Založba: Charisma Records
Datum izida: 28.03.1980
Produkcija: Genesis & David Hentschel
Dolžina albuma: 55.06 min
Zvrst: Progressive Rock / Art Pop Rock
Ocena: 8.0 / 10
“Duke” je na več načinov zanimiva in edinstvena plošča za Genesis, saj je svojevrsten most med dvema glasbenima podobama skupine. Na njej so Genesis naredili glavni korak od progresivnega rocka k popu oz. new waveu 80-ih ter čez noč postali svetovna pop atrakcija, ki je začela polniti stadione kot za stavo, a za visoko ceno glasbene kreativnosti in izgube večine starih fanov.
Po huronskem hitu “Follow You Follow Me” s prejšnje plošče “…And Then There Were Three…” (1978) niti ni bilo presenetljivo, da so se odločili pustiti za seboj svojo preteklost ene najboljših in najpomembnejših skupin progresivnega rocka 70-ih ter se prilagodili novim časom. Njihova glasba je začela temeljiti na krajših skladbah, ki so bolj ali manj bazirale na new waveu ter rhytm ‘n’ blues motivih. Torej nečemu kar do tedaj v njihovi glasbi ni bilo zaslediti. “Duke” je tako nekakšen vmesni hibrid med progresivo in popom. In ravno to naredi ta album izjemno svojevrsten saj je kombinacija obeh glasbenih stilov dala nekaj nadvse zanimiv rezultatov. Poleg tega je bil menda ta album tedaj vzor številnim novorojenim prog skupinam 80-ih, ki so tedaj ustvarile nov žanr neo-prog (Marillion, IQ, Pendragon, Pallas, Twelfth Night…).
Phil Collins je ravno s tem albumom postal vodilni element skupine, predvsem s svojimi ljubezenskimi in socialnimi besedili ter karizmo rojenega odrskega zabavljača. S tem albumom je postal pisec večine besedil in glasbe za skupino. Tu njegov vpliv nad skupino kljub temu še ni tako občuten saj je s solo kariero začel malce kasneje, po izidu tega albuma. Nesrečne ločitve so postale očitno ena od glavnih Collinsovih liričnih tem in “Dukeov” koncept je tako baziran na njegovi travmatični ločitvi od prve žene. Besedila so postala veliko bolj osebna oz. so bila praktično izključno samo še te vrste na račun inteligentnih ter surealističnih tem s prejšnjih albumov. Večina skladb na albumu je kljub dominanci new wave/pop zvoka, Collinsovih programiranih bobnov (prvič na albumih skupine) na nekaterih delih skladb in modernih klaviatur Tonya Banksa zelo všečnih in te bi morale biti všeč tudi večini fanov klasičnih Genesis. Collinsov vokal je do tega albuma znatno napredoval in na njem so že izginile skoraj vse primerjave z njegovim predhodnikom. Po drugi strani “Duke” vsebuje kar nekaj dobrih do povprečnih pop skladb, ki so bile praktično vse po vrsti veliki hiti npr. “Behind The Lines”, “Duchess”, “Misunderstanding”, “Turn It On Again” ter “Alone Tonight”.
“Duke” je napol konceptualen album in v grobem preko nekaterih skladb pripoveduje zgodbo o osamljenem “vojvodi” (“Duke”), katerega zapusti ljubljena, a prevzetna “vojvodinja” (“Duchess”) in ko ostane sam samcat (“Behind The Lines”) se skozi njemu vselej enake dneve žalostno ihteč ozira skozi okno (“Alone Tonight”), pozabljen od vsega sveta in apatično zaležan pred svojim TV (“Turn It On Again). Na koncu se vendarle odloči odpotovati in jo poiskati (zaključek “Duke’s Travels” ter “Duke’s End”) vendar ne zvemo ali jo je na koncu našel. Konec zgodbe si lahko tako poljubno predstavlja vsak. Morda zveni ta Collinsov koncept rahlo patetično (tako kot resnici na ljubo večina njegove kasnejše osebno-izpovedne poezije, sploh iz solo kariere), a vseeno se skozi celotni album preko glasbe in besedil čuti nek koncept oz. povezanost med skladbami, ko se nekateri motivi znotraj posameznih skladb večkrat ponovijo. “Duke” je bil menda sprva celo mišljen kot popolnoma konceptualen album z daljšo suito v stilu “Supper’s Ready” (Foxtrot, 1972), a so ga ravno zaradi tega raje “razkosali” na več skladb, na veliko olajšanje založbe in na žalost večine starih fanov. Te skladbe, ki tvorijo koncept so tudi najboljše na albumu.
Pompozno dramatični “Behind the Lines” je ena izmed najbolj energičnih uvodnih skladb v zgodovini skupine z udarnim inštrumentalnim otvoritvenim delom na Banksovem sinthesizerju ter prepoznavnem jazzerskem ritmu Collins-Rutherford. Nakar sledi prehod v del, ki je očitno grajen na soulu in katerega odpre Collinsov vokal. Skladba, ki nazorno predstavi novo podobo skupine, ki je z new wave zvokom odločno zakorakala v 80-a. Vsekakor precej očiten korak h komercializaciji, a vseeno zelo solidna skladba. Collins je isto skladbo v nekoliko spremenjeni različici objavil tudi na svoji prvi solo plošči “Face Value” (1981). Neposredno sledi”Duchess”, ki ima otvoritveni del baziran na kombianciji Collinsovih programiranih etno ritmov na bobnih in modernih new wave sinthov hkrati pa ima epsko strukturo in je zato ena zanimivejših “pop” stvaritev albuma. “Guide Vocal” je krajša, a dramatična uvertura na klavirju in vživetim Collinsovim vokalom, kateri sledi “Man Of Our Times”, ki ima razdrobljen ritem in nekoliko popačen, a sijajen Collinsov vokal ter Banksove moderne sinthesizerje. Je odličen križanec med prepoznavnimi progresivnimi varijacijami skupine ter new wavea z zaščitnim Collinsovim refrenom. Komercializacija je očitna na pop štiklu “Misunderstanding”, ki je bil ob izidu velik hit, sicer pa gre za eno izmed šibkejših skladb tega albuma oz. skupine z dokaj patetičnim besedilom. Dejstvo je, da se je človek v vsej njeni komercialni preprostosti po par poslušanjih precej hitro naveliča. “Heathaze” je zato ena izmed boljših stvaritev albuma, ki celo nosi nekaj duha klasičnih Genesis in mene glavni motiv rahlo spominja na eno izmed zgodnjih del Marillion. “Turn It On Again” je še en pop hit z domiselnim Rutherfordovim rifom. Ni nič posebnega, a vseeno eden izmed boljših pop štiklov skupine. “Alone Tonight” je Collinsova baladeska s precej patetičnim refrenom, ki že precej spominja na njegove solo stvaritve, čeprav je komad Ruherfordov. Ne dvomim pa, da se bodo marsikateri nežni duši ob poslušanju skladbe orosile oči saj možakar resnično poje iz srca. “Cul de Sac” je po drugi strani čudovita, napol progresivna, kompozicija, ki ponovno dvigne vzdušje albuma in ima vse najboljše kvalitete skupine in celo besedilo je bolj podobno “starim dobrim časom” skupine. Vsi trije glasbeniki na njej pustijo dušo. “Please Don’t Ask” je ena izmed boljši balad skupine s Collinsovim vokalom in je brez nepotrebne patetike.
Vrhunec albuma je nedvomno fantastični epski zaključek v mojstrski Banksovi režiji, sestavljen iz dveh delov “Duke’s Travels” in” Duke’s End”, ki skupaj tvorita smiselno celoto in predstavljata konec Dukeovih tavanj ter čudovit zaključek albuma. Dramatični “Duke’s Travels”, ki se odpre s šumenjem valov na sinthih in poleg odličnega, klasičnega jazzerskega ritma Collins-Rutherford, vsebuje eno najboljših in najdaljših Banksovih solaž na modernih sinthesizerjih, je prava poslastica za vse ljubitelje klasičnih Genesis. V nekem trenutku kompozicija zveni resnično vesoljsko in ko se temu pridruži še odlični Collinsov vokal se nenadoma odprejo prava progresivna deveta nebesa. Ne spomnim se, da bi Collinsov vokal kdaj, ne prej, ne pozneje, zvenel tako “dvigujoče” kot na tej skladbi. Epski venček je še zadnja velika progresivna mojstrovina skupine in ena izmed najboljših kompozicij skupine, ki se lahko enakovredno kosa z njihovimi najboljšimi deli 70-ih. Ko se na koncu “Duke’s End” še enkrat ponovi osnovni motiv z “Behind The Lines” se album na smiseln način zaključi tako kot se je odprl. Lahko rečem, da ta fenomenalni epski zaključek kvaliteto albuma povzdigne za vsaj en kakovostni razred navzgor in ravno zaradi tega je “Duke” vreden pozornosti tudi tistih, ki so po “Follow You Follow Me” obupali nad komercializacijo skupine.
Genesis so z “Duke”, ki je bil huronski uspeh po svetu ter njihov prvi “zlat” album na britanskih lestvicah ustvarili zelo dobro ploščo, ki uspešno plove med progresivo in popom hkrati pa ima še vedno dovolj progresivnih elementov, da ne zvodeni v navaden new wave pop album, čeprav je hkrati več kot očitna napoved tega, da se je skupina odločila, da se posveti prav tej usmeritvi ter zavrže svoj kreativni izraz. Produkcija je odlična in album ima zelo “živ” zvok, morda celo najbolj od vseh albumov skupine. Za vse poslušalce AOR ter pop rocka je “Duke” kljub občasni kompleksnosti prava poslastica, medtem ko je za fane progresivnega rocka oz. klasičih Genesis to še zadnji album skupine, ki je vreden poslušanja in kjer skupina še ni prodala glasbenega izraza večjemu komercialnemu uspehu ter se podredila Collinsovi solo karieri. Kdor se namreč ob poslušanju ne bo preveč obremenjeval z Genesis zapuščino 70-ih bo v “Duke” odkril mnogo čudovitih glasbenih trenutkov.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Behind The Lines (5:43)
2. Duchess (6:25)
3. Guide Vocal (1:21)
4. Man Of Our Times (5:34)
5. Misunderstanding (3:13)
6. Heathaze (4:57)
7. Turn It On Again (3:46)
8. Alone Tonight (3:54)
9. Cul-De-Sac (5:06)
10. Please Don’t Ask (4:00)
11. Duke’s Travels (8:39)
12. Duke’s End (3:08)
Zasedba:
Phil Collins – vokal, bobni, programiranje bobnov
Mike Rutherford – kitara, bas kitara, spremljevalni vokal
Tony Banks – klaviature, 12-strunska kitara, spremljevalni vokal
