Založba: Nostromo Records
Datum izida: 1. 7. 2020
Produkcija: Grega Habič
Dolžina albuma: 37.48 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.5/10
Grega Habič ne potrebuje posebne uvodne predstavitve. Gre za enega najbolj slikovitih in v glasbenem oziru vsestransko izpopolnjenih kitarskih glasbenih asov na Slovenskem, ki lahko s svojimi vrlinami brez posebnih težav izziva tudi največje ikone obvladovanja šeststrunske biblije sveta. Od Paula Gilberta do Stevea Vaia in vse vmes. Dovolj povedanega. Sploh ko se spomnimo, da prihaja Grega z Jesenic in ne iz Los Angelesa. Takšnih asov namreč v Sloveniji ne delajo (več) ali pa so že davno tega obupano odšli v ‘stečaj’. A Grega se ne da. Ustvarja in snema dalje. Snema sam. Neodvisno in popolnoma svobodno.
Grega Habič se zadnja leta vse bolj in bolj usmerja v to, da ujame moment odra tudi v studiu. To pomeni, da njegovi albumi, ki jih zgodovinsko zastopa »one man« režija, vse bolj in bolj spogledljivo posegajo po elementih skupinskega dela. Album »Vrane« posega v to sfero najbolj odločno v dosedanji glasbenikovi karieri, nikakor pa se Grega tega ne loteva radikalno, saj album zadržuje lepo malho prepoznavnih instrumentalnih artističnih vragolij, ki sicer markirajo njegove pretekle studijske podvige.
Grega si je na albumu »Vrane« odprl lep kup vrat z različnimi žanrskimi, pa tudi medžanrskimi razvojnimi nastavki. V kompozicije namreč vstopajo artistični izzivi, ki se kristalno spogledujejo z elementi pop glasbe, R & B-ja, soula, funka, bluesa in celo kabaretne šansone. Da se Grega premika proti novim sferam artističnih izzivov, je namigovala že v lanskem letu izdana singlica v srbohrvaškem jeziku za skladbo »Ljubav nije stih« z Blažko Udir na vokalu, ki je z Grego sodelovala že na albumu »Songs Of Breathing Freely« (skladba »Breathing Freely«) iz leta 2018. Zanjo je skupina posnel tudi zelo zabaven videospot.
V času do snemanja albuma »Vrane« je Grega uspel k sodelovanju pridobiti izvrstno pevko Nino Bauman, ki ne opravlja zaman vloge prvega glasu pri verjetno najimenitnejši art pop rock zasedbi na Slovenskem, to je Panda, v kateri dobijo vstop v članstvo le najboljši. Grega je tokrat prepustil bas kitaro v celoti Klemnu Gasarju. Gasar je eden tistih ‘bibličnih rock ‘n’ roll jezdecev’, ki so videli in preživeli vse ere slovenskega rocka in metala. Kot del postave Game Over je bil poleg tudi pri ustvarjanju ene prvih thrash metalskih plat na Slovenskem (»Tilt«, 1990). Gasar je tokrat vse prisoten na albumu, ima popolnoma proste roke in zato se tudi pošteno razstreli, kar daje skladbam posebno noto. Ker je Gasar pač poseben basist. Ob nekaterih gostih, ki so znana imena preteklega sodelovanja z Grego Habičem, smo torej obdelali organski del albuma. Programirani del albuma odpade na vnovič naklikane bobne (Grega je navadno uporabljal QBase). Žal za možakarjem ne stoji založba Nika, kot npr. za Siddharto, zato je naš jeseniški genij pač obsojen na nizko budžetni D.I.Y. pristop.
Grega je album »Vrane« spretno uravnovesil. Odpre in sklene ga instrumentalno, osrednji del pa je obtežen z vokalnimi točkami, ki jih sredinsko »preseka« instrumentalna Krivine. Nina je pevka neslutenih talentov in izjemne prodornosti samega ranga, s fenomenalno ponotranjeno soul in R & B čutnostjo, ki je lahko silovito strastna, pa tudi pretanjena in mila. Njen vokal se je torej znašel v glasbenem okolju, ki zelo rado in pogosto koketira z večjim izplenom decibelov distorzirane zvočne narave. To vokalu izraznega dometa nikakor ne zmanjšuje, pač pa ga kvečjemu intenzivira, kar pomeni, da se je pevka izredno dobro zlila s karizmo Habičevega aranžiranja in komponiranja, ki nenehno vzdržuje vsaj ščepec temačnosti.
Skladna »Nad nama« deluje, kot bi jo skupina ustvarila s »težkim mačkom« po tedenskem popivanju na kakšni poroki sredi južne Srbije. Navdajata jo lahkotno aranžiranje in melanholija, ki bi jo lahko z nožem rezal. Vendar pa dobiva ta pristop spogledovanja z »južnim« melosem, v režiji Grege in ob vokalnem pristopu Nine, izrazito artistično specifičnost, ki v kulminaciji vseh gradnikov dosega mero eklektičnosti. Po uvodnem instrumentalnem katalizatorju Trnje, ki je nasršen in podložen s strašljivim topotom dvojne bas boben stopalke, sledi pretanjen uvodni prehod, okrašen s sprehodi po flažulejih, v našpičeno hardrock/heavy metal ‘popevko’ »Roke, duša in srce«, ki poslušalca takoj popelje v poanto vžigajoče teatralnega kombiniranja »lepotice in zveri«. Udaren in muzikalno grabežljiv komad je bombastično našobljen tudi zavoljo simfoničnih elementov, ki krepijo razvoj drama teatra.
Kaj dela igro Grege tako posebno? Večkrat kar tonalna sosledja, ki stojijo na jazzovskih akordih, za katere smo vajeni, da so v produkciji zelo radi metalizirano naostreni. Ta art poza forma pa komunicira v neverjetno spravljivem dialogu z izleti v izdatno mero motivne muzikalnosti ali pa po drugi plati učinkovito vsrkava izzive preizkušanja v drugih žanrskih sferah. To pri Habiču preprosto teče, in to je torej garant samonikle artistične eklektičnosti, s katero je oprtana njegova glasba.
Dejansko je Grega na tem albumu zelo presenetil, ker je razkazal izjemno malho sofisticiranih kitarskih prijemov, ki so bili na preteklih studijskih delih sledljivi, a dodani v ščepcih. Sedaj je ta domet slogovno razširil. Potem ko smo skladbo »Nad nama« ‘obdelali’ že zgoraj, naletimo v drugi polovici albuma na zaporedje treh mehkeje obarvanih točk, ki zahtevajo pretanjenost in mehkobo. Po domače povedano postavljajo »feeling« nad »drkanje«, kar je bilo za Grego osnovni artistični izziv ob vstopu v proces snemanja tega albuma. V izvrstni »Cinična« ponotranji solaža celo nekaj Lukatherjeve filigranske čutnosti ukrivljanja in razmeščanja tonov (mid-eight pasaža). Tej sledi mistična »Plima«, ki deluje kot »do polovice napisan demo« Mateja Brodarja. V kitici kitara bolj sramežljivo barva komad, nosilni funkciji pa na svoja pleča prevzemata Gasarjev izrazito kinetično baskitarsko funkiranje ter kontrastna Ninina tenkočutnost, potem pa se po refrenu v komad prikrade fenomenalno ulita prehodna vez, zaigrana v siju neoklasicizma na akustični kitari, kar daje skladbi poseben artistični značaj. Glede na sofisticirano stapljanje gradnikov kompozicije velja ta mila in koprneča skladba za eno najbolj dopadljivih na albumu. Največ predvidljivosti dostavi refrenski motiv »Upam da veš«, ki je bil na zgodovinskem zemljevidu slovenske popevke že uporabljen. Seveda v drugačnem kontekstu. To skladbo bi lahko v neki drugi zgodbi v svojih aranžerskih rešitvah uporabila tudi zasedba Panda.
Grega ne bi bil Grega, če ne bi za konec album prihranil dva viharna progresivnometalska ali recimo raje artjazzmetalska instrumentalna komada. Oba sta mračna. Zlasti Pussy, kjer Grega izkaže svoj pobalinski značaj, ko se ubada s serijo nerešljivih ugank, povezanih s čudesom, imenovanim ženska (sledite nasnetim izdihom ekstaze), pri čemer je ta instrumentalna skladba zaigrana v siju ekperimentiranja, ki v sledovih blago asociirajo na trike Stevea Vaia v fazi »Sex & Religion« albuma. Ad Infinitum je drzna zaključna progmetalska instrumentalna jurišnica, ki sklene album, Grega pa se v plejadi slikovitega vrtoglavega vrtiljaka »kitarskih perverzij« za slovo še enkrat razstreli na prafaktorje. V slogu največjih svetovnih asov kitarskega ‘šreda’. Pri vsem tem najbolj fascinira ta zabrisana nevidna tanka črta, ki jo Grega tako briljantno preskakuje med jazzovsko figuriranimi motivi in neverjetnim muzikalnim izplenom.
Vendar pa to pot vokalni komadi prevzemajo najmanj enakovredno izrazno izpovedno moč in domet kot instrumentalni. Celo več. V poslušanju so celo bolj zanimivi, ker so drzneje detajlirani. Ko prisluhneš igri Grege Habiča, je v teh skladbah, kjer se je bil dolžan še posebej angažirati v sofisticiranem prilagajanju, vpetih kup ‘mehkih’ kitarskih ornamentov, ki se jih v preteklosti običajno ni posluževal. Prav to prispeva k še večji privlačnosti tega, sicer v vsem artistično drznega in odličnega izdelka.
Torej. Album »Vrane« namiguje na potencialno, postopno slogovno tranzicijo Grege Habiča. Ali pa tudi ne. Vendar pa odpira novo sfero možnih iztočnic v nadaljnjih usmeritvah njegovega artističnega zorenja. Zanimivo bo opazovati, po katerih bo posegel in kam se bo z njimi zavihtel. Kajti glavni cilj albuma »Vrane« je dosežen. Grega ni žrtvoval niti kančka svoje edinstvene artistične samobitnosti. Slikovitost svojega kitarskega genija je z novimi potezami in idejami kvečjemu razširil, ko je v svoj slog uspešno integriral spogledovanje z žanrsko nomenklaturo, ki se je je doslej ogibal. Fuzija je uspela in ‘pacient’ je zadržal vso eklektično naravo edinstvene glasbene retorike, ki jo prinaša le Habičev kreativni um. Očitno je album »Vrane« za Grega Habič Band začetek nove artistične poti. Uvodno odmerjeni koraki v to pot pa so več kot navdušujoči.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Trnje
2. Roke, duša in srce
3. Nad nama
4. Vrane
5. Krivine
6. Cinična
7. Plima
8. Upam, da veš
9. Pussy
10. Ad Infinitum
Zasedba:
Grega Habič – kitara, klaviature, bobni
Klemen Gasar – bas kitara
Nina Bauman – vokal
Gostujoči glasbeniki:
Jovan Jovanović – bas kitara na skladbi št. 7
Robert Humar – klaviature na skladbi št. 6
Mitja Svetina – kitara na skladbi št. 3
Blaž Soklič – bobni na skladbi št. 9
