Založba: Vertigo
Datum izida: 22. 9. 1974
Produkcija: Gentle Giant
Dolžina albuma: 37.11 min
Zvrst: Progressive Rock / Experimental Rock
Ocena: 10/10
Šesti album progresivno rockovskih legend, “The Power And The Glory”, je konceptualni album o korupciji ter zlorabi oblasti z lirično vsebino, katera nas vedno znova spodbudi k razmišljanju o kvalitetah naše družbene ureditve. Visoko inteligentni in literarno izobraženi glasbeniki, kateri so že v preteklosti navduševali s svojo duhovito lirično pronicljivostjo, so si naslov albuma ter navdih za večino liričnih tem izposodili od istoimenske novele znanega britanskega pisatelja Grahama Greenea. Mojstri eklektičnih oblik progresivnega rocka so na ta način še enkrat potrdili svojo unikatnost na področju subtilnega vključevanja družbeno ozaveščenih tematik v njihove visoko kompleksne zvočne sheme.
V skladu s svojim imenom in filozofijo tudi na “The Power And The Glory” izkoriščajo zavidljive virtuozne spretnosti za grajenje eklektičnih kompozicijskih mozaikov, katere po večini odlikujejo razposajeni, da ne rečem pobalinski ritmi in zaščitna disonantna večglasja. Medtem, ko je bilo na izvrstnem predhodniku “In a Glass House” (1973) zaslediti nekoliko večji poudarek na hard rockerskih finesah, so to pot spet dali prosto pot večji vsebnosti jazzovskih aranžmajev. Znotraj zaščitnih polimetričnih shem in nepričakovanih časovnih prehodov tudi tokrat ne manjka folk rockovskih baročno-pastoralnih motivov, elementov avantgarde in starega dobrega jazz rock fusiona.
Kitarski mojster Gary Green na albumu ne skopari s svojimi blues koreninami ter zadovolji apetite glasbenih gurmanov z masivnimi hard rockerskimi rifi in markantnimi solažami. Brata Shulmana sta na pihalih in godalih vselej izjemno konsistentna in iznajdljiva, medtem ko Kerry Minnear vsaj toliko kot s svojimi barvitimi klaviaturskimi aranžmaji navduši z angelskimi vokalnimi harmonijami. Skupaj s karizmatičnim saksofonistom Derekom, kateri po mojem, kljub spregledanosti, sodi med najboljše pevce v povesti prog rocka, tvori neločljivo pevsko navezo, katera kompozicijam zagotavlja še večjo mero kontrastnosti. John Weathers s svojimi masivnimi, a visoko dinamičnimi prehodi, zagotavlja izjemno ritmično igrivost, katera je imela v njihovi glasbi vselej izjemno pomembno vlogo.
Album na šaljiv in razposajen način vseskozi preveva izjemen sarkazem na račun oblastniških mogočnikov in institucij. V svoji satiriki ohranjajo prepoznavni britanski humor, tako da je nepotrebno iskati morebitne sorodnosti z družbeno-kritičnimi smešnicam v režiji nesmrtnega Franka Zappe. Uvodni “Proclamation” je jedka satira na račun diktatorstva in absolutizma, grajena na hudomušnih jazzovskih ritmičnih vzorcih, bluesovskih kitarskih frazah in zaščitnih disonantnih vokalnih harmonijah. Derekov vokal, podkrepljen z dramatičnimi večglasji, seva izjemno tragikomičnost in je v odličnem sozvočju z liričnim napadom na tiranijo in konzervativne institucije. V njihovi najboljši tradiciji ne izostanejo številni nepredvidljivi prehodi s kompleksnimi inštrumentalnimi sekcijami, katerim bodo zaploskali vsi ljubitelji prog rocka z visoko stopnjo virtuozne hranljivosti.
Na melanholičnem “So Sincere” pridejo do izraza duhoviti baročni motivi v režiji Rayeve violine, katerim dela družbo Greenov nesramno visoki falseto vokal. Znotraj raztresenih ritmov so vpleteni številni jazzovsko-avantgardni aranžmaji na klaviaturah in masivni kitarski rifi. Green s svojim angelskim petjem blesti tudi na “Aspirations”, jazzovsko usmerjeni baladi, katera spada med najlepše stvaritve v njihovi karieri. V nežni melodiji za spremembo ni zaslediti nobenega običajnega Gentle Giant bukarštva. Kljub temu v besedilu ostajajo trdno na tleh, saj gre za brezkompromisno satiro na prazne (predvolilne) politične obljube. Sledi nepozabna Gentle Giant klasika “Playing the Game”, katera po mojem predstavlja vrhunec celotnega albuma, saj gre za utelešenje vsega najboljšega kar predstavlja ta skupina. Derekova teatralna predstava v kateri se do konca vživi v vlogo samovšečnega oblastnika z absolutističnimi apetiti je podkrepljena s šegavi ritmični vzorci na vibrafonu, odebeljenimi bas linijami ter ustrezno tempirani bobni, ki v trenutku vzbudijo asociacije na nerodno premikanje prijaznega velikana. Greenove duhovite, hard rockerske kitarske fraze se skozi šegave ritmične vzorce sprehajajo z neverjetno pretočnostjo. Navduši tudi krajši pastoralni interval s Kerryevim vokalom, kateremu sledi nebeška jazz rock fusion sekcija.
“Cogs in Cogs” je še ena priljubljena klasika. Ta povsem odklopljena stvaritev se ponaša z neverjetno ritmično razposajenostjo, norimi vokalnimi improvizacijami in ubijalskimi kitarskimi frazami. Poskočni folk rockovski aranžmaji v navezi s paranoičnimi vokalnimi harmonijami ne smejo manjkati na nobenem poštenem Gentle Giant albumu. Podoben recept upošteva tudi folk rockerski “No God’s a Man” na katerem si privoščijo duhovito satiro na račun cerkvenih institucij. Znotraj pastoralnih, akustično naravnanih aranžmajev so na izjemno spreten način vpletli sočne hard rockerske kitarske pasaže ter sakralne teksture Minnearovih orgel. “The Face” v katerem ne manjka solističnih vložkov se ponaša s slastnimi godalnimi aranžmaji na violini, eklektičnimi kitarskimi frazami ter še eno teatralno pevsko predstavo. Zaključek “Valedictory” je popolna eksperimentalistična orgija v kateri se prepletajo mnogoteri zvočni motivi. Hard rockerskim frazam sledijo srboriti fusionistični ritmični vložki, medtem ko disonantne vokalizacije med norim tempom dosežejo svoj vrhunec.
Na nekaterih verzijah albuma se je na koncu nahajala bonus skladba “The Power And The Glory”, katera je izšla tudi kot single. Skupina na to stvaritev ni bila preveč ponosna, saj gre za eno izmed njihovih najbolj komercialnih del, katera je bila ustvarjena izključno na željo založbe. V naslednjih letih jih bo založba vedno bolj silila k ustvarjanju skladb s komercialnim nabojem, a pod inštrumentalnim in intelektualnim potencialom skupine, kar bo privedlo do razpada sistema.
“The Power And The Glory” spada med studijske vrhunce v režiji legendarnih burkačev eklektičnega progresivnega rocka. Na njem so s svojo unikatno zvočno kombinatoriko in slikovito filozofijo opozarjali na pasti absolutne oblasti in pretiranega zaupanja družbenim institucijam. “The Power And The Glory” je s pomočjo ohranjanja njihovih prepoznavnih, visoko eklektičnih in nepredvidljivih zvočnih fines še en povsem svojstven album v Gentle Giant studijskem katalogu. V njegovih brezkončnih muzikalnih dimenzijah lahko poslušalec tudi po desetletjih vselej odkrije nekaj novega, kar je po mojem tudi največja kvaliteta njihovih najboljših izdelkov. Vse dokler niso podlegli zahtevam požrešne korporacije jim v unikatnem zvočno-liričnem izrazoslovju ni bilo para. V nadaljevanju kariere se bodo lahko tudi na primeru svoje založbe, katera jih bo začela siliti k vse večji komercializaciji, nazorno prepričali, da absolutna oblast absolutno pokvari.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Proclamation
2. So Sincere
3. Aspirations
4. Playing the Game
5. Cogs in Cogs
6. No God’s a Man
7. The Face
8. Valedictory
9. The Power And The Glory (2:53) [bonus skladba, samo na Terrapin in One Way CD izdajah]
Zasedba:
Derek Shulman – vokal, saksofon
Gary Green – kitara
Kerry Minnear – klaviature, čelo, spremljevalni vokal
Ray Shulman – bas kitara, violina, spremljevalni vokal
John Weathers – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
