Lokacija: Graz (Gradec) / Explosiv / Avstrija
Datum: torek, 10.11.2015
Ob občem zatonu zanimanja za klasični evropski power metal, je pravi obliž na rano, za nekaj osamelihin še živečih powermetalskih zanesenjakov, prinesla turneja znamenitih hamburških heavy metalcev Gamma Ray, ki v letošnjem letu obeležujejo 26. let svojega glasbenega poslovanja. Pred 25. leti je izšel tudi njihov, danes že kultni, prvenec »Heading For Tomorrow«. Praoče evropskega heavy metala je prav vodja skupine Gamma Ray, neuničljivi kitarist in pevec Kai Hansen, ki je še v času, ko je služboval pri Helloween, postavil zanj temelje s prvimi tremi albumi te skupine.
Če je letošnjo zimo v Grazu zaznamoval obisk švedskih powermetalskih trubadurjev HammerFall, pa je jesen pripadla znamenju obhajanja lika in dela skupine Gamma Ray. Natančne avstrijske ure so odmerile osem zvečer in ob tem času so na oder že stopili domačini Dragony. Avstrijski sekstet, ki je v oktobru letos izdali svoj drugi studijski album, igra metal, ki ga danes znamo že na pamet odsanjati. Klišejske fraze, podprte z melodičnimi figurami preproste rabe klaviatur, kjer vsekakor jemlje primat riffovska udarnost obeh kitar, sicer ni zamajala magnetnega pola na zemeljski osi, prav tako je vokal izpadel v celokupni predstavi nekoliko prešibko. Res da je imel vokalist težave z slišnostjo in je izgubljal orientacijo o tem kaj počnejo drugi tovariši na odru, saj je vseskozi popravljal ušesne monitorje in brskal po njih (od tod tudi nekaj vokalnih fušev), pa bi vseeno zlasti v refrenskih napevih moral iztržiti iz sebe več vokalne moči. Domača publika je bila zadovoljna, fantje pa so presenetili in nasmejali prisotne tudi z lucidno predelavo Hasselhoffove True Survivor. Bend je sicer zaigral sledeče avtorske skladbe: Shadow Runners, Kiln of the First Flame, Wolves of the North in Alcador.
Na odrih Graza so v letošnjem letu še drugič stali Serious Black. Ime povzeto po liku iz Harry Potterja. Sekstet izkušenih glasbenikov namešanih iz vseh evropskih vetrov zastopajo nemški basist Mario Lochert (Emergency Gate, ex-Visions of Atlantis)češki klaviaturist Jan Vacik (D-Vision, ex-D-Lusion, ex-Dreamscape, ex-Persiflage, ex-Schnupn), avstrijski kitarist Dominik Sebastian (Edenbridge, Shadows’ Grey, Thirdmoon) in švedski pevec zanimivega umetniškega vzdevka Urban Breed (Project Arcadia, Trail of Murder, ex-Bloodbound, ex-Pyramaze, ex-Tad Morose, ex-Dark Empire). Vprašanje o bobnarju pa ostaja pri tem povsem odprto. Nezanesljivi Tomen Stauch (ex-Blind Guardian) je očitno izgubil dokončno zaupanje skupine. Na prvem delu turneje v februarju letos, je bobnal za skupino Rami Ali (Freedom Call), kasneje je pomagal tudi Alex Holzwarth (Rhapsody of Fire), no v Grazu pa smo videli še en nov obraz za bobni, ki pa ga nismo uspeli identificirati. Bend ima v žepu studijski prvenec »As Daylight Breaks«, ki je izšel v letošnjem letu. Gre za sveženj močnih kompozicij, striktno zapisanih optimalnemu iztržku muzikalične note v heavy metalu. Pompozni refrenski napevi vsepovsod, skombinirani z rušilnimi riffi, čvrsto in krepostno ritem linijo. Skratka. Bend si je v kratkem času nabral nemalo simpatij s strani avstrijskega občinstva in tudi odzivi med koncertom so bili posledično burni. Lepa uigranost, kompaktna in složna predstava. Izkušnje govorijo zase. Bend je na sredini prilil olja na ogenj z izvedbo Kiss in Scorpions hitov. Po svoje žalostno, da se morajo skupine tega sploh oprijemati, a žal Serious Black ne bo nikdar pripadla vloga časov, ko sta pionirstvo in avtorska pronicljivost komercialno vžigali.
Gamma Ray so stopili na oder malo preko desete zvečer. Ne glede na to, da kvaliteta koncertnih nastopov te prekaljene skupine nikdar ni bila vprašljiva, pa nas je peklilo vseeno pomembno vprašanje. Tik pred turnejo je bend integriral v svoje vrste petega člana. Dodatnega pevca Franka Becka. Ideja ni napak, saj se Kai Hansen tako lahko prične intenzivneje osredotočati na igranje kitare med nastopi, pa tudi več energije privarčuje, da lahko z vso močjo v celoti odpoje, kar ima za odpeti. Skozi gosto meglo so se na oder prikobalili pričakovani štirje. Henjo Richter (kitara, spremljevalni vokal), Dirk Schlächter (bas kitara, spremljevalni vokal), Michael Ehre (bobni) in seveda živa legenda evro powermetala, znameniti in edinstveni Kai Hansen. Bend je »ugriznil« po pričakovanju s Heaven Can Wait, ki mu je sledila odlična popestritev set liste z Last Before the Storm.
Frank Beck je stopil na oder nekoliko kasneje. Ob tem ga Kai Hansen ni pozabil posebej naznaniti. Kai in Frank si tako na nekaterih mestih delita vokalne linije, nekatere skladbe odpoje v celoti Beck, nekatere še vedno Hansen, vsekakor pa je tudi veliko vokalnih linij podvojenih (odpetih v duetu). Nekaj nerodnega prestopicevanja na odru, nekaj nesigurnosti pri zavzemanju odrskih poz, celo nekaj nepravilno oziroma »zamešano« odpetih verzov (npr. v zaključni Send Me A Sign), pa navkljub temu primerna barva glasu, suvereno odpete najvišje (se pravi najbolj zahtevne) vokalne lege, kar prinaša dobro platformo za nadgradnjo podobe Gamma Ray v letu 2015. Z nekaj kilometrine bo Frank Beck polno vpet akter zgodbe o Gamma Ray. Roko na srce, bolje bi bilo da Kai ne bi v nobenem primeru prišel na takšno idejo. A tako pač gre. Pridejo leta in z njimi nove in nove odločitve.
Klub Explosiv je bil več kot solidno obiskan. In ljudem se je utrgalo, kar je precej presenetljivo za avstrijsko publiko. A v njej je bilo kar nekaj starejših heavy metal nostalgikov, ki se z mlajšo gardo vred nikakor niso zadrževali in tako skrbeli za odlično koncertno razpoloženje. Sploh, ko je bend prispel do Helloween priredbe I Want Out, ki je v podaljšani izvedbi dostavila lucidni reggae vložek. Gamma Ray so se tega večera izvrstno počutili in vidno uživali na odru. Energično in na moč! V slehernem trenutku. Navkljub temu, je nekaj delov koncerta izpadlo dolgočasnih. Opazka leti na razpotegnjena solo vložka na bobnih in bas kitari. Če upoštevaš venčke s po tremi skladbami, bi lahko taiste skladbe zaigrali v celoti na mestu obeh solo točk. Ob predvidljivi Heavy Metal Universe, pa je bend dostavil odlično Dethrone Tyranny, nadalje eno boljših skladb albuma »Majestic« (2005) z naslovom Empathy ter v zaključku regularnega dela presenetil z podaljšano verzijo klasike Somewhere Out In Space, kjer je šef skupine Kai Hansen »nastreljal« izredno solažo, ki ji ni in ni bilo videti konca.
Gamma Ray so v dodatku (ob tihem pričakovanju) usekali kultno istoimensko klasiko kultnega prvenca »Heading for Tomorrow« (1990) in se še enkrat poklonili 25. letnici izdaje tega albuma, vendar skladbe niso zaigrali v celoti, pač pa jo v sredini instrumentalnega dela smiselno »prelili« v novejšo Avalon (»Empire of the Undead«, 2014). S Send Me A Sign, skladbo enega najbolj zapomnljivih refrenov bombastičnega napeva, je bend še zadnjič dvignil publiko kvišku in z vrhunskim zaključkom sklenil koncert. Ni kaj. Izkušnje, znanje, moč. Velik del seveda rutine, a bend je tega večera seval izredno razpoloženje in del svoje velike srčnosti učinkovito prelil na silno živahno publiko, ki je za ustaljene razmere obiskovanja tovrstnih koncertov v Grazu, enkrat za spremembo v lepem številu prišla bodrit skupino.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
GAMMA RAY:
1. Welcome
2. Heaven Can Wait
3. Last Before the Storm
4. Fight
5. One With the World
6. I Want Out
7. Valley of the Kings
8. The Silence
9. Drum & Bass Solo
10. Induction
11. Dethrone Tyranny
12. Empathy
13. Master of Confusion
14. Rebellion in Dreamland / Heavy Metal Universe / Ride the Sky (medley)
15. Somewhere Out in Space
—dodatek—
16. Heading for Tomorrow / Avalon
17. Send Me a Sign
SERIOUS BLACK:
1. Temple of the Sun
2. Akhenaton
3. Trail of Murder
4. Older and Wiser
5. Sealing My Fate
6. I Was Made for Lovin’ You / Rock You Like a Hurricane
7. Setting Fire to the Earth
8. Listen to the Storm
9. High and Low
10. I Seek No Other Life
