Datum izida: 1978
Založba: Charly Records
Produkcija: Gilgamesh
Dolžina: 37:48
Zvrst: Canterbury scene/jazz rock fusion
Ocena: 7.5/10
»Another Fine Tune You’ve Got Me Into« je bil drugi in obenem zadnji studijski album leta 1977 za kratek čas ponovno obujenih predstavnikov canterburyske scene Gilgamesh. Klaviaturski mojster in šef skupine, Alan Gowen. je po kratki epizodi s skupino National Health obnovil po antičnem sumerskem kralju poimenovane Gilgamesh v postavi, ki je vsebovala kitarista Phila Leeja, bobarja Trevorja Tomkinsa (ex-Nucleus) in basista Neila Murraya (ex-Colosseum II, kasneje Black Sabbath, Whitesnake). Slednjega je pred začetkom snemanja novega albuma zamenjal nekdanji Soft Machine in Soft Heap basist Hugh Hopper.
Gilgamesh v zvočnem oziru v primerjavi z zelo dobrim istoimenskim prvencem iz leta 1975 kakšne pretresljive slogovne spremembe niso doživeli. Še naprej so igrali inštrumentalen jazz rock fusion s subitlnimi simfoničnimi aranžmaji in kompleksnimi časovnimi prehodi ter prevladujočim nekoliko zasanjanim vzdušjem večine del. Vseeno je glavnina aranžmajev postala lahkotnejših, ritmične nianse manj kompleksne in posamezne ideje manj zanimive, kar pomeni, da so jih v želji, da bi njihihova glasba dosegla širše občestvo, začele ‘mučiti’ iste težave kot večino njihovih jazz fusion vrstnikov tistega časa. Večina del je bila tokrat speljana v počasnejši tempo kar je še povečalo na trenutke izrazito zaspano atmosfero.
Na albumu ni bilo nobenega dela, ki bi na kakršenkoli način posebej izstopalo, a tudi ne nobenega popolnega mimostrela. »Darker Brighter« predstavlja solidno otvoritev, ki je nekako v skladu s tedanjimi jazz fusion trendi, kjer je poleg pastelnih simfoničnih tekstur pomembno vlogo igrala električna kitara. Na srečo se je Gowen izogibal rabe sintetično naravnanih elektronskih teksur, ki je bila tedaj med rock in jazz klaviaturisti pogost trend in je večinoma prisegal na električni klavir. »Bobberty-Theme From Something Else« je tihožitna, nekoliko razvlečena stvaritev z zaspanim utripom, kjer se krhki klavirski aranžmaji izmenjujejo s prefinjenimi kitarskimi variacijami. Vmes se vrine kakšna zanimiva solaža sicer pa ves čas prevladuje sanjavo vzdušje. »Waiting« je kratka, s klasicističnimi aranžmaji prepojena klavirska zadušnica, medtem ko je »Playtime« s svojimi presunljivimi kitarskimi pasažami najbolj otožno delo na tem albumu. »Underwater Song« vebuje jazzovsko naravnani uvodni bobnarski solo nastop, ki se v nadaljevanju prelevi v nadvse spodobno fusionistično pustoloviščino.
»Another Fine Tune You’ve Got Me Into« je bil nekoliko manj zanimiv, a soliden naslednik Gilgamesh prvenca s katerim je bilo konec neke kratke, a zabavne canterburyske zgodbe. Album je namreč izšel leta 1978, ko so bili Gilgamesh že preteklost. V nasprotju z marsikaterimi vrstniki, ki so se po letih mirovanja vrnili nazaj na sceno, je bilo njihovo slovo dokončno. Gowen, ki je po razpadu Gilgamesh, vnovič sodeloval z National Helath in Soft Heap, je dve leti kasneje, 1981, pri komaj 33-ih letih umrl zaradi levkemije, iste bolezni, ki je leta 2009 v grob spravila Hopperja. Leta 2000 je pri založbi Cuneiform Records izšla zbirka do tedaj neobjavljenih Gilgamesh skladb iz njihovega zgodnjega obdobja z naslovom »Arriving Twice«, ki vsebuje posnetke z Murrayem v postavi. Skoraj identično naslovnico, sliko Williama Blakea z naslovom ‘Duh bolhe’ na kateri je upodobljen hudič, ki iz sklede raztresa kužne bolezni, je za svoj solo album album »The Chemical Wedding« (1998) uporabil Bruce Dickinson, pevec angleških metalskih prvakov Iron Maiden.
avtor: Peter Podbrežnik
seznam skladb:
1. Darker Brighter
2. Bobberty – Theme From Something Else
3. Waiting
4. Playtime
5. Underwater Song
6. Foel’d Again
7. T.N.T.F.X.
Gilgamesh:
Alan Gowen – klaviature
Phil Lee – kitara
Hugh Hopper – bas kitara
Trevor Tomkins – bobni
