to pretežno iz obdobja skupine, ko se je ta nahajala v postavah oznakama MK IV in MK V.
Organizator je mislil na kup fines in podrobnosti. Predvsem je bilo prizorišče obilno založeno s ponudbo pijače in jedače, prostrana zelenica parkovne ureditve, kjer se vsako leto odvija festival, konkretni in prostrani oder. N oder so prvi krenili legendarni britanski boogie blues rock’n’roll nepridipravi Dr. Feelgood. Skupina, ki ji v svoji dolgoživi karieri ne ostaja pravzaprav nič prikrito, velja danes za pravega »kultozavra rocka«. Bend, ki je bil ustanovljen leta 1971 v angleškem mestu Essex, deluje danes brez originalnih in ustanovnih članov. Najdaljši čas ima v aktualni postavi skupine bobnar Kevin Morris, ki se je skupini priključil v prvi polovici osemdesetih. Preostanek kvarteta zastopajo še vokalist Robert Kane, kitarist Steve Walwyn in basist Phil Mitchell. Da. Ekipi teče rock ‘n’ roll v krvi in tega niti ni potrebno obešati na veliki zvon. Vse stoji na svojem mestu, bend je izjemno suveren. Zvočno in izvedbeno. Trdo in moško. Robato in brez kompromisov. Neupogljivo in neukročeno. Za svoja leta se kvartet izredno dobro drži. Izvrstna komunikacija pevca Roberta Kanea, ki je poskrbel tudi za obilje humoresk in porogljivega obešenjaštva, je bila garant vzdrževanja vedrega in sila pozitivnega razpoloženja, ki je vladalo med nastopom, bend pa je odprašil mnoštvo avtorskih klasik na čelu z Back in the Night, Roxette, Shotgun, She Does It Right, Going Back Home, Down at the Doctors ter v sklepnem delu predelavo klasike Give Me One More Shot.
Sledila je dolga pavza. Na odru se pojavi Eric Gales Band. Eric Gales je veliki kitarski as ter virtuoz. V žepu ima 15. studijskih albumov in številna sodelovanja na albumih drugih izvajalcev. Na oder je stopil s svojo spremljevalno skupino, ki jo zastopa čvrsta in izjemna ritem sekcija Orlanda Thompsona na bas kitari ter Nicka Hayesa na bobnih, medtem ko je za dodatno programiranje, vzorčenje, tolkala ter spremljevalne vokale skrbela kar Ericova življenjska sopotnica LaDonna Gales. Eric je uspel na svojevrsten način ustvariti sebi lastni glasbeni hibrid izjemno estetske blues retorike, ki z neverjetno spretnostjo koketira z različnimi glasbenimi žanri. Galesova posebnost je, da navkljub dejstvu desničarja, igra kitaro obrnjeno na drugo stran (kot je počel to Hendrix) hkrati pa tudi tako, da je zgornja struna E, nameščena spodaj, torej delujejo prijemi akordov, kot zrcalna slika standardnemu slogu prijemanja akordov. Tako ga je namreč naučil igrati njegov brat, ki pa je dejansko levičar. V svetu igranja kitare je po takšni tehniki najbolj znan Albert King, prav tako pa igra kitaro na tak način med bolj znanimi virtuozi bluesa npr. Coco Montoya.
Ta ekipa sodeluje tudi na aktualnem Galesovem albumu »Middle of the Road«, kar je Eric seveda izkoristil tudi za njegovo jedrnato predstavitev in iz albuma izvedel točki Boogie Man ter Swamp. Podaljšani solo točki sta nekje v drugi polovici koncerta pripadli tudi Thompsonu in Hayesu, ki sta razkazala svoje izjemne spretnosti s katerimi sta osupnila publiko. Hudomušja ni primanjkoval o med koncertom. Jezični Gales ni prenehal zalagati publike s prisrčnimi štorijami in humoreskami, predvsem pa zbijanja sočnih šal na svoj račun. Posebej premeteno je predrugačil Blue Oyster Cult klasiko Don’t Fear the Reaper, proti koncu pa začaral vse Hendrixove navdušence tudi s svojo verzijo klasike Voodoo Chile. Da ustvarjajo Eric Glaes Band izjemno ritmično kinetiko in groove vzmetenje ni treba posebej poudarjati. Ta funky kinetizem in potentna toploljubna vibrac ija nizkih tonov, je prekaljeno skrižana s sočnim in polnim kitarskim zvokom ognjevite Ericove igre. Efekt je vseskozi dražljiv in neverjetno privlačen. Koncertna predstava, ki je povsem začarala in prevzela. Nasploh zavoljo tega, ker je Galesa sicer silno težko ujeti v teh koncih Evrope. Roko na srce, če povem iskreno, niti nisem vedel pred koncertom, na kakšno koncertno predstavo pravzaprav prihajam. Izkazalo se je torej, da bi storil napako, v kolikor se ne bi pojavil tega dne v Pordenonu.
No kot zadnji se je na oder povzpel znameniti Glenn Hughes. Mož, ki je nastopil v prejšnjem desetletju novega milenija tudi dvakrat v Ljubljani. Glenn je pred kratkim obnovil in okrepil tudi aktivnosti samostojnega izvajalca in tako smo ga prestregli v lanskem in predlanskem letu kar na dveh koncertih v Avstriji. Po novem izidu albuma famoznih Black Country Communion, žal znova nismo dočakali koncertov te super rock zasedbe, pa se je Glenn odločil, da bo v tej sezoni sestavil serijo svojih koncertov po globusu na katerih bo igral samo Deep Purple iz časov svojega službovanja pri tej skupini. Tako je popolnoma prevetril postavo, ki ga je spremljala še v lanskem letu. Poleg Hughesa so tako v ekipi znova povratnik J.J. Marsh na kitari, klaviaturist Jesper Bo »Jay Boe« Hansen, ki je na odru »posloval« kar s sistemom Hammond XK-5 ter pravim Leslie ojačevalnikom, medtem ko je za bobne sedel manj znani Fernando Escobedo . Ne glede na to, da uradni promocijski tekst oglašuje za kitarista tega novega Hughesovega projekta Sorena Andersena, je vskočil v njegov e škornje za koncert v Pordenone torej stari Hughesov znanec J.J Marsh, ki je s Hughesom sodeloval na kar nekaj njegovih solo albumih, kot tudi pri projektu HTP (Hughes Turner Project).
Hughes si je znova pustil rasti lase, da je postal zbližan tistemu Glennu iz sedemdesetih. Cela ekipa je skušala nekako loviti magijo Deep Purple postav Mk IV in MK V. Hansen je vpletal v solo vložke na Hammond orglah podobne vložke, kot jih je veliki Jon Lord, Escobedo pa je v krajši solo točki kar se da imitiral »solizme« Iana Paicea. Najtežja naloga je znova pripadal J.J. Marschu, ki je moral držati igro kitarskih genijev Richiea Blackmorea in Tommy Bolina. Bend se je nekajkrat »izvedbeno sporekel« med koncertom. Pravzaprav je bil netočen na nekaj prehodnih delih. Manj odločen in manj natančen. Sicer pa kot gre od Hughesa in kompanije pričakovati. Glenn je znova vokalno ubijal, kot ubija le on, pri čemer je svoje solo vokalne eskapade med Mistreated, kjer se po običaju polnokrvno razstreli, nekoliko skrajšal. Izredno lepo je bilo prisluhniti mogočni You Fool No One. Vendar je prav slednja povzročala zasedbi največ preglavic. Zlasti v vzdrževanju ritma ter prehodov. Škoda le, da ni obeh Deep Purple klasik iz obdobja Mk III. postave zamenjal Hughes s katero izmed skladb albumov »Stormbringer«, »Burn« in/ali »Come Taste the Band«. Tako bi vsa zadeva maksimalno zažgala. A tudi še eno verzijo Smoke on the Water ter Highway Star smo pač z veseljem sprejeli. Za finale je Glenn posadil svojo bas kitaro v roke roadie-ju in se prelevil le v vlogo vokalista. Tehnik se je postavil k robu bobnov, kjer sta mu J.J. Marsch in Fernando Escobedo »prišepetavala« tone.
Glenn ostaja vokalni mogočnež. Izredno ohranjen. Vokalno nasploh. Prav tako deluje še vedno razposajeno, živahno, angažirano, s prebitkom energije in izraža slo in željo po tem, da dostavi najboljše kar zna in zmore. Uživa na odru. In to je bistvo, ki ga drži gor, pokonci in ga žene naprej. Izjemen pridigar in dejansko. Eden največjih rock pevcev vseh časov.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
GLENN HUGHES:
1. Stormbringer
2. Might Just Take Your Life
3. Sail Away
4. You Fool No One
5. You Keep on Moving
6. Mistreated
7. Smoke on the Water
8. Georgia on My Mind
9. Highway Star
—dodatek—
10. Burn
