Lokacija: Bratislava / Majestic Music Club / Slovaška
Datum: sobota, 22.03.2014
Kdor posluša vrsto metal glasbe, kjer dominira čist, melodično izdelan vokal in kjer se nad rušilnostjo riffov pne melodični pomp , prav dobro ve, da je stara evropska celina na čelu z Nemčijo zibelka najžlahtnejših skupin power metala. Ena takšnih so zagotovo Gamma Ray! Zasedba, ki jo je po odhodu iz Helloween še pred iztekom osemdesetih ustanovil kitarist in pevec Kai Hansen.
Gamma Ray so se odpravili na turnejo v času, ko je njihov novi studijski album že pripravljen na izdajo. Izšel bo sredi turneje, ki je seveda naslovljena enako, kot album! »Empire of the Undead«! Gamma Ray so v lanskem letu obiskali tudi Ljubljano. Prvikrat v karieri. Skupaj s Helloween in sicer dne 18.03.2013, ko so nastopili v Ljubljanskem CUK Kino Šiška. V tistem času so izdali odlični EP »Master Of Confusion« in odpirali koncerte pred Helloween. Marsikdo je občutil željo, da bi igrali Gamma Ray dlje časa. Nasploh zavoljo večletne klavrne odrske pojave Helloween, ki zavzemajo vlogo glavnih nosilcev, a od sebe nikakro ne dajo tistega, za kar odšteješ evre, da si lahko ogledaš njihov koncert. Ker je jasno, da Gamma Ray, v vlogi glavnega nosilca turneje, nihče ne bo povabil v Slovenijo, ostane v takšnem primeru edna možnost, da ujameš skupino na odru, če se odpraviš na Sloveniji najbližji koncert takšne turneje. Dobiš vsaj uro in pol čistokrvnega špila skupine, ki jo ceniš! To pot v slovaški Bratislavi!
Za predskupino so Gamma Ray povabili na to turnejo nič manj izkušene veterane italijanskega simfoničnega metala, ki ga sami radi poimenujejo z oznakama »Hollywood« metal, ali kar »filmski« metal! To so znameniti tržačani Rhapsody Of Fire, ki so v lanskem novembru prav tako izdali novi studijski album z naslovom »Dark Wings Of Steel«. Obetal se je torej pravi power metalski praznik. Nastop napovedan za 22.03.2014, v Bratislavi, je bil šele tretji v sporedu obsežne evropske turneje skozi letošnja marec in april. Gamma Ray so Slovaško prestolnico dosegli iz Češke Republike, kjer so odigrali nastopa v Pragi in Zlinu.
Majestic Music Club je prekrasno prizorišče za tovrstne koncerte. Gre za starejšo zgradbo, locirano na obrobju centra mesta. V pritličju sta takoj ob vhodu dve pivnici, od tega se ena širi v klet, kjer je tudi prehod v manjšo kletno dvorano, ki sprejme cca 150 glav, ta je namenjena manjšim klubskim koncertom. No, ko pa se dvigneš iz pritličja v prvo nadstropje, pa te pričaka vhod v konkretnejšo dvorano locirano znotraj iste stave, ki sprejme na oko kakih 600-700 ljudi. Ta je razdeljena na tribuno, parter in konkretizirano prostran oder po dolžini in globini! Po nekaj krepčilnih rundah odličnega slovaškega piva, ki je mimogrede pol in več kot pol cenejše, kot sta v povprečni ljubljanski gostilni, v primerjavi s slovaško kvaliteto, docela toksični znamki piv Union in Laško.
Ura je osem. Prostor je nabit. Dobesedno. Na oder pa ne stopijo Rhapsody Of Fire, pač pa še ena predskupina. Prav tako italijanska. Folk metalci Elvenking, ki smo jih nekoč davno tega leta 2008 prestregli na zamejskem festivalu v mestecu Moraro (Morarock festival), blizu stare Gorice. Elvenking prihajajo iz mesteca Sacile, k je locirano v Furlaniji-julijski krajini in provinci Pordenone. Torej nedaleč stran od slovensko italijanske meje. Sekstet je v polurnem nastopu predstavil pravkar izdani studijski album »The Pagan Manifesto«. Zmes prepoznane bombastike, s katero je vselej simfonično okrašeno italijansko dojemanje metal glasbe, korenito podprto s teatrom tradicionalnih prvin melosa keltskih folk elementov, je dostavilo izkazilo o velikih glasbenih izkušnjah skupine, ki je vešča tako glasbenega aranžiranja, kot tudi odrske izvedbe. Imeti sedem studijskih albumov v žepu ni nedolžna stvar. Skupna si je več kot le prislužila vlogo prve predskupine na tej turneji! Izredno suveren nastop.
Rhapsody Of Fire so ob deveti uri stopili na oder in atmosfero v dvorani dvignili na znatno višjo raven. Ne glede nato, da se Slovaška publika ni kdo ve kako temperamentno odzivala na teatralno vihravost odlično razpoloženega pevca skupine Fabia Lione-a, je kar nekaj prevretih glav v pročelju parterja zamikastilo in pokazalo celo obvladovanje verzov nekaterih refrenov. Rhapsody Of Fire so po pričakovanju izvedbo materiala podprli s spremljavo matric, ki je vključevala nekatere nasnete klaviature, zborovske vokalne harmonije in seveda celotne orkestracije. Poleg originalih članov pevca Fabia Lione-a i šefa skupine ter klaviaturista Alexa Staropoli-ja, zaokrožujejo zasedbo Rhapsody Of Fire v današnjem času še dolgoletni nemški bobnar Alex Holzwarth, kitarist Roby De Micheli in po novem Holzwarthov brat Oliver. Naj omenimo, da sta brata Holzwarth izjemno izkušena glasbenika. Glasbeni gurmani nemara poznate njuno progresivno rockovsko zasedbo Sieges Even, ki sta jo zaradi premalo zanimanja po sicer odličnem zadnjem studijskem albumu bila primorana razpustiti. Ne glede na to, pa izjemne odlike, ki jih posedujeta ta dva glasbenika ne ostajajo spregledane ali prezrte. Alex je že vrsto let bobnar Rhapdosy Of Fire, Oliver pa koncertni basist nemških power metal velikanov Blind Guardian. Po pričakovanem uvodnem Rising From Tragic Flames z najnovejšega albuma, so Rhapsody of Fire docela presenetili z vključitvijo svoje klasične himne Land Of Immortals s prvenca »Legendary Tales« (1997). Temu je kaj hitro sledilo še eno sladko presenečenje starejšega izvornega datuma, ko je bend prešel v izvedbo še ene klasike imenovane March Of Swordmaster iz albuma »Power Of The Dragon Flame« (2002). Bend je odlično uigran. Ritem linija bratov Holzwarth deluje natančno kot najbolje naoljena kolesca švicarske ure, Alexovo znamenito kotaljenje dvojne bas boben stopalke postaja že kar znamenita zaščitna znamka skupine! Tu je izvrstni kitarist Roby De Micheli, ki je s preklemano hitrostjo in natančnostjo dobesedno osupnil. Vsekakor pa je glavnino pozornosti prevzemal vživeti Fabio Lione, s svojim značilnim operetnim pristopom. Vokal mu je tega večera odlično služil in Rhapsody Of Fire so v celokupnem seštevku priredili odlično enourno popotovanje skozi svojo bogato diskografijo, nato pa sklenili nastop še z eno klasiko studijskega prvenca, potihoma pričakovano Emerald Sword.
Gamma Ray so pričeli z nastopom ob pol enajstih zvečer. Prvi je oder zasedel novi bobnar Michael Ehre, temu so sledile še tri silhuete, ki so se skozi temno vijolično razsvetljavo polagoma prebile na oder. Basist Dirk Schlächter mož, ki poleg Kaia Hansena, od vsega začetka službuje pri Gamma Ray, ob njem seveda šef skupine Kai Hansen, ki se je postavil s svojo Flyin’ V ESP kitaro na sredino odra ter na skrajni desni drugi kitarist Henjo Richter. Bend je začetni del nastopa namenil takojšni predstavitvi albuma »Empire Of The Dead«, s tretjo, to je klasiko Heaven Can Wait (»Heading For Tomorrow«, 1990), pa je dvignil dvorano na noge, ki je tako našla čvrst stik s skupino. Zanimivo je, da Slovaška publika nikakor ne sprejema svojih glasbenih herojev tako temperamentno, kot to počnejo denimo Italijani ali Hrvati, celo Slovenci. Lahko rečemo, da so vsekakor živahni, nikakor ne tako »anemični« kot Avstrijci, vseeno pa bolj zadržani od naše publike. Seveda je bilo mnogo glav tega večera že kar konkretno obteženih z alkoholnimi derivati, noge pa posledično konkretno trhlene in opotekajoče, kar je vzrokovalo v zmanjšani stabilnosti osebkov.
Set lista je v nadaljevanju nanizala dve izredni skladbi. Prva je bila odlična »Powerplant« klasika Razorblade Sigh, zagotovo ena najboljših skladb tega albuma, za njo pa boljši trenutek slabšega albuma Gamma Ray diskografije »Insanity And Genius« (1993) imenovana Tribute to the Past, ki je tega večera pravzaprav predstavljala največje presenečene set liste. Nova Pale Rider je naznanjala, da lahko od »Empire of the Undead« pričakujemo nekatere slogovne spremembe. Upajmo, da ne pretiranih. Albuma še ni zunaj, vendar pa je glede na to, da je Kai prišel na oder z novo pričesko ter v celoti potetovirano desnico, očitno, da doživlja možakar svojo tretjo adolescenco. Upajmo, da se temelji klasičnega lika in dela komponiranja skupine, niso pretirano zamajali. To bo razodeto v recenziji albuma »Empire of the Undead« v prihajajočih dneh. Po superiornem stampedu z »Majestic« (2005) skladbo Blood Religion, je misel prejšnjega stavka, skozi novejši Master Of Confusion ter Empire Of the Undead hitro utonila v pozabo, nasploh pa so Gamma Ray zvito privarčevali glavnino dinamita svoje koncertne skušnjave za zaključek regularnega dela koncerta. V »Land Of The Free« (1995) trojčku, v katerem pa skladb Rebbelion In A Dream Land, Land Of The Free ter Man On A Mission niso odigrali v celoti, pač pa je šlo za poglobljeni in konkretizirano podaljšani medley, v katerem je Kai nekajkrat pozval publiko naj v refrenskih napevih iztisne zadnje atome svojih moči! Dodatek ni prinesel posebnega presežka. Novejši utripač To the Metal, katerega funkcija je bila v prvi vrsti, da spravi atmosfero in sodelovanje publike ter skupine znova na višji nivo, medtem ko si je Kai rutinsko hladil glasilke. Le te so pokazale nekaj skrhanosti zlasti v zaključnem delu »Land Of The Free« medleya, ko je namerno jemal nižje (prilagojene) vokalne linije vodilnih melodij. Zasedba je sklenila koncert s še eno izredno lepo skladbo svojega bogatega diskografskega repertoarja! S skladbo Send Me A Sign (»Powerplant«, 1999).
Občutja? Čutilo se je da je turneja na začetku, da bend vzdržuje izredno rutino in profesionalizem, da je sicer prostora za zabavo članom skupine med nastopom ostalo na pretek, vendar pa ekipa ni mogla zakriti spoznanja varčevanja z močmi, saj ni iztisnila iz sebe tistega kar zmore. To se je čutilo zlasti v nekaterih dejanjih vokalne ležernosti Kaia Hansena, ki je sicer ključne točke v skladbah odpel še korektno in še vedno suvereno ter na nivoju, kot se od njega zahteva, pa tudi nekaj odvečne šlamparije se je prikradlo v samo izvedbo solaž, s strani obeh kitaristov. Tudi iz repertoarja je razvidno, da si je skupna prikrojila le tega tako, da so na njem skladbe, ki niso pretirano kompleksno zasnovane. V repertoarju ni niti ene klasike vzete verjetno iz najboljšega albuma njihove kariere »Somewhere Out In Space« (1998), kar je zagotovo neopravičljivo!
Kakorkoli obračam so vse duše na prizorišču tega večera dočakale svojo polno potešitev, vključno z nami, ki postajamo že nekoliko izbirčni, ob vseh videnih koncertih. Bend igra fantastično, Ehre se je odlično vklopil v ekipo, Henjo in Kai sta izmenjala nekaj fenomenalnih duelov na solažah, Dirk ostaja klena figura velike zanesljivosti, kot vselej, tudi kar se vokalnih harmonij tiče. Gamma Ray ostajajo utrdba nemškega metala najžlahtnejšega koncertnega učinkovanja in prav koristno je bilo, da smo skupino po tistem kratkem srečanju v ljubljanskem CUK Kinu Šiška v lanskem letu, prestregli na pravem dolgometražnem koncertu! Za povrhu tega, pa nam ni bilo treba poslušati znane Helloween skladbe v izvedbi Gamma Ray! Vsem dobro poznane I Want Out.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
GAMMA RAY:
1. Welcome (intro)
2. Avalon
3. Hellbent
4. Heaven Can Wait
5. Razorblade Sigh
6. Tribute to the Past
7. Time For Deliverance
8. Pale Rider
9. Drum Solo
10. Blood Religion
11. Master of Confusion
12. Empire of the Undead
13. Rebellion in Dreamland
14. Land of the Free
15. Man on a Mission
— dodatek—
16. To the Metal
17. Send Me a Sign
RHAPSODY OF FIRE:
1. Vis Divina (Intro)
2. Rising From Tragic Flames
3. Land of Immortals
4. The March of the Swordmaster
5. Unholy Warcry
6. Dark Wings of Steel
7. Lamento Eroico
8. Holy Thunderforce
9. Dawn of Victory
10. Reign of Terror
11. Emerald Sword
ELVENKING:
1. The Loser
2. Elvenlegions
3. The Divided Heart
4. Moonbeam Stone Circle
5. The Winter Wake
