Založba: Amplified Distribution
Datum izida: 11. 12. 2020
Produkcija: Antoine Fafard
Dolžina albuma: 50.15 min
Zvrst: Jazz Fusion
Ocena: 9.5/10
To je jazz! In tisti pravi jazz brez zakoličenih šablon je vedno »čuden«. Kar je ne nazadnje bistveno. Album »Chemical Reactions«, ki je izšel malo pred novim letom, je dejansko večinsko delo francoskega basista, aranžerja, komponista Antoineja Fafarda, ki je k sodelovanju povabil King Crimson in The Pineapple Thief bobnarja Gavina Harrisona. Torej eno najbolj vročih imen galaksije in aktualne bobnarske scene ta hip – recimo kar bobnarskega supermena. Fafard ima mnogo izkušenj s sodelovanjem z vrhunskimi bobnarji. Naštejmo le nekaj imen: Simon Phillips, Dave Weckl, Terry Bozzio. Dovolj povedanega.
»Chemical Reactions« je vse-instrumentalni album. Jazz fusion pa je zanj najprimernejša žanrska oznaka. Ljubitelji eksperimentalnih potegavščin oziroma nenehno izzivalne kolizije in interakcije mnogoterih ritmičnih struktur, ki na vsakem koraku zabavajo, presenečajo in ob podani kompleksnosti sobivajo v nenehnem dosegu zagotovila visoke spravljivosti, bodo na tem ljubko šokantnem albumu deležni absolutne artistične katarze.
To je album, ki stoji sam zase. Kdor pozna Fafarda in njegova pretekla dela, niti ne bo mnogo presenečen nad temeljno glasbeno usmeritvijo albuma »Chemical Reactions«. Kljub temu pa to ni bistvo izdelka, pač pa, kot pove sam naslov – kemično bliskanje med sodelujočimi glasbeniki. Reakcije med glasbeniki, v prvi vrsti med Fafardom in Harrisonom. Slednji je nedvomno vrhunski garant, ki pravzaprav na sleherno delo prinaša vrsto eklektičnosti in edinstvenosti, kajti Harrison je trenutno en sam. Nihče mu ni blizu (stilsko) in njegov pristop je tisto, kar zagotavlja veliko privlačnost tega izdelka. Daje mu noto avanturizma, neobičajnosti in progresivnosti, čeprav je v izhodišču to jazz fusion album.
Gavin je na tem albumu deležen absolutne artistične svobode. To v takšnih glasbenih sferah ne preseneča, pač pa je kar zahtevano. Podobno kot je bil tega deležen John McLaughlin nekoč davno tega, ko je iz Velike Britanije prispel v New York, da bi z Milesom Davisom posnel album »In A Silent Way«, pa mu je Miles zaupal le eno osnovno umeritev: »Igraj kitaro, kot da je ne znaš igrati.« S tem je povedal bistvo. Pričakuj nepričakovano. McLaughlin pred tem, seveda, sploh vedel ni, kaj namerava Miles posneti. Tudi on sam ni vedel. V takšnem vzdušju pa se po pravilu rojevajo najlepši glasbeni čudeži.
Skratka. »Chemical Reactions« na trenutke deluje kot prelepa glasba za filmsko podlago, ki je konkretno poliritmično strukturirana in ki izzivalno jezdi na žanrskih vzmetnicah jazzovsske avantgarde, neo-klasičnih elementov in elementov progresivnega rocka. Jedro zasedbe sestavljajo Antoine Fafard, Gavin Harisson, čelist Jonathan Gerstner in violinistka Maria Grig. V formatu kvarteta so izvedene prve štiri skladbe tega albuma. Že v uvodni »Transmutation Circle« nagovarja z izkustvom, ki prikliče asociacije na The Mahavishnu Orchestra, Franka Zappo, King Crimson … Že v tej skladbi nakažeta Fafard in Harrison nekaj trenutkov izvrstnega medsebojnega zaznavanja, ko si podajata krajše improvizacijske vložke (teh vragolij je še kar nekaj na albumu). Naslednja, »Atonic Water« je skladba, kjer se prvič konkretneje razgiba in raztelovadi Harrison s svojimi prepoznavnimi potezami, ki so unikat bobnarskega univerzuma. Skladba je zasuta z atonalnimi linijami violine, predvsem pa je zanimivo kontrastiranje s čelom, ki gradi (ob bas kitari) glavnino nižjih tonov, ko vstopa v funkcijo fraziranja ter dodaja skladbi mračni podton. Harrison vpenja kup dodatnih zvočnih ličil na tolkalih, vključno z marimbo. K tem trikom se zateka tudi v nadaljevanju albuma, tudi v odlični »Vision of Lost Orbit«, kjer je navdušujoči Harrisonov genij še posebno slikovit in večplastno razigran. Ne preneha zabavati niti četrta skladba – to je »Pair of Perfect Four« -, kjer se atonalne figure vodilnih melodij in sam teater poliritmije približujejo glasbeni filozofiji Roberta Frippa in King Crimson. Na skladbo »Singular Quartz« v vlogi posebnega gosta vskoči legendarni violinist Jerry Goodman, njegova briljantna solaža pa okrepi spoznanje, da bo »Chemical Reactions« polnokrvno vznemirjal zlasti ljubitelje lika in dela The Mahavishnu Orchestra.
Posebna zgodba pa sta zadnji skladbi, v katerih sodeluje 65-članski češki filharmonični orkester Janacek Philharmonic Orchestra. Pompoznost samega izdelka – to pomeni grabežljivost skreiranih vzdušij -, hipoma preskoči na teatralno višji nivo. Dejansko gre za suiti. Prva je »Holding Black The Clock«, kjer je kontrast med mirnimi deli in nabritimi potresnimi sunki posebno izrazit kreator izjemnega preliva rahlih in krhkih motivnih pastel, ki sobivajo v vrhunskem klimakteriju. Druga suita, ki album sklene, pa je naslovna skladba izdelka, kjer v bolj centralno pozicijo stopi tudi Fafard z bas kitaro. Prav ta skladba je posebno briljantna kompozicija in kot nalašč za integracijo v glasbeno podlago za kak pustolovski film. Fafard, ki je, kot povedano, glavni komponist vseh kompozicij in tako rekoč nekakšen dirigent producent, v tej skladbi razkaže tudi nekaj osupljivih vragolij na bas kitari. Z njimi ne prinaša revolucije, saj je podobnih mojstrov na planetu cel kup, je pa naslovna skladba prvovrsten primer perfektne kolizije vseh gradnikov, na katerih temelji glasbena vizija tega albuma. Harrison v tej skladbi ne pozabi niti na vpletanje dvojnega bas pedala, kar krepi drama teater razvoja dogodkov.
Album nenehnega plimovanja in izjemne dinamike. Album, ki je na vsakem koraku zasnovan in izveden koncizno, pa vseeno album, ki s svojo fragmentiranostjo in razrahljanostjo nenehno navdušuje. Na slehernem koraku tega albuma se iskri obilna kolizija vrhunske tehnično kompleksne eksekucije, v svobodnjaškem plutju skozi širjave improvizacijskih vložkov. Konstrukcija točk je v osnovi jedrnata in kompaktna in jazzovsko fuzirani album nosi tudi jasen motivni karakter klasične glasbe, kot tudi šegave progresivnosti ter avantgarde. Kot tak gre počasi v uho in zahteva več rotacij. Kemija med Fafardom in Harrisonom polnokrvno učinkuje in razvaja poslušalca. Naveza dveh vrhunskih glasbenikov daje kompozicijam in albumu jasno noto eklektičnosti. Gre za glasbeni unikum, ki ga bodo glasbeni gurmani hipoma vzeli za svojega. Komponiranje Fafarda niti ne preseneča, je pa prispevek Harrisona tisti, ki daje temu albumu toliko večji pečat nenehno privlačnega glasbenega avanturizma.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Transmutation Circle
2. Atonic Water
3. Vision. Of A Lost Orbit
4. Pair Of A Perfect Four
5. Proto Mundi
6. Singular Quartz
7. Holding Back The Clock
8. Chemical Reactions
Zasedba:
Antoine Fafard – bas kitara
Gavin Harrison – bobni, tolkala
Sodelujoči in gostujoči glasbeniki:
Maria Grig – violina
Jonathan Gerstner – čelo
Jerry Goodman – violina na skladbi št. 5
Janacek Philharmonic Orchestra – skladbi 7. in 8.
