Grega Habič je jeseniški kitarski as kakršnih ne delajo več. Prekaljeni in vsestranski kitarski virtuoz, ki je unikat. Edinstven. Velja za enega najbolj aktivnih slovenskih glasbenikov, v kontekstu katerih se pridevnik “neodvisnosti” resnično prilega, kot ključ v ključavnico. Grega je na svoji samonikli glasbeni poti nanizal šest instrumentalnih albumov, potem pa se je s sedmim, to je najnovejšim, ki je izšel 1. 7. 2020, znova v samozaložbi, in z naslovom Vrane, odločil za opazen artistični zasuk. Posnel je vokalni album. To je tudi prvi pravi album, kjer stopa v ospredje smiselna oznaka “skupinski” album. Album skupine GHB, ki je pred tem zaživela le na odrih. Sedaj živi po novem tudi na novem albumu in tako bo, kot kaže ostalo tudi v prihodnje. Z albumov “Vrane” (RockLine recenzija), si je Grega v umetniško ustvarjalnem smislu odprl kup novih artističnih iztočnic, s katerimi je sam sebi izzivalno odstrl nova glasbena obzorja. V tej novi kreativni sferi, pa je pokazal obilje zrelosti in zadržal vso sebi lastni artistično samoniklost.
Lokacija: Ljubljana / Točka 213 / Slovenija
Datum: 24. 7. 2020
RockLine: Med novim »Vrane« in prejšnjim albumom »Songs of Breathing Freely« (RockLine recenzija) je preteklo vsega dve leti in novi album prinaša konkreten artistični zasuk glede na tvojo dosedanjo glasbeno usmeritev. GHB je postal med drugim nenadoma vokalni band.
Grega: Spoznal sem Nino (Nina Bauman, pevka, op. p.). Če bi jo spoznal prej, bi tudi prej začel pisati takšno glasbo, kot je na albumu “Vrane”. Občasno sem že ustvarjal takšno glasbo, vendar nisem dobil ustreznega pevca ali pevke, da bi se stvar lahko realizirala.
RockLine: Da. Nekaj tvojih skladb iz preteklosti je vsebovalo vokale.
Grega: Res je. Preizkušal sem te ideje z vokalom. Npr. z Jessejem Adamsom, s katerim naju veže dolgoletno sodelovanje tako na mojih kot tudi njegovih ploščah. A on je vokalno doma bolj v rapu, znajde se dobro tudi v metalu, kaj drugega pa že težko. To kar ustvarjamo sedaj, bi bilo z Jessejem nemogoče. Glavni razlog je bila torej Nina. No, drugi pa tudi ta, da sem se nekoliko postaral in postal, kot pravijo, zrelejši in malo bolj umirjen. Energijo, ki sem jo prej dokaj agresivno usmerjal v kritiko sveta, sem na tem albumu raje uporabil za bolj spravljive tone. Ampak glede na trenutno situacijo v svetu se mi zdi, da bo v moji prihodnosti pri komponiranju kmalu zopet prisotna uporniška nota.
RockLine: Te alternacije so zaželene, vsaj v smislu presenečenja, če ne tudi v smislu raziskovanja samega sebe, kot glasbenega umetnika, saj s tem raziskuješ nova ekspresivna obzorja, do kamor pač seže tvoje aktualno glasbeno vizionarstvo. V tem trenutku. Ta hip.
Grega: Tako je. Če pomislim, da smo posneli šest instrumentalnih albumov zapovrstjo, je nastopil skrajni čas za nov korak, nov artistični izziv, novo glasbeno zgodbo. Zelo veliko kitarskih glasbe sem napisal in občutil sem nekakšno zasičenost, zato je bil čas, da si postavim nov izziv. V mojih instrumentalnih prevladuje kitara, ki občasno nekako nadomešča vokal, vendar to ni to. To ni enako. Človeški glas je človeški glas in nič ga ne more nadomestiti.
Klemen: Glede na to, da smo na novem albumu preskočili na drugačen sistem komponiranja, je bila integracija vokala pravzaprav neobhodna.
Grega: Da. Glasu ne moremo nadomestiti z instrumenti. Govorim pa seveda o vokalu kalibra Nine, ki je res fenomenalna pevka. Pod to spada tudi njeno mojstrstvo glede stranskih vokalov, zaradi katerih tokrat ni bilo pretirane potrebe niti po uporabi klaviatur.
RockLine: Album “Vrane” je torej vrsta artistične tranzicije. Torej boste v tej smeri raziskovali tudi na prihodnjih studijski albumih?
Grega: Vsekakor. Članstvo benda je idealno za glasbo s poudarkom na vokalih. Nina je pripeljala iz skupine Panda tudi bobnarja Damjana Muleja. Poleg tega pa se nam je priključil še kitarist skupine John F. Doe Aleš Svetina. Seveda pa je v samem bistvu GHB-ja na prvem mestu vedno bila svoboda pri izražanju, kam nas bodo glasbene vode odnesle, bomo še videli. Ampak vokal ostaja.
Klemen: Sedaj, ko imamo Aleša, pridejo v poštev tudi terce in vse to, kar omogočata dve kitari v skupini.
Grega: Točno to. Tudi v instrumentalno izvedbenem smislu smo sedaj lahko precej bolj precizni. S kitaristom, kot je Aleš, je lažje reproducirati glasbo z naših plošč, kjer je posnetih nemalo kitar. Kar nekaj časa smo GHB igrali kot trio, pa so se določene stvari zaradi tega v živo izgubile.
RockLine: Novi album ponuja več žanrov. Skladbe so med seboj žanrsko odklanjajo.
Grega: Tudi v preteklosti smo se vedno preizkusili v raznolikih glasbenih žanrih, pri tem smo bili vedno precej razgibani. Odvisno od trenutnega razpoloženja pri pisanju skladb, pa izziv pri komponiranju mora vsaj pri meni zmeraj biti prisoten. Seveda pa se, vsaj upam, skozi mojo glasbo začuti, da sem to jaz, ne glede na stil.
RockLine: Si eden redkih slovenskih glasbenih izvajalcev, ki vzdržuje konsistenco, kar se rednih izdaj novih albumov tiče. Nove avtorske glasbe. Gledano v smislu, da izdajaš albume v nekih normalnih dve- do triletnih časovnih presledkih, seveda. Da se tokrat kuha nekaj novega, je namigovala že skladba Ljubav Nije Stih, ki je izšla, se mi zdi, nekje pomladi lansko leto in je odpeta v srbohrvaškem jeziku in s pevko Blažko Udir. Tudi video je zelo zabaven.
Grega: Ja v tem vmesnem obdobju, ko pravega GHB-ja kot takega v resnici ni bilo, smo pravzaprav še vedno ustvarjali glasbo. To je bilo obdobje po tem, ko nas je zapustil dolgoletni bobnar Blaž Soklič in smo vsi potrebovali malo več zabave in sproščenosti. Blažka je v tem času sodelovala tudi pri skladbi Breathing Freely, za katero smo takrat prav tako naredili videospot. Imeli smo se lepo, ampak ni dolgo trajalo.
RockLine: Jesenice so se včasih lahko pohvalile s konkretnim ustvarjalnim utripom, kar se metala in rocka tiče. Kako je danes? Koliko bendov, poleg GHB, tam še »miga«?
Grega: Edini, ki mi pridejo na misel ta hip, so Within Destruction, 30 Stopinj V Senci in Samuel Blues. Je še par bendov, ki preigravajo cover-je, kar je bolje kot nič, ampak ni pa to ravno ustvarjalno za moje pojme. Sicer pa je aktualna scena, kar se same glasbe tiče, na našem koncu precej klavrna. Jesenice še vedno ne premorejo konkretnega glasbenega kluba, kjer bi mladi in stari nadobudneži lahko predstavili svojo glasbo. Mogoče je tudi zaradi tega tako skromna scena trenutno tu. Imamo pa tu največ nakupovalnih središč na gostoto prebivalstva v celi vesoljni Sloveniji. Mislim, da je varno reči, da glasba in kultura na splošno na Jesenicah nista na prvem mestu pri gospodi na občini.
Klemen: Obstaja še skupina Kabaret 5, ki se ukvarja s preigravanjem priredb.
RockLine: Zadnja dva komada albuma Vrane sta teatralno zelo mračna, melanholična, sploh Ad Infinitum, kjer Nina preseneti s tistim krikom v izhodu skladbe.
Grega: Kot sem povedal, odvisno od trenutnega počutja ob danem trenutku ustvarjanja. Album “Vrane” je konceptualno v svojem bistvu ljubezenska zgodba. Ljubezen je najmočnejše čustvo, kar ga premore človeštvo, ki pa ima kot vsaka stvar dve plati; iz blaženosti, ki ga prinese, pa do destruktivnosti in melanholije. Zadnji dve skladbi sta popis slednjega. Z Nino imam to srečo, da oba pola zna interpretirati skozi svoj glas, vključno z kriki.
RockLine: Klemen, ti veljaš za vrsto biblijskega očaka rock’n’rolla na slovenski sceni. Dihal si osemdeseta z enim prvih thrash metal bendov na Slovenskem, Game Over, Grego poznaš zelo verjetno velik del svojega življenja. Povej mi. Grega je res večplastno stesan glasbenik, ideje, s katerimi rokuje, so zelo različne. Kako mu uspeš slediti in kako se vidva sporazumevata v vseh teh glasbeno komponističnih izzivih?
Klemen: Če želiš igrati z Gregom, moraš veliko vaditi. Jaz veliko vadim. Ves čas. Kar se tiče zadnje plošče, je bilo, vsaj z mojega zornega kota, vseeno vse skupaj malo lažje. Skladbe niso več tako kompleksne, kot prej. Sploh sedaj, ko se nam je pridružilo tudi petje. To kar ustvarjamo sedaj in sam naš novi pristop do glasbe, mi je zelo všeč.
RockLine: Kaj pa ti Nina, kako si se zaštekala z Gregom in ostalimi?
Nina: Leta 2018 se je vse začelo. Pravzaprav preko Facebooka. Klemen me je nekega dne povabil v prostor, kjer imajo GHB vaje in mu pravijo Kevder. Kemija je takoj stekla. Takoj smo se ujeli. V karakternem smislu in tudi glede interpretacije glasbe. Najprej smo posneli komad Nad nama.
Grega: Na vajah s to ekipo je povsem druga pesem, kor prej. Čuti se, da smo na isti valovni dolžini in posledično tudi igramo veliko bolje.
RockLine: Na novem albumu ti je uspelo to, da si zadržal svoj eklekticizem. Spravil od sebe povsem drugačen album, pa vseeno album, ki nosi vse elementarne zaščitne znamke, za katero stoji ime GHB.
Grega: To je bilo bistveno. Za novi album smo pripravili 16. skladb, potem pa smo naredili med njimi izbor. Se pravi; izbrali smo najboljše od tistega, kar smo ustvarili. Predvsem sem bil osredotočen na to, da če mi je nekaj zvenelo preveč generično, ni imelo to na tem novem albumu kaj iskati. Nekatere med njimi so bile spodobne skladbe, a so zvenele preveč »slovensko«. Tega smo se izogibali.
RockLine: Kaj je v tem primeru »slovensko«?
Grega: Recimo to, da si želiš zveneti kot nek drug glasbenik oz. tako, kot je trenutno popularno.
Nina: Zame osebno je bilo zelo pomembno, da stopim iz okvirjev in se na tak način z GHB, ki so povsem druga glasbena zgodb, kot recimo Panda, preizkusim tudi v drugih glasbenih sferah. To pomeni, da lahko uporabim vokal na različne načine. Vedno mi je bil izziv preizkusit se v različnih glasbenih žanrih; od popa, jazza, rocka, izkušnje imam celo z narodno-zabavno glasbo. Tako da biti v bendu takega kova, kot je GHB, je zame izziv. Grega pa mi je, moram priznati, dal še dodatno samozavest, kar se tiče izražanja, kar se močno pozna tudi pri Pandi. Začela sem se lažje izražati, se sprostila. Priznam, v določeni točki mi je malo manjkalo samozavesti, sedaj sem postala še bolj svoja …
Grega: Da. Nina je po duši rokerica. In za Damjana se mi zdi, da je tudi. Pri Pandi on ne more bobnati na način, kot lahko bobna pri GHB. Smo le malo bolj oster bend. Pri nas lahko maksimalno pritisne na plin in bobna brez omejitev. Tudi z Damjanom smo se takoj ujeli. V trenutku.
RockLine: Kako pa to, da ravno Damjan in ne kateri drug bobnar?
Grega: To je pa Nina uredila.
Nina: U bistvu sem ga zvabila na vaje z GHB.
RockLine: Okej, bobni. Imel si navado, da si jih »naklikal« kar sam. Kakšne so novosti na novem albumu, se je sedaj kaj spremenilo?
Grega: Od nekdaj sem želel bobnarja v studiu. Vsi s katerimi sem doslej sodeloval, so bili dokaj dobri bobnarji, vendar pa do konkretnih studijskih posnetkov bobnov nismo nikoli prišli … Npr. Blaž (Blaž Soklič, op. p.) je bil res odličen bobnar vendar …
Klemen: … ni bil z glavo povsem v naši glasbi.
Grega: Sedaj imamo Damjana, ki idealno funkcionira z vsem, česar se sedaj lotevamo, in z njim verjamem, da bomo končno prišli do pravih bobnov tudi na bodočih studijskih posnetkih.
Nina: Za Damjana sem res iskreno navijala. Vztrajala sem, da mora on postati novi GHB bobnar. Čutila sem, da se bodo fantje z Damjanom ujeli. In po navadi imam dobro intuicijo.
Grega: Tudi karakterno. Super človek in odličen bobnar s povsem svojim stilom igranja, kar je neprecenljivo.
RockLine: Kaj pa Aleš Svetina? Njegov oče je igral nekoč pri Heavy Company?
Grega: Tako kot njegov oče, je tudi Aleš odličen kitarist in zelo umirjene, nenaporne narave. To slednje pa je še posebej pomembno, kadar sta v bendu dva kitarista, za katere je nemalokrat značilen malce preveč izrazit ego in se stvari hitro lahko sprevržejo v nepotrebno tekmovalnost. Zdi se mi, da sva idealen par na kitarah, ker on igra malo bolj umirjeno, jaz pa malo bolj ostro.
RockLine: Zrasli ste tudi kar se video produkcije tiče. Še nekdo je z vami. Tihi, nevidni šesti član skupine?
Grega: Mitja Ploj. Umetnik v pravem pomenu besede. Je Štajerec, ki živi na Jesenicah, in moj dolgoletni prijatelj. Pri nas skrbi za video produkcijo, on je oblikoval ovitek albuma. On skrbi za naše uradne artikle, majice, za oblikovanje motivov. Mitja je del naše ekipe, njegov status je pravzaprav status člana GHB.
RockLine: Glede na situacijo, v kateri smo s tem »koronizmom«, se je morala skupina adaptirati. Glede na to, da so koncerti konkretno ohromljeni, se po drugi strani odpira več prostora za ustvarjanje nove glasbe.
Nina: Razmišljamo, da bi neposredno predvajali koncert iz našega prostora, v katerem vadimo.
Grega: Situacija glede tega je duhamorna. Trenutno smo v izjemni formi. Trdim, da nisem imel nikdar ekipe, ki bi v izvedbenem smislu igrala tako dobro. Škoda, da je tako težko iti sedaj na oder. Ravno sedaj.
RockLine: Grega, kako pa ste se znašli z vokalnimi linijami? Si jih ti ustvarjal in jih potem prenesel Nini ali si ji pustil svobodo in je sama oblikovala svoje vokalne linije?
Grega: Ne ne, tu sem pustil Nini vso svobodo.
Nina: Ustvarjati vokalne linije znotraj instrumentala je svojevrsten izziv. Tu ni prostora za »glumo«. Sva pa z Gregom kar na isti valovni dolžini, zelo redko se zgodi, da nimava iste ideje oziroma istega pogleda na vokalno linijo.
RockLine: Je pa verjetno povsem nova izkušnja, da si se moral sam občasno podrediti, tokrat vokalu. No, ne povsod, a nekaj prilagajanja je moralo biti. Je Nina izvabila na tak način iz tebe tudi takšne rešitve na kitari, ki so presenetile tudi tebe samega in tega nisi pričakoval?
Grega: Gotovo. Bilo je prilagajanje. Po svoje pa je bilo snemanje kitar tokrat lažje, saj je velik del glasbe zapolnil Ninin vokal. Slovenski jezik na albumu in slediti temu, da ne zatavaš v generični slovenski zvok, je zahtevalo še največ truda.
Nina: Niti glasba ni generična, niti besedila banalna. To mi je izredno všeč.
RockLine: Kako pa gledaš na to, da bi zaigrali kdaj v tujini?
Grega: Zdi se mi, da smo se z zadnjim albumom in Nininim vokalom precej bolj približali splošnemu poslušalstvu in da je sedaj vse mogoče. Še najbolj vesel bi bil koncertiranja po državah bivše skupne republike, ker so tam ljudje bolj čustveni in posledično meni bližje. Pustimo se presenetiti.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Mitja Ploj (promocijske fotografije) & Jernej Vene (slika iz intervjuja)
