Založba: Kscope Records
Datum izida: 18. 9. 2020
Produkcija: Gazpacho
Dolžina albuma: 50.25 min
Zvrst: Progressive Rock/Crossover-Prog
Ocena: 10/10
Gazpacho ni le hladna španska juha polna potencialnih presenečenj, kar se sestave tiče, to velja tudi za norveško progresivnorockovsko zasedbo istega imena, ki kljubuje na sceni že dve dekadi. »Fireworker« je naslov novega ambicioznega dela s strani kvinteta, ki je ob izidu več kot solidnega in visoko kakovostnega predhodnika »Soyuz« (2018) ter enakovrednega albuma »Molok« (2015), pričel kazati znake, da se je idejno nekoliko iztrošil. Delovalo je, da so Gazpacho dosegli svoj razvojni in artistični zenit in da kaj novega niti ne morejo več postreči. A to na srečo ni absolutno pravilo. Vsaj kadar govorimo o umetnosti. Nikoli ne reci nikoli, kajti »Fireworker« vrača Gazpacho naravnost v albume časov največje kreativne svežine in ga po izpovedni plati postavlja ob bok njihovih najbolj cenjenih del. Zlasti tistih, ki so izšli med letoma 2007 in 2014, ko je bend nanizal serijo zares vrhunskih izdelkov: »Night« (2007), »Tick Tock« (2009), »Missa Atropos« (2019), »March of Ghosts« (2012) »Demon« (2014). Nov vrhunski izdelek je torej tu in za mnoge privržence skupine, bo pristal v vrhu favoritov diskografskega opusa skupine.
Skupina je vselej slovela po tem da v svojem artizmu deluje samoniklo, samosvoje in evocira eklekticizem. Njena glasba v progresivnem smislu ni tako tehnično kompleksno zagonetna. Daleč od tega. Prek deluje kot opojna substanca, ki te zaziblje v sen. Gazpacho so velemojstri gradnje veličastnih in grabežljivih atmosfer, po veliki večini zazrtih v temačna prostranstva melanholije, vendar pa so obenem tudi mojstri evokacije mističnosti in kreacije misterijev. Tema, ki vstopa tokrat v središče zgodbe albuma, to je zgodba o ‘fireworker-ju’, za Gazpacho niti ni več nova. Vedno so radi filozofirali in se podajali v psihologijo človeka. Razlika je nemara le ta, da so tokrat cel album ukvarja z raziskovanjem človekove notranjosti.
»Fireworker« je – kot večina dosedanjih Gazpacho albumov – nova konceptualizirana avantura, ki se to pot ukvarja s predpostavko, da je človeštvo nadzorovano s strani vsevednega in nezmotljivega bitja, ki za svoj neminljivi obstoj brezkompromisno išče in izkorišča različne možnosti za svoje uspešno razmnoževanje in posledično širjenje vrste.
Kaj skriva koncept najbolje povzame kar razlaga njegovega stvarnika in klaviaturista skupine Thomasa Anderson: “V našem umu prebiva del, ki je jasno ločen od zavesti. Pravim mu ‘fireworker’ ali kuščar ali pa kar ‘vesoljni kavboj’. To je večna in nezlomljiva življenjska sila, ki preživi vsako človeško generacijo, vedno znova razvije novo vrstno različico, ki prebiva v vsakem od nas. Razvija se skupaj z nami, ob rabi naše zavesti ter nas vsakokrat pretenta, ko nadzoruje naše aktivnosti. Da bi dosegel svoje cilje in nas izkoristil za svoje potrebe, bo ‘fireworker’ blokiral tiste dele našega uma, kjer se nahajata občutka za odpor in obžalovanje, to pa pomeni, da ga ne moremo zaustaviti. Zavestni del našega uma bo pravzaprav ‘racionaliziral in legitimiral’ takšne misli, zato da nikdar nismo v stanju, v katerem bi lahko odkrili kreaturo, ki ždi v zakulisju vsega dogajanja. Ne glede na to, kako zaznavamo lastno identiteto, izpolnitev, dosežke in vrednote, predstavljamo samo ožilje ‘razumnosti’, ki ga bitje izkorišča. To počne, dokler nas potrebuje. Če boš sprejel to igro, te bo bitje nagradilo kot majhnega otroka in počutil se boš fantastično, sicer pa boš ostro kaznovan!”
Kaj je velika prednost skupine Gazpacho, kar se doseganja edinstvenosti njihovega glasbenega vizionarstva tiče? Jasno je takšna glasba omreži nekoliko zahtevnejše poslušalce, saj bo tudi album »Fireworker« obtičal v njihovih CD predvajalnikih po več tednov od koder ne bo in ne bo želel ven. Gazpacho ustvarjajo albume, ki se skozi svojo minutažo vseskozi graduirano razvijajo, artistično »napredujejo«, dosegajo absoluten občutek spontanega razvoja dogodkov in na vsakem koraku presenečajo z nepričakovanimi obrati in zavoji ubranega sosledja motivov in razpoloženj. Čeprav je bend v vseh potezah, ki jih ubira še kako koncizen. Vseeno deluje glasba izredno ohlapno, lahko se jo označi da valovi ali nagovarja kot rahla sapica, ki te z božanjem zaziblje v stanje blizu hipnoze, ali več, skorajda transcendentalne izkušnje. To vse pa tokrat še posebej dobro funkcionira z osnovno temo konceptualiziranega albuma.
Pet skladb, dva daljša epa in trije vmesni krajši »vezni« komadi. Ideja in glasba sta v slehernem trenutku genialno povezana znotraj briljantne konteplacije. Niti za hip ne skreneta s poti brezhibnega medsebojnega dialoga. Bend je briljantno uigran in tudi izrazito medsebojno povezan kar se tiče glasbene percepcije in to se odraža v izjemni komponistični in izvedbeni složnosti. Uvodna Space Cowboy velja za eno najbolj ambicioznih del celotne kariere skupine. Hipu razgali kdo je ta nevidni »vesoljski parazit«, bend pa se suče z izjemno dinamično pretočnostjo skozi motivno razgibanost, kjer vključuje tudi izdatno simfonično podprtost z neo-klasicizmi (zborovsko petje), pri čemer je razviti drama teater kar se da intenziviran. Hourglass sprosti napetost in mračnjaški zagon uvodne epske suite, ko se album pomika skozi lebdenje na izredni integraciji brhkih in milozvočnih godalnih aranžmajev. Naslovna skladba prinaša največ kompaktne muzikalnosti zbrane na eni točki albuma (enem mestu). Nosi pridih folk rocka, z izrazito izdelanim motivom, ki obstane v ušesih in slikovit, izrazno in izpovedno jedrnat ter na miljo prepoznaven vokal, pa nagovarja s še posebno intenziteto. Po mistični in skrivnosti Antique, se album prelije še v drugo epsko suito Sapien, ki dostavlja največ rockovske in tudi zmetalizirane trdozvočnosti ubranega kitarskega fraziranja. Razgibana raba klaviatur (zvok Hammond orgel, raznolika sintetizatorska pregrinjala, zvok blizu mellotrona,…) in klavirja, se v kontrastih nenehno preliva z izbruhi bolščavih sunkov odprto zvenečih kitarskih fraz, ki kontrastno intenzivirajo vzdušja in skrbijo za njihove nenadne obrate. Sapien sklene album v vrhuncu drama teatra, kjer zagospodarita brezkončna melanholija in mračnost. Album nikdar ne zapade v kaotičnost. Vse stoji na svojem mestu. Gre za finomehaniko komponiranja, ki odseva izjemno zrelost članov ekipe. Ta pristopa vseskozi koncizno in s pretanjenim filigranskim čutom komponiranja. Skandinavska zavzetost za doseganje perfekcionizma zasije na tem izdelku v vsej svoji pregovorni luči.
Vokal je izjemen. Teatralen, deluje ulito k občutku »filmske glasbe«, ki spremlja tako intenzivno tudi novi album skupine. Znova je posrečena primerjava z tenom Thoma Yorka (Radiohead). Muzikalnost vokalnih linij evocira znova nekaj Marillion v eri s Steve Hogarthom. Ko smo že načeli odstavek o primerjavah, bodo Gazpacho z »Fireworker« še naprej všečni ljubiteljem aktualnega zvoka slogovno transformiranih zasedb Anathema, pa Katatonia in na drugi strani Porcupine Tree, Riverside, od nekdaj pa se prikrade v izraz skupine tudi tista mračna alternativnorockovka konotacija všečna ljubiteljem artizma Radiohead, po novem pa tudi The Pineapple Thief in celo Elbow. Glede na hipnozo, ki jo razvija album, pa tudi mračnjaštvo valujočih tripoidnih vzdušij znajo Gazpacho vzbujati pozornost ljubiteljev post rocka in celo časov pionirstva zakoličenih s Talk Talk.
Skratka. »Fireworker« je presečišče smiselnih primerjav vsega malo prej naštetega in več. Hkrati s tem tudi samonikli odklon na jasno ločeno pozicijo glasbenega vizionarstva, ki ohranja in neguje sebi lastni adventivni artizem nenehno raziskujočih strasti. Kot tak bo »Fireworker« slehernega poslušalca, ki se bo poglobil vanj, še posebej globoko nagrajeval. Dolgo časa, saj gre za delo, ki leze počasi v uho. Nosi tisto poslušljivo privlačnost, pa obenem simbolizira nenehno graduiran razvoj dogodkov, ki prav v ničemer ne sledi formi kitica-refren (2x), mid-eight, plus refren. Zato so motivi silno težko zapomnljivi. Ob vsej ujeti muzikalni privlačnosti. Prav to je čar njegovega eklekticizma. »Fireworker« sodi v špico artističnih vrhuncev, ki so izšli v žanrskem polju progresivnega rocka ali točneje rečeno »crossover-proga«.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Space Cowboy (19:41)
2. Hourglass (4:15)
3. Fireworker (4:41)
4. Antique (6:24)
5. Sapien (15:22)
Zasedba:
Jan Henrik Ohme – vokal
Thomas Alexander Andersen – klaviature
Jon Arne Vilbo – kitara
Mikael Krømer – violina, mandolina
Kristian “Fido” Torp – bas kitara
Robert Johansen – bobni, tolkala
