Založba: Progrock.com Essentials
Datum izida: 7. 3. 2025
Produkcija: Bob Cooper
Dolžina albuma: 57.36 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Ghost of the Machine so progresivnorockovski kvartet doma iz angleškega Leedsa. Gre za sekstet, ki ga sestavljajo nekdanji člani zasedbe This Winter Machine (od tod tudi izpeljanka imena nove formacije) ter vokalist Charlie Bramald.
Bend zastopa torej preklemano izkušeno članstvo, ki so di v generacijo britanskih glasbenikov, močno navdahnjenih nad likom in delom progresivnorockovskih legend Genesis, Camel in Yes. Skupina je navdušila glasbene kritike in privržence neoprogresivnega rocka, ki je sicer značilen za britansko otočje, že s prvencem “Scissorgames” iz leta 2022, ki je požel s strani glasbenih kritikov mnoge hvalnice in laskave nazive progresivnorockovskega albuma leta.
Pričakovanja so bila zato upravičeno velika tudi nad tem kaj bo prinesel drugi studijski album skupine, ki je vzdržala do njegovega izida v nespremenjeni postavi, kar je zagotovo vredno vse pohvale. Posebnost Ghost of the Machine je v rabi dveh kitar, zato so je v aranžmajih kompozicij fraziranje poudarjeno in glede na njihove generacijske vrstnike, definitivno rine nekoliko bolj v ospredje. Kompozicij je vsega šest, tri med njimi so kačasto razgibane epske progresivnorockovske simfonije in merijo debelo preko desetih minut. Tudi Ghost of the Machine so tipski britanski mojstri hipnotične evokacije mistike in grabežljivega vzdušja, ki jezdi med pravim pompom drama teatra, melanholije, koprnenja, pa tudi sijočih žarkov optimizma, ki občasno zasijejo skozi silno mistično vzdušje samega albuma.
Sekstet slovi po vrhunski medsebojni kreativno delavni kemiji, ki je temeljna podlaga za vrhunsko strukturiran album, kot je najnovejši to je “Empires Must Fall”. Kdor je seznanjen s tem kar beleži žanrski fenomen neo-progresivnega rocka po recimo ‘okroglo’ peti dekadi svojega obstoja v tej galaksiji, natanko ve o čem je govora v tem recenzentskem eseju. Skupine Gallahad, Pendragon, Jadis, dobri stari Pallas in tako dalje. Narava kompozicij jezdi po tisti briljantni razmejitveni črti med nalezljivo poslušljivostjo in kompleksno strukturiranostjo. Nikdar ne zapadejo Ghost of the Machine v kakšne težko prebavljive vložke, kar bi jih odnašalo v vode kakšnih RIO/avantgardnih provokatorjev, pač pa vselej sledijo rdeči niti komponistične kompaktnosti. Tudi v dolgih ezoteričnih pasažah, kjer se vrhunsko prelivajo v perfektno kompatibilno spravljivem medsebojnem dialogu razkošne kulise šelestečih klaviatur in kitarskih fraz, deluje vse popolnoma tam, kjer mora biti. Vokal Charlieja Bramalda je v barvi in pristopu vrhunska dopolnitev zgodbe o Ghost of the Machine. Tu je najkrajša kompozicija albuma – The One, ki bi se brez težav lahko vrtela tudi na radiu, saj jo krasi izjemna kompaktnost muzikalne nalezljivosti, prav v njej pa zasije s posebno intenziteto Bramaldov vokalni performans, ki ga krasi tudi izjemno lepa barva. To potrdi melanholični uvodni del sklepne After The War, kjer vam bo njegov vokal v navezi s pianom, naravnost strl srce.
Težko je izbirati vrhunce. Je produkcijska mojstrovina, z izjemno premeteno obteženo razmestitvijo gradnikov zvočne slike, kar prinaša resnično razkošno zvočnost izdelka. To je album, ki kot stvaritev, navdušuje absolutno v enem kosu. Celovito. Posluša se ga od začetka do konca. Enovito. Drugače ne gre. In kot tak funkcionira brezgrajno. Lahko rečem kar brezhibno. Po “Scissorgames” je “Empires Must Fall”, več kot navdušujoč naslednik, tako ali drugače briljantnega predhodnika, kar pomeni, da se je skupina znašla pred velikim izzivom artistične nadgradnje, ko je nastajal novi material. In v vsem opravičila vrhunsko artistično naravo prvenca.
“Empires Must Fall” je torej nov, fantastičen izdelek, ki bo razveselili vse, še tako zahtevne, recimo jim kar ‘razvajene’ ljubitelje neo-progresivnega rocka, ki jim od novotarij v tem žanrskem polju ne uide prav nič. Vse od Marillion, IQ do Arena, kot tudi vsega vmes. Tako že z nestrpnostjo pričakujemo kaj bo prinesel tretji Ghost of the Machine album.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Keepers Of The Light (8:35)
2. The Days That Never Were (5:59)
3. Panopticon (11:44)
4. Fall Through Time (12:00)
5. The One (4:43)
6. After The War (14:32)
Zasedba:
Charlie Bramald – vokal
Graham Garbett – kitare, dodatni vokali
Scott Owens – kitare
Mark Hagan – klaviature, klavir
Stuart McAuley – bas kitare, pedala
Andy Milner – bobni
