Lokacija: Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
Datum: 9. 7. 2004
Ob Celovški vse črno, metalski praznik? Ne čisto, le njihova črnina vedno tako besno izstopa iz sivine. Vendar pa šalo na stran! Ura je bila 20:30 in komaj smo parkirali na parkirišču. Polno hominidov, tudi takšnih s Hrvaškim in Italijanskim potnim listom. Ljudi se je gnetlo pred halo kot v mravljišču. Zato jih je ta mnogo težje požirala kot navadno. In ljudje so še kar drli z vseh strani proti vhodnim točkam dvorane. Divje. Merchandise? Plakat s podpisi članov G3 za piškavih osem tisočakov. Drobiž, mar ne?
21:15, Fripp na odru. Robert Fripp, legenda. Barski stolček, Gibson LP in njegova magična skrinja, ki jo sam opiše kot “guitar devices”. Ljudje so seveda od vznemirjenja in navdušenja glasno zacepetali. V parterju so se ljudje gosto posejali, tako da bližje kot na 10m se Frippu nisem mogel približati. Seveda je večina nagnetenih pričakovala kitarsko sekanje. In prvih 10minut so budno poslušali, misleč da gre le za dolg intro. Vendar ta intro se je kar vlekel in vlekel in po 15 minutah so odjeknili prvi žvižgi. “Krasno in fantastično!” sem si mislil. “Zakaj ta folk ni počakal pred dvorano, če ne prenašajo Frippove muske?!?!” Vendar folk je še kar živčno mencal in žvižgal, nekaj jih je demonstrativno zapustilo pozicijo prednjih vrst. Fripp se revež sicer ni pustil motiti, čeprav je to za umetnika hudo moteč faktor (beri njegov dnevnik na Discoipline Global Mobile, kaj si misli o odzivih avdience na G3 turneji). Fripp deluje skoraj da ne aroganten, saj pravzaprav publike ob odhodu niti ni posebej pozdravil, tudi med nastopom je deloval ledeno hladno. In kaj je ponudil? Za poznavalce njegove glasbe sanje na Zemlji. Teh nas je bilo očitno malo, bili smo ogrožena vrsta in negodovanje publike nas je prikrajšalo za užitke njegovih ezoteričnih intergalaktičih zvokov magičnega vzdušja, ki ga je ustvarjal. Soundscapes, kot imenuje svojo glasbo , ki jo predstavlja na tej turneji G3 so sestavljeni iz mnogih zvokov. Ne bom dal roke v ogenj, da so Soundscapes vsak večer drugačni in da gre za glasbo trenutnega umetnikovega navdiha, ki jo Fripp zato niti na dveh koncertih zapored ne ponovi v isti tonaliteti. Fripp se pri tem seveda bistroumno poslužuje delay efektov in zvoke združuje tako da jih nalaga, paleto na paleto, drugega na drugega in to ne kakšnih običajnih zvokov. Tako dobi veličasten in poln zvok orkestra. Torej to unikatnost, to kar smo poslušali lahko ponovi le Robert Fripp. Fripp kot glasbeni genij. Fripp je ponudil stik z onostranstvom, peljal nas je nad neskončnost, nad obzorje vidnega. Glasba je bila transcedentalna, glasba astralnih podob. Glasba izjemne lepote. Izreden mir in spokoj je bil v njej, glasba notranje usklajenosti telesa in duha. Glasba brez šablon, brez okvirjev, glasba ki ne pozna časa in prostora, glasba ki sije večnost, brezmadežnost, do neke mere prvinsko naivnost, hkrati pa izredno nežnost, krhkost, milost,…z eno besedo najčistejši jezik duše.
Zato, da tudi jaz ne bi odplaval preveč na polja četrte dimenzije, je poskrbela nehvaležna publika, ki je Frippa izžvižgala in me s prisotnostjo opozorila, na obstoj materialnega sveta, v katerem vlada kultura denarja, in kateremu sužnjimo. No Fripp je po pol ure zapustil oder, kar je publika gromko pozdravila in že čez pol minute potem, ko je Fripp odhlačal v zakulisje, je na oder vskočil Steve Vai. Kot predhodnik pred njim je bil tudi Vai sam na odru in se je usedel tudi on na stol pri prvem komadu, kar je prisotne prestrašilo do kosti, saj so mislili, da se je Vai nalezel Frippovega sindroma. Kitara s trojnim vratom in komad I Know You Are Here, ki ga je Vai napisal za prihajajoči novi studijski album. Sledila je Giant Balls Of Gold in Vai se je naenkrat znašel v druščini neverjetnega kitarista Tonyja MacAlpinea, ki bi ga mnogi v dvorani raje, kot Frippa videli v druščini G3, enega najboljših basistov ta hip Billyja Sheehana (?). Hm, Billy pri hitrosti goljufa saj je priključen na dva izhoda, torej ko udari eno noto se sliši kot bi dve in ljudje tako posledično zavijajo z očmi ob tej “navidezni” hitrosti. Medtem, ko ga je Steve Vai predstavil kot: “Who’s the best bass player in the world?!!?” So seveda vsi v en glas zavpili: “Billy Sheehan!”, a glej ga zlomka od nekje se je le prikradel glas v nebo vpijočega “saboterja”: “Tony Levin!!!” Potem so stopili na gas z Answers z legendarne “Passion And Warfare” (1990), Vai pa si ni mogel pomagati, da ne bi tudi kakšne odpel (The Reaper, “The Elusive Light And Sound, Vol. 1.”, 2001), Vaijev vokal je zadovoljiv, za kitarista nasploh zadovoljiv in se okusno prilega k njegovim kompozicijam in tudi v živo je bilo tako. No glede na rahlo mlačno atmosferto ob tej kompoziciji, je potem Vai vešče pritisnil na plin z Juice (“Alien Love Secrets”, 1995) in nadaljeval z fenomenalno mirnejšo kompozicijo, kjer je ustvaril izredno vzdušje Whispering A Prayer (“Alive in An Ultra World”), ki jo je odprl tako, da je najprej poljubil mezinec in se potem dotaknil prve note komada. In teh njegovih fint in krivenčenj telesa in kitare v vseh mogočih in ne,mogočih pozah med koncertom vsepolno. Tu je bil Vai še posebej vživet, komad je igral v transu, vozljal, vrtinčil, pletel s prsti. Neverjetno kakšne igre je Vai sposoben. In nikoli ga ne morem “prokužiti”. Ali je tako neskončno napiflan, ali pa je tako neskončno spontan. Po moje eno prednjači pred drugim glede na situacijo, oboje pa je speljano pri Vaiu v ekstreme, zato ob njegovem živem performansu lahko le bolščim s čeljustjo odprto do tal. Vzdušje se je kar stopnjevalo z Bangkok in Bullwhip s fantastične “Fire Garden” (1996) in potem še en komad iz “The Elusive Light And Sound, Vol. 1.”, imenovan Get The Hell Out Of Here. Seveda je vrhunec Steve pričaral ob koncu s pesmijo For The Love Of God (“Passion And Warfare”), gotovo eno najlepših kompozicij, ki jih je kdajkoli napisal, ob katere izvedbi je bil narod še posebej vidno vzradoščen. Ura je bila naokoli in Steve je žmrknil z odra. Sledila je daljša pavza. Ljudje so si oddahnili po šokantni začetni izkušnji z Robertom Frippom. Vai je odtrgan, saj se je “little italian virtuoso” pajdašil nekoč s Frankom Zappo, z Zappo pa je svoje dni igral tudi Adrian Belew, ki je od leta 1981 stalni član King Crimson. In sedaj če k temu dodamo, da je šef King Crimson prav Robert Fripp, ljubljenec občinstva hale Tivoli št. #1, potem lahko sklepamo, da bi Vai in Fripp ponudila srenji zanimivo skupno ploščo, če bi se odločila za sodelovanje.
Najprej se je na odru za tri minute prikazal Robert Fripp, s tem nagnal občinstvu znova strah v kosti, kar se je malo kasneje izkazalo za nedolžno dejanje, saj je Fripp odigral le intro. Uvod za še eno zvezdo večera Joea Satrianija. Satriani je odprl šov s Hands In The Air in nato nadaljeval s Satch Boggie. Narod je podivjal. Avdienca je bila najbolj razposajena ob nastopu Satrianija. Satriani je lepo priden, šolsko izpiljen do potankosti, doktor vseh možnih glasbenih doktoratov in pravi užitek ga je bilo gledati kako lepo pridno in pravilno izpolnjuje vsa mogoča šolska pravila. Ob tem je zastajal dih med njegovim obešanjem po tremolu, in supersoničnim bliskanjem, čistega in ekstremno hitrega polaganja lestvic vzdolž vratu. Vai je sicer Satrianijeva nadgradnja. On je vnesel šolskim prvinam igro in veliko mero spontanosti, kjer se je znašlo ogromno prostora za ekspresijo lastnega glasbenega genija, Vai se tudi danes še vedno razvija kot umetnik, njegova glasba raste in z njo njegov unikatni jezik. Torej Vai zna z vsako novo ploščo prijetno presenečati. Za Satrianija težko rečemo, da je tako odtrgan, da se kdaj spusti iz vajeti racionalnega, da kdaj odplove v svoj skriti svet. Nenehno je pri stvari, pri umu. Zato je mera originalnost tudi najmanjša pri njem. Tudi njegove zadnje studijske plošče so si tako postale podobne kot jajce jajcu. Je pa neizpodbitno dejstvo, da je Satriani naredil največji žur na koncertu. Enostavno zato, ker so komadi enostavneje grajeni, imajo glavo in rep. Imajo izdelane glavne motive in so okusno začinjeni in prevozljani s solažami in soničnimi prehodnimi okraski. In ljudje so se zato najlažje poistovetili z njimi. Prav tako so glasbeniki, ki so obkrožali Joea na odru, ponudili enostavneje, bolj “linearno” oblikovane rokerske, mestoma celo rhythm bluesovsko zasnovane linije. Bobnar je imel v setu globje tom tome, bobni so treskali bolj polno, bolj živo, za ta svet bolj resnično in bolj umirjeno glede na Vaiejevega predhodnika, ki je s svojim divjaštvom hotel kar poleteti med publiko. Satriani je izvajal tud Cool #9, Gnaahh, I like The Rain, Up in Flames, Always With Me, Always With You (kjer je narod na začetku solaže pomagal peti melodijo), Searching no in ko so prišli do komada Is There Love In Space, se je Satrianiju do konca šova pridružil na odru znova Crimso Frippoman. Ta je razvil genialno zvočno zaveso s katero je kril skupino na odru in ustvarjal atmosferično ozadje. Zvok Steve Vaia in Satrianija je bil fantastičen. A pozor! Stati si moral 10m in več stran od odra, pa še to na sredini, idealen zvok je bil znova pri mešalni mizi. Ljudje v prednjih vrstah so bili znova opeharjeni, nasploh so znova basi prebijali zvočno sliko. Ne vem kako je bilo na tribunah, a kolega ki je med Vaijevim performansom stal na začetku arene (parterja), tam kjer so prodajali majice, je bil prav tako zgrožen nad zvokom. Pač Hokejska dvorana je zvita. Frippa se med nastopom Satrianija ni slišalo niti na poziciji, kjer sem se jaz hvalil, da je zvok odličen. Vendar sem se premaknil le malo bolj na levo in takoj slišal razločno magične “frippertronics-e”. Edinstven zvok, zares in mravljinci niso bili izvzeti. Satriani je “odsviral” komad War in za konec še Flying In A Blue Dream. Ludnica. Kompaktno, natančno, uigrano, čisti perfekconizem. Satriani je ponudil najboljši zvok med sveto trojico. Pa tudi slogovno je najbolj ugajal “v živo”. Morda bi se lahko odpovedal konstantnemu gledanju skozi sončna očala med koncertom in se tako približal ljudstvu med koncertom, a to je postranska in že preveč “dlakocepska” želja.
Jamming je bil pravzaprav “bis”,dodatek (po angleško encore). Pričeli so ga s Satrianijevim repertoarjem in sicer z Ice Nine, nadaljevali pa s poslastico večera. Bila je Red imenitnih King Crimson (“Red”, 1974). In seveda v še eni novi zimprovizirani različici. Odprla (in zaprla – zaključila) se je namreč z glavnim motivom komada In The Court Of The Crimson King, katerega so prepoznali tudi številni metalci v dvorani, seveda tisti, ki poznajo priredbo tega King Crimson komada v izvedbi Saxon. Vsak član G3 je ponudil svoj solo (Vai in Satriani celo po nekaj orjaških), pri čemer sem nervozno čakal na Frippa. Fripp je uporabil zvok v solo točki, ki je rahlo vlekel na tisti “slonji” frippertronic pri komadu King Crimson Elephant Talk (“Discipline” 1981). Ahhh, kaj bi dal da bi lahko na odru prisotne zamenjal za postavo King Crimson v tistem trenutku. Prav žejen sem koncerta King Crimson, misel na ravnokar slišani “official bootleg” Live At Berkeley iz leta 1982, ki ga je moj brat glih učeri nabavu, me je čist zrajcala.
No moja blodna želja ni bila uslišana in sledil je The Murderer, pesem Stevea Vaia, seveda pesem iz popolnoma drugega testa, preskok vzdušja na nov nivo, pesem se je okusno prilegala v set listo jamminga. Na koncu pa priredba Neila Younga Rockin’ In The Free World, vokal je odpel Joe. Njegovo petje je obupno, vendar pa je v tem komadu, glede na grozljivost tistega, ki v svojem regularnem delu, izzvenelo posrečeno. Joev vokal v tem komadu se prilega, ker je komad uporniški, Joe pa v njem spominja s petjem na 15 letnega adolescentnika. Rockin’ In A Free World je bil zapolnjen z miljon solažami, prehodnimi okraski, tudi Robert Fripp v enem trenutku ni bil izvzet pri tem. Med jammingom je bil na odru Satrianijev bend. Joe in Vai sta vseskozi jahala vsak svojo kitaro, drug ob drugem, medtem, ko je Frippo s čudežno skrinjico lepo užival v miru na drugi strani odra. Če kdo ne pozna Frippa in misli da mu gre soliranje težko od rok naj preizkusi nadzvočni “hammering” motiv v komadu Frame By Frame od King Crimson.
Štiri ure!!! Norija! Res nepozabno. Letos je leto samih kitaristov. Pat Metheny, Paco De Lucia, pa Satriani, Vai, Steve Morse (Deep Purple) in legendarni velikan Fripp in če prištejem še enega imenitneža, Stevea Howea z Yes letos v Muenchnu, zame leto samih kitarskih sladostrastij. Upajmo, da je 5000 glava množica dala organizatorjem zagon, da se bodo ojunačili in kmalu pričarali podobne sanje pri nas, kot smo jih bili deležni ob šovu G3. Se mi zdi, da sem dovolj nabijal. Hej, po koncertu smo šli k meni domov in smo ob kavi, piru, novi plati Fripp/Eno in piškotih, filozofirali do 3:30 zjutraj. Uspešno smo strnili sveže vtise in družno v en glas zameketali, da odrinemo skupaj na Jethro Tull v Graz 04.08.2004.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Bojan Horvat
Setliste:
Robert Fripp:
1. “Soundscapes” (30min.)
Steve Vai:
1. I Know You Are Here
2. Ginat Balls Of Gold
3. Answers
4. Reaper
5. Juice
6. Whispering A Prayer
7. Bangkok
8. Bullwhip
9. Get The Hell Out Of Here
10. For The Love Of God
Joe Satriani:
1. Hands In The Air
2. Satch’s Boogie
3. Cool # 9
4. Gnaahh
5. I Like The Rain
6. Up In Flams
7. Always With Me, Always With You
8. Searching
9. Is There Love In Space
10. War
11. Flying In A Blue Dream
G3 Jamming:
1. Ice 9
2. Red (incl. In The Court Of The Crimson King)
3. The Murder 4. Rockin’ In The Free World
