Lokacija: Linz / Gugl Stadion / Avstrija
Datum: nedelja, 17.06.2007
Če bi mi kdo samo pred letom dni zatrdil, da bom kdaj videl Genesis, ene izmed očetov progresivnega rocka (poleg King Crimson, Yes, Jethro Tull, Pink Floyd in ELP redne člane “velikih šest”)in obenem največjih pop rock atrakcij 80-ih ter skupino, ki v mojem življenju igra precej pomembno vlogo, bi se mu samo cinično nasmehnil ter odvrnil, da gre za kaj slabo šalo. Takrat bi mi v pošten zakup šlo preprosto dejstvo, da skupina ni bila aktivna že celih osem let in da so zadnji studijski album izdali že “davnega” leta 1997. No, vmes so postala ugibanja o ponovni oživitvi legendarnega imena vse pogostejša in tega leta se je naposled zgodila težko pričakovana ponovna združitev, ki pa ni bila čisto po željah vseh fanov saj se skupini nista pridružila dva pomembna člana njihove “zlate” postave (1971-1975); originalni pevec Peter Gabriel, ki se je raje osredotočil na letošnjo solistično koncertno turnejo in kitarist Steve Hackett, kateri še vedno goji nekatere stare zamere povezane okrog njegovega odhoda iz skupine. Tako so se na koncu Genesis ponovno združili v obliki tria Phil Collins, Mike Rutherford in Tony Banks, treh starih pajdašev iz njihove komercialno najuspešneje inkarnacije, ki se je v preteklosti proslavila z nekaterimi še danes najbolj priljubljenimi uspešnicami v zgodovini pop rocka.
Že samo povratek Collinsa, velikega ljubljenca vseh romantičnih src in podjetne zvezde zabavne industrije (to da gre za enega najboljših bobnarjev njegove generacije se ob tem ponavadi vedno pozablja), je po komercialno neuspešni avanturi s Škotom Rayem Wilsonom (Stiltskin, solo) pomenil, da fantje tokrat nameravajo povsem resno in da se pripravlja obsežna svetovna turneja z začetkom v Evropi. Še prej so pripravili obširno tiskovno konferenco, kjer so napovedali “Turn It On Again” turnejo in odgovorili na nekaj perečih vprašanj, povezanih predvsem okrog nabora del, ki jih nameravajo izvajati. Mnogi ljubitelji njihovega progresivnega (in s strogega artističnega vidika gledano tudi veliko boljšega) obdobja so bili sicer krepko razočarani ob vesti, da zasedba ne bo vsebovala Gabriela in Hacketta medtem, ko so tisti ki posedujejo večjo dozo racionalnosti sprejeli dejstvo, da gre morda za eno izmed zadnjih priložnosti, da si legende še kdaj ogledajo v živo. Ni pa jih malo, ki potihem računajo da je to šele uvertura v tako želeno združitev z Gabrielom in Hackettom. Glede tega bo čas pokazal svoje. Zamenjavi obeh odsotnih ljubljencev progresivnega rocka sta kot že tolikokrat poprej tudi tokrat postala ameriška mojstra svojih obrti; Daryl Stuermer (ex-Jean-Luc Ponty, Phil Collins) na kitari/basu in jazz rock fusion legenda Chester Thompson (ex-Weather Report, Frank Zappa) za bobni. Slednji je tudi tokrat uspešno nadomeščal Collinsa med njegovimi številnimi izleti pred mikrofon medtem, ko sta kot bobnarski duet tvorila eno izmed glavnih atrakcij večera.
Po razmeroma dolgi in naporni vožnji do Linza, katero so krajšali predvsem duhoviti dovtipi našega vrlega gospoda Jerneja in zanimive izpovedi hrvaškega fana Roberta Medvedca, ki je Genesis prvič gledal že leta 1986, smo prispeli na “kraj zločina”, kjer se je pod žgočo pripeko trlo ljudi kot v mravljišču in prav hecno je bilo opazovati, kako so kot brezglava čreda zjurišali naprej takoj, ko so vratarji odprli vhodna vrata na orjaški stadion, ki ponavadi služi za nogometne tekme. Vse samo, da bi se dokopali do prvih vrst. Pogled na gromozanski oder obdan z orjaškimi jumbotronskimi projektorji, gorami luči in kamer, je bil naravnost osupljiv saj sem imel priložnost uzreti najveličastnejšo odrsko postavitev, kar jih do zdaj pomnim. Ob njej je spomin na zadnje srečanje z odrsko (dvoransko) postavitev Yes (samo kot primerjavo) deloval kot spomin na nek barski nastop. Komercialno veliko uspešnejši Genesis (s Collinsom seveda) še danes v vseh pogledih nikakor ne varčujejo s cvenkom in so že vrsto let nadvse uspešno podjetje, kar je pokazala tudi obširna izbira “spominkov” med katerimi so bili tudi kozarci z logom skupine. Medtem pa je samo en pogled po skoraj do roba nabitem štadionu od parterja do obeh strani sedišč zgovorno pričal, kako lahko Genesis v takšni in drugačni zasedbi še vedno brez problema napolnijo štadion skoraj do zadnjega nogometnega kotička medtem, ko mnogi njihovi vrstniki danes igrajo (če še obstajajo) malo manj kot po beznicah.
Genesis se kot pravi angleški družinski gospodje ponavadi redno držijo dogovorjenih ur, kar se tiče začetka nastopa (ob tem velja omeniti, da na srečo ne trpijo raznih predskupin). Na oder so prikorakali dvajset čez osem, takoj ko se je dovolj stemnilo, kar je bilo kar nekako po prvotnih napovedih. Stadion se je zatresel od navdušenja, ko je na oder v spremstvu svojih soborcev prikorakal dobro znani veseli pedenj mož z nekaj dni starim strniščem na bradi in veliko hrasto sredi gole črepinje ter zelo na hitro pomahal občinstvu. Nakar se je vrgel za svoj, lastnoročno prilagojen, nabor bobnov. Tudi ostali iz njegovega spremstva so z odločnimi koraki poprijeli za svoje inštrumente ter udarili z energičnim “Behind The Lines”, odlično otvoritveno skladbo ki je ponavadi všeč tako ljubiteljem progresive kot popa. No, Genesis so lahko rečem ves večer zelo dobro upoštevali ta recept in odlično prerazporedili in uravnotežili svoj program. Nabor skladb iz svoje obsežne turneje so prilagodili tako, da smo bili na koncu potešeni tudi vsi tisti, ki smo upali na čimveč del iz progresivnega obdobja, čeprav so nekatere izmed teh opazno skrajšali. Večino izmed njih so združili v obliki raznih “medleyev”, kar je že vrsto let njihova ustaljena praksa, kako zaobjeti čimveč materiala iz njihove obsežne kariere. Vendar to pot s pomembno razliko, da so medleye tvorile tudi nekatere pop skladbe. Oder je tvoril tisti klasični koncertni prizor iz njihovih komercialno najuspešnejših dni. Collins in Thompson vsak za svojo paleto bobnov, ki sta se šibili pod točo njunih udarcev. Rutherford in Stuermer sta se večkrat izmenjavala na kitari in basu pri čemer je mojster Stuermer ponavadi pokrival originalne Hackettove delnice; se pravi uporabljal kitaro pri večini kompleksnejših skladb iz progresivnega obdobja, odigral pa je tudi večino solaž. Rutherford je sicer soliden kitarist, a se je videlo da je že od nekdaj veliko bolj domač na basu. Predvsem na svojem znamenitem 12-strunskem Rickenbecker basu z dvojnim vratom. Za klaviaturami je seveda sedel mož, ki je po mojem najbolj zaslužen za to, da se je plamen Genesis tako dolgo obdržal v razburkanih in nepredvidljivih glasbenih vodah. Tony Banks s svojim večno resnim izrazom urejenega angleškega gentlemana je, tako kot je bilo pač pričakovati od takšnega mojstra, s svojimi hitroprstnimi potezami poskrbel za nekaj najbolj veličastnih pa tudi ganljivih trenutkov večera.
Z “Behind The Lines”, katerega so zaključili tik pred vokalnim delom, so prek “Duke’s End” presedlali na uspešnico “Turn It On Again”, skladbo po kateri so poimenovali turnejo in katere glavni rif je kot priročen za začetno ogrevanje občinstva. Collins je tu večkrat zapustil svoj bobnarski stolček ter se napotil pred mikrofon, kjer je od začetka do konca, tudi z nekaterimi zabavnimi gestami, dokazoval zakaj je eden najbolj karizmatičnih frontmanov, ki ima odrsko igro v krvi že od rojstva. Njegova “zvezdniška” pojava je bila brez dvoma tisti povezovalni element tega večera pa čeprav večina izmed nas ve, da so imeli Genesis nekoč za mikrofonom nekega še dosti bolj karizmatičnega pevca na katerega pa sem se med tem nastopom le redkokdaj spomnil. Venček del z albuma”Duke” (1980) je povezoval nepozabni inštrumental “Duke’s End”, ki je zaključil tam, kjer se začel “Behind The Lines”. Potem, ko so na tako že uvodoma zadovoljili potrebe najširšega kroga občinstva so presedlali na “No Son Of Mine”, veliki hit s super uspešnega albuma “We Can’t Dance” (1991). Na orjaških projektorjih na katerih so lahko tudi tisti v zadnjih vrstah videli povečane podobe vseh glasbenikov na odru, se je začela prva izmed številnih zaslonskih projekcij s katerimi so uspeli še povečevati glasbeno magijo. Rutherford in Stuermer sta se tu prvič izmenjala v vlogi kitarista in basista, v tem trenutku pa je tudi Collins v vlogi pevca prvič prišel do večjega izraza saj gre za eno izmed tistih pop del, katera mu resnično ležijo in kjer je nastopil izjemno avtoritativno. Med posameznimi skladbami se je ves čas trudil nagovarjati v nemščini vendar mu je to, kljub pomaganju z listom, povzročalo nemalo težav, kar je kar nekoliko presenetljivo za nekoga ki ima že toliko mednarodnega koncertnega pedigreja za seboj.
Nenadoma so se na zaslonu izrisali trije obrazi grotesknih, močno karikiranih lutk Phila, Mikea in Tonya iz enega izmed najbolj razvpitih videov vseh časov. Prišel je čas za nepozabni “Land Of Confusion” verjetno njihov najbolj znan hit sploh in skladbo preko katere je zaradi njene množične ekspozure na MTV-ju večina mlajših generacij sploh prvič slišala za Genesis. Do tega trenutka so se vsi člani že dodobra razživeli in priredili odlično verzijo te pop rock klasike. Progoljubci smo zatem prvič prišli na svoj račun z odličnim venčkom nekaterih izmed najbolj “vročih” del njihove kariere, katerih uverturo je predstavljal klavstrofobični “In The Cage”, prva izmed mojstrovin iz Gabrielove kariere, ki so bile ta večer na sporedu. Razen dosledne in zelo prepričljive izvedbe smo bili priča tudi dobri računalniški animaciji tekača za rešetkami. Skrivnostno in nepredvidljivo potovanje je nadaljeval delež “The Cinema Show” vključno z odlično Banksovo solažo, ki se je razvila v tisto znamenito, meni neskončno všečno vesoljsko solažo, ki je tvorila “Duke Travels”. Na tem mestu so me na novo vstali Genesis dokončno prepričali, da prisostvujem nadaljevanju nikdar pozabljene legende. Komaj se je moje navdušenje poleglo, že so se preusmerili na atmosferično-romantični “Afterglow”, ki vselej ponuja izvrsten zaključek. S “Hold On My Heart”, prvo izmed petih balad večera, so spet nekoliko umirili konje. Collins se je usedel na stolček in na svoj znameniti način odpel eno izmed njihovih najlepših balad, ki se niti ne razlikuje kaj dosti od njegovih solo del.
Temu je sledil eden izmed vrhuncev večera, kajti gospod Collins nas je povabil v skrivnostno hišo na robu morja, kjer se ponoči potikajo strašljive prikazni, ki njenim prebivalcem ne pustijo spati. Ko sem spoznal, da je na vrsti na atmosferičnih pentatoničnih lestvicah grajeni prog/pop ep “Home By The Sea/Second Home By The Sea” sem se vzradostil nič manj kot, če bi sledilo kako delo iz Gabrielovega obdobja saj gre za meni eno izmed najljubših del iz njihovega pop obdobja. Skladba, ki vsebuje tako številne prefinjene pop finese kot odlične inštrumentalne sekcije je zaživela med duhovitimi animacijami duhov in vampirjev, ki so še povečevali ezoterično vzdušje. Svoje pa je prav gotovo dodal tudi zadnji krajec lune, ki se je še bolj prilegel k odlični izvedbi njihove najbolj znane balade “Follow You Follow Me”, ki je pomenila začetek njihovega odhoda v svet z ljubezensko romantiko prepojenega popa. Poleg izjemno vživetega pristopa (Thompson je tu zamenjal svojo obsežno bobnarsko plejado s preprostim afriškim bobnom, ki je ustvarjal poseben efekt), je izvedba vsebovala verjetno najboljšo animacijo večera med katero smo lahko opazovali nekatere glavne “junake” naslovnic njihovih albumov (še poseben vtis je naredil pozibavajoči glavni lik albuma “Duke”). Najbolj ganljiv trenutek večera pa je nedvomno pomenil zaključek skladbe ter prizor, ko sta se na zaslonu spet srečala oče in sin z “We Can’t Dance” naslovnice. Vse skupaj je celo malo spominjalo na ono kultno italijansko risanko, ki so jo pri nas prevedli kot Črta.
Sledil je trenutek, ko je večino izmed prisotnih za krajši čas zajela poštena nostalgija za Gabrielovim obdobjem, kateremu je trio z obema gostoma oddal spoštovanje prek izvedb dveh klasik iz “Selling England By The Pound” (1973), po mnenju večine fanov njihovega najboljšega albuma. Najprej so odigrali osrednji delež legendarne “Firth Of Fifth”, kjer sta se s svojima monumentalnima solažama proslavila Stuermer in Banks nakar so prišli v najbolj znani hit Gabrielovega obdobja “I Know What I Like (In Your Wardrobe)”, po moje edine Gabrielove skladbe, katero Collins odpoje boljše od simpatičnega strička kosobrina. Za še večji delež nostalgije so skrbele projekcije nekaterih utrinkov iz njihove preteklosti, med njimi predvsem dni z Gabrielom in Hackettom, ki sta se tako vsaj simbolično pridružila ostalim članom na odru. Po obujanju lepih spominov na njihove najboljše čase nas je Phil povabil na obisk v četrt rdečih luči, kjer nas je čakala naša stara znanka “Mama”, ki je tudi po vseh teh letih zvenela na moč prepričljivo in celo predstavljala enega izmed atmosferičnih vrhuncev koncerta. Odigrana je bila kot se spodobi, v celoti in z vsemi inštrumentalnimi ekspadami, ki jo nudi njena popolna mešanica progresive in popa, z dodatno animacijo brez častne gospe. Groteskno obskurni vrhunec nastopa so brez dvoma predstavljali tisti znameniti Philovi porogljivi posmehi “eh-heh-he” naravnost v kamero, ko je ob tem še osvetlil obraz z rumeno svetlobo, da je deloval kot kak hudomušen parkelj in ob tem gotovo prestrašil koga izmed morebitnih vnukov tistih fanov, ki so stali v prvih vrstah. Collins se je zatem vrnil k svoji zakrpani nemščini ter napovedal skladbo, ki nas bo iz četrti rdečih luči ponesla v raj oz. v svet kjer vladajo vile in palčki. Večnemu šaljivcu Collinsu se v ta namen sicer sploh ni treba preleviti v škrata, čeprav je že dolgo kar je obril brado in opustil misel, da mu bodo lasje še kdaj v ponos (sredi njegovega gladke črepinje se je bočila velika hrasta, ki si jo je neznano kje pridelal). Pa pustimo tovrstne dovtipe na umetnikov račun za kdaj drugič, kajti na vrsti je bila “Ripples”, meni celo njihova najlepša balada, ki me je morda od vseh skladb na koncertu najbolj prenesla v tisto posebno stanje, ki sem ga najbolj občutil pred leti na Yes v Budimpešti, kar je bil zgovoren dokaz, da so tudi tile “stari prdci” še vedno v odlični formi pri ustvarjanju emocionalnih astralnih dimenzij. Prelepi Banksovi aranžmaji na klavirju in na moč odživeto Collinsovo petje so me res za trenutek odnesle v rajski svet mitov in legend. Izvedba lepe, vendar pogrešljive balade “Throwing It All Away” je eden od dokazov, da njihov komercialno najuspešnejši album “Invisible Touch” (1986) še vedno tvori lep delež koncertnih izvedb.
Collins je zopet poskrbel za smeh, ko je napovedal naslednjo skladbo kot ponazoritev domino sindroma, ko se na njegov vzklik odzovejo različni deli tribun in parterja ter demonstriral, kako močno s skupino diha sleherni kotiček stadiona. Marsikdo je ob tem že uganil, da je na vrsti “Domino”, eden izmed bolj kompleksnih del iz pop obdobja, kjer je Collins uganjal tudi vrsto tistih svojih zaščitnih odrskih norčij s katerimi je zaslovel tudi kot solo izvajalec. Med drugim je žongliral s tamburinom ter navrgel vrsto zanj specifičnih kretenj in pogledov po občinstvu, katerega sploh ni bilo treba dodatno spodbujati pri petju in skandiranju. To je bil poleg zaključnega “plesa” tudi vrhunec njegovih fizičnih dejavnosti v vlogi pevca (za bobni se je po drugi strani dobro napotil) saj možakar že dolgo ne sodi med najmlajše svoje obrti. V nekem trenutku smo se nekateri lahko videli tudi na projektorjih, saj so se kamere v tistem trenutku preusmerile na občinstvo, ki je tedaj resnično zaživelo kot ena velika vesela družina.
In tedaj je napočil trenutek za veliki vrhunec koncerta, trenutek na katerega sem z velikim zanimanjem čakal že dolgo pred začetkom koncerta. Sledil je namreč bobnarski duet oz. spopad med Collinsom in Thompsonom. Možakarja sta najprej v stoje in z osupljivo hitrostjo udrihala vsak po svojem stoječem naboru tolkal. Nakar sta polagoma presedlala vsak za svojo postavitev bobnov in začela se je prava epska bitka med “dobrim” in “zlim” (kdo je predstavljal določeno stran si je lahko seveda vsak po svoje izbral). Zelo težko bi tu izbral zmagovalca pa vseeno se mi je zdelo, da je stari Chester, katerega usluge je Zappa nekoč tako dobro uporabil na odličnem albumu “Studio Tan” (1978), za malenkost hitreje narekoval svoj tempo. Vendar je treba ob tem vzeti v zakup, da je moral Phil ves časi igrati dvojno vlogo pevca in bobnarja. Ko sem pred leti gledal dvoboj bobnarjev na Spock’s Beard se mi ni niti sanjalo, da bom nekoč priča dvema izumiteljema tovrstnih duelov, ki še danes prekašata večino izmed svojih mlajših vrstnikov na tem inštrumentu. Vse to pa je bila zgolj uvertura oz. zgolj predjed v še veliko slastnejši kos torte, katerega so razrezali, ko so se obema bobnarjema na odru pridružili še ostali člani ter prešli na veličastni “Los Endos”, morda celo njihov najboljši progresivni inštrumental ter najdlje, kar so se kdaj približali jazz rock fusionu. Sledila je prava paša za ušesa in oči, sploh za vse ljubitelje koncertnih “jamingov”, in v tem trenutku sem se zavedel, da sem priča verjetno celo najboljšemu koncertu, kateremu sem bil do zdaj priča (vsaj kar se vzdušja tiče). To je bil eden mojih najlepših koncertnih trenutkov, katerega bom še dolgo pomnil.Zato, da ne bi bili tudi ljubitelji radijskih melodij na kakršen koli način prikrajšani za romantične melodije so se nato jadrno in nekoliko nepričakovano lotili hit balade “Tonight, Tonight, Tonight” s katere so nato prešli na ultra hit “Invisible Touch”, skladbo katere sam sicer nisem kdo ve kakšen ljubitelj medtem, ko se je večini avditorija ob tem popolnoma zmešalo (ker je bila večina v zrelih letih so bili ob tem vseeno zelo zgledni, kar se tiče etičnega spremljanja predstave). Phil je ob tem brez dvoma doživel svoj zvezdniški trenutek večera in nas s pomočjo svojih kameradov z energičnim pristopom vrnil v 80-a in zlato dobo pop rocka. Ob koncu izvedbe so za zaključek rednega dela še vzletele in zapokale rakete za krajši ognjemet.
Sledil je nekako povsem pričakovan dodatek z “I Can’t Dance”, ki je kljub temu, da imam te skladbe zaradi njene še danes množične ekspozure na vseh mogočih medijih že čez zvrhano glavo, predstavljal enega izmed vrhuncev, kar se tiče združevanja glasbe in odrskega šova. Tako kot se je pričakovalo so Phil, Mike in Daryl eden za drugim v koloni uprizorili tisti znameniti ples iz videa in prejšnjih turnej. Ob tem so jih na projektorjih v vseh mogočih barvnih paletah spremljali njihovi dvojniki. Sicer prav nobeno presenečenje, da so oba svoja največja hita prihranili za konec. Vseeno pa koncerta niso zaključili kot pop band temveč kot skupina, kakršno se jih bo večina izmed nas najbolj spominjala. Prišel je čas slovesa in Phil je napovedal “Carpet Crawlers”, zadnjo skladbo večera, ki jim kot skupini, ne glede na zasedbo, zelo veliki pomeni in predstavlja dušo skupine (leta 1999 so jo celo na novo posneli v vokalnem duetu Gabriel-Collins). Ko so ljudje zvedeli, da gre za zadnjo skladbo večera so močno vzrojili, a ni nič pomagalo saj je Phil priznal, da so pri njihovih letih ponavadi do enajstih zvečer že v postelji. Zelo dobra in ganljiva izvedba te klasike iz njihovega najbolj ambicioznega projekta “The Lamb Lies On Broadway” (1974) je obenem predstavljala simbolično gesto, da so na stežaj odprta vrata obema njenima soustvarjalcema, ki ju ta večer ni bilo na odru. Če se bo Gabriel vrnil lahko upravičeno pričakujemo, da jo bosta s Collinsom zapela v duetu. S tem je bilo konec večera o katerem bom še dolgo govoril zanamcem. Naposled sem videl Genesis in poleg njih je ostala le še zelo majhna peščica takšnih skupin za, katere bi šel tudi na drugi konec sveta, da bi jih videl.
Po tako dobrem koncertu, ki me je še za več dni pošteno prevzel od nog do glave, je ponavadi izjemno težko strniti vtise zato sem potreboval kar nekaj časa več kot ga ponavadi potrebujem pri pisanju reportaž. Nastop “okrnjenih” Genesis, katerim se ta okrnjenost obeh progresivnih veljakov pri naboru skladb ni skoraj nič poznala (pravzaprav je skoraj nemogoče primerjati dva popolnoma različna banda), se je na koncu izkazal za enega najbolj magičnih nastopov, kar sem jim bil kdaj priča. Ob vprašanju ali sem bil priča progresivnim ali popovskim Genesis bi odgovoril, da sem bil priča univerzalnim Genesis, ki so uspešno in z odličnim ozvočenjem ujeli nekaj najboljših trenutkov kariere. Edino, kar bi jim lahko “zameril” je, krajšanje nekaterih klasik in odsotnost “The Musical Box”, katero bi se moral Collins na novo naučiti izvajati saj gre za nepogrešljivo delo. Vendar bi v tem primeru koncert trajal najmanj štiri ure, kar pa je pri njihovih letih vse prej kot lahek podvig (igrali so skoraj tri ure brez kakšnega vmesnega, daljšega odmora). Kljub temu, da ne skrivajo svojih let, so se skozi nastop prebili kot da bi bili 30 let mlajši in brez kakršnih koli sledi rutiniranosti. Na obrazih jim je ves čas sijalo, da igrajo spet skupaj zgolj iz lastnega zadovoljstva, saj jim denarja tudi brez znamenite Collinsove podjetnosti ne bo nikoli zmanjkalo. Sledilo je spoznanje, da bi storil veliko napako, če bi ga zaradi svojega favoriziranja klasične inkarnacije zamudil. Tiste mističnega vzdušja, kakršnega so sposobni pričarati samo v klasični zasedbi in preko Gabrielovih nastopov je že dolgo jasno, da ne bo nikoli več tudi ob njegovi morebitni vrnitivi. Zato pa so se Genesis več kot uspešno izkazali kot resnično univerzalen band, ki združuje mnoge generacije iz vseh vrst glasbenih ljubiteljev (lepo je bilo videti, da še zdaleč nisem bil najmlajši med obiskovalci). Vseeno pa se ne morem znebiti preklemane misli, kaj bi šele bilo, če bi na odru stala še Gabriel in Hackett. Po moje se moj duh po koncu nastopa še dolgo ne bi vrnil z nebeških planjav nazaj v telo in bi bila reportaža v tem primeru bolj podobna kakšni pesniški odi radosti. Phil, Mike, Tony, Daryl in Chester – še enkrat hvala za enega najlepših večerov v mojem življenju.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Jernej Vene
Setlista:
1. Behind the Lines / Duke’s End / Turn It On Again
2. No Son Of Mine
3. Land of Confusion
4. In The Cage / The Cinema Show / Duke’s Travels / Afterglow
5. Hold on My Heart
6. Home by the Sea / Second Home By The Sea
7. Follow You Follow Me
8. Firth of Fifth / I Know What I Like
9. Mama
10. Ripples
11. Throwing It All Away
12. Domino
13. Drum Duet / Los Endos
14. Tonight, Tonight, Tonight / Invisible Touch
15. I Can’t Dance
16. Carpet Crawlers
