Lokacija: Trezzo Sull’Adda (Milano) / Live Club / Italija
Datum: nedelja, 03.05.2014
Tretji dan Frontiers Rock festivala, pri čemur avtor teh »skromnih vrstic« glede na ekstremno dopadljiv »line up« nastopajočih vseskozi nesrečno, a nehote, menja naziv festivala z nazivom »RockLine festival«, je postregel s festivalskim vrhuncem. Tretji dan se je začel za našo ekipo po »italijansko«. Uživaško torej. S tipičnim zajtrkom polnim »cukra«. Piškotkov, žličk Nutelle, odvijanjem marmeladk, prepečenčkov, srkanja čajčkov, močnih kavnih izvlečkov iz kofetjere, hrustanja čokoladnih rogljičkov in tako dalje…. Vreme je bilo sončno in umito. Usekali smo izlet v staro mestno jedro. Trezzo Sull’Adda je prekrasno mestece. Poseduje starodavno obzidje, ostanke nekdanje trdnjave. Je lično urejeno, brez ene smetke, ki bi ležala na tleh. Ob enajsti uri smo že strašili na festivalskem prizorišču,. Brad Gillis je namreč ob srečanj dan prej obelodanil, da imajo Night Ranger takrat tonsko probo in da se lahko srečamo znova. In vendar. Tonska preizkušnja je že bila, bili so vsekakor Night Ranger. Le železna vrata skozi katere so dovažali glasbenike s kombiji, so ostajala vztrajno zapahnjena. Medtem smo navezali stike z dvema Rečanoma, ki sta še pred enajsto pustila v steklenici Jacka Danielsa ščepec viskija, ki ni bil vreden več niti dostojne omočitve grla. Piva jima je prav tako kronično zmanjkovalo in mrzlično sta povpraševala, kje je kak diskont z ugodnimi cenami. Prišla sta torej vse od Reke, da se »odlomita« na koncertu Wingerjev.
Tudi najbolj vztrajnim so popustili živci in nekje ob enih smo sklenili da odrinemo v pizzerijo in se okrepčamo. A glej ga vraga. Ravno s parkirišča speljemo, ko se odprejo železna vrata in vskoči ven manjši BMW, da pobere gručico ljudi. Med njim je stal z glavo in brado Jack Blades (Night Ranger), ki smo ga seveda hipoma napadli z fotoaparati in albumskimi rekviziti zasedbe Night Ranger. Blades nam je razkril da tudi njegove korenine izvirajo nekje iz Srbije, saj naj bi se njegova babica pisala Petrov (Da ni zamešal Srbije z Bolgarijo ali Rusijo? No danes je vse mogoče). In ko je pristno dahnil: »Dober dan!« smo skoraj padli v nezavest. Ostalo je zgodovina.
Ura je tri preč. Točnost organizatorja je znova funkcionirala. Na oder vskočijo Crazy Lixx. Mladi, odlični Švedi, ki pa niso od včeraj. Čeprav je njihov aktualni album »Riot Avenue« star dve leti in delajo na novem albumu, so si vzeli ekskluzivno čas da vskočijo do Trezza na tale koncert in za hip odmislijo studijske aktivnosti. Bend je odlično uigran, na odru natanko vedo kaj mora kdo postoriti v danem trenutku. Izkoristek odra, gibanje, »draženje« publike, štosiranje. Testosteronskega naboja jim ne primanjkuje Rock ‘n’ roll v čelo blesavo. Nemara malo rine v nos generičnost, saj je bend zapisan navdahnjenosti nad likom in delom glam skupin polpretekle zgodovine, čeprav njihovi komadi v aranžerskem smislu kredibilno stojijo. Le občutek je, da si vse to nekje nekoč že slišal. Dobre pol ure zgoščene igre Fantje so valili en komad naravnost v drugega in optimalno izkoristili čas, ki jim je bil namenjen na festivalu.
Že zgodaj popoldne je bilo jasno, da bo tretji dan festivala najbolje obiskan. Že med Crazy Lixx koncertom si težko hodil po dvorani toliko gužve je bilo! Le ta pa se je samo še stopnjevala, ko je stopila na oder Issa. Skupina, ki jo vodi norveška pevka Isabell “Issa” Øversveen. Punca poseduje poleg stasitosti seveda tudi stasito izdelan vokal, s katerim je hipoma prevzemala med svojo predstavo. Predvsem v razvoju moči in prenosu iz srednjih vokalnih leg v višje do najvišje registre. Odlična pevka. Skladbi, kot I’m Alive in Angels Crying, nosijo nalezljiv melodični rock makrame, od žanrske tipičnosti, pa oddaljuje glasbo seveda Iss-in prepoznavni vokalni pristop. Na klaviaturah je znova pomagal Alessandro Del Vecchio (Hardline), ki je v tej vlog na festivalu rešil tudi nastop projekta L.R.S. (La Verdi – Shotton – Ramos), dan prej!
Tretji izvajalec pa je dejansko spravil nivo dogajanja za nekaj stopnic više. Glede na njegovo reputacijo, enormne izkušnje v dolgoživi glasbeni karieri to niti ni presenečenje. Ime? Jeff Scott Soto s svojo spremljevalno skupino. Mož izjemnih vokalnih vrlin, ki so ga tako pripeljale v ligo pomembnejših izvajalcev rock ere, kot med drugim: Yngwie J Malmsteen, Journey, Talisman, Soul Sirkus, Eyes, Takara, Kuni in Axel Rudi Pell. Poleg tega sodeluje Jeff tudi pri novi melodični rock zasedbi W.E.T., ki naj bi do neke mere prevzela nasledstvo glasbene zapuščine zasedbe Talisman in eni od dveh ameriških variant zasedbe Trans Siberian Orchestra. Soto je vskočil na oder v družbi spremstva štirih glasbenikov. Na poziciji prvega kitarista se je znašel mladi, a izjemno talentirani inj dlakocepsko nabrušeni španski glasbenik Jorge Salan, nadalje dva brazilska glasbenika BJ (na kitari in klaviaturah) ter bobnar Edu Cominato in New Yorčan David Z na bas kitari. Jeff je bil tega dne dobesedno neustavljiv. Zelo lep vtis, ki ga je zapustil pred dvema dnevoma z W.E.T. je še dodatno nadgradil s tem nastopom. Popolnoma se je vživel, odklopil in iztisnil iz sebe najboljše kar zmore. Od avtorskega materiala sta navdušili vključitvi Believe in Me ter Holding On, kot tudi izvedba skladbe Look Inside Your Heart, pri čemer je Jeff povabil na oder posebnega gosta! Kitarista zasedbe Night Ranger Joela Hoekstro! Bravurozna in izdelana kompaktnost izredne igre kvinteta. Nepopustljivo in na vso moč. Seveda je bila vključena »lojtr’ca« Talisman klasik, kar je Jeff začinil tudi z hitrim preletom dveh hitov pop zvezdnikov Madonne (Frozen) ter Seala (Crazy). V zaključku smo le prejeli Talisman skladbo, ki jo je skupna izvedla v celoti (I’ll Be Waiting). Ob koncu je Jeff nekoliko patetično izsilil od organizatorjev še dodatnih pet minut nastopa, skupina pa je urezala za veliki finale še Steel Dragon skladbo Stand Up, ki je še zadnjič spravila prisotne do ekstaze.
Legendarni John Waite, ki se ga vsi nemara spominjate po njegovem mega hitu Missing You, je vpadel v nehvaležno vlogo. Moral je najmanj ujeti izredno koncertno izkustvo, ki ga je pred njim priredil Jeff Scott Soto. Že žanrsko je Waite nekoliko izstopal oziroma bodel ven iz konteksta izvajalcev festivala, nasploh če upoteštevamo zadnja leta njegove kariere, ko se je znova začel intenzivneje spogledovati s svojimi časi bluesa ter začetka kariere. Medtem ko ostaja ritim sekcija v ekipi nespremenjena in jo še naprej zastopata Tim Hogan (bas kitara) in Rodger Carter (bobni), je siceršnji Matchbox Twenty kitarist Kyle Cook Waitea zapustil, na njegovo mesto pa se je zasidral nihče drug kot bivši Alice Coooperjev in Pretty Boy Floyd kitarist Keri Keli. Med nastopom Johna Waitea smo se prepričali enkrat več kako izdelan in karizmatičen vokalni pristop poseduje ta izjemni pevec. Rahlo osmojeni vokal, silno mehkoben in čuten, ko je treba izpostaviti čustva in strasti. Waite zori kot dobro staro vino. Repertoar so obogatile seveda The Babys točke (Back On My Feet Again, Every Time I Think of You, Head First) in nekako po pričakovanju dva Bad English hita (Best Of What I Got, When I See You Smile). Publiko je izdatno zdramila Missing You, medtem ko si je Waite za zaključek omislil izvedbo priredbe Led Zeppelin izvirnika skladbe Whole Lotta Love, kar ni bila najbolj modra poteza. Čeprav je zabavala občinstvo, je Waiteov osebni glasbeni katalog le tako širok, da mu ne bi bilo treba preigravati skladbe, ki jo preigravana planetu že vsak mulec, ki zna prijeti na kitari dva osnovna akorda. No tu pa pride tisti »ampak«. Skladba je pravi pevski izziv in John to ve. Zato je prav v tej točki enkrat več osupnil s svojo pretanjenostjo in mehkočutnostjo. Izredna izvedba, ki bi jo moral slišati definitivno naš stari nergač, ki za združitev Led Zeppelin niti slišati več nočem, Robert Plant. Nastop, ki je nekoliko krivično ostal v senci Jeff Scott Sotovega.
Prihod Danger Danger je na Frontiers Rock festival pripeljal izdatno četo melodičnih rock navdušencev. Danger Danger namreč zadnje čase silno redko nastopajo po Evropi, če sploh. Od zadnjega studijskega albuma »Revolve« je minilo debelih pet let in skrajni čas bi bil, da spravijo Danger Danger skupaj še kak studijski album. Ritem sekcija ostaja originalna s Steve Westom na bobnih in Brunom Ravelom na bas kitari, medtem ko vokalne dolžnosti znova opravlja »koker ščurek« Ted Poley. Na poziciji kitarista se nahaja že od leta 2003 dalje, ko je v ekipi zamenjal odličnjaka Andy Timmonsa, švedski kitarski vesoljec Rob Marcello. Taisti Rob Marcello je vskočil recimo v škornje House Of Lords kitarista Jimi Bella za jesensko turnejo House Of Lords leta 2009, tako smo se že med nastopom House Of Lords v Ronkah (Ronchi dei Legionari) pri Trstu lahko prepričali kako vsestranski in izpopolnjen je ta kitarski veljak. Precizen in hiter kot sam vrag! Danger Danger so priredili izjemen žur. Pravzaprav se jim niti ni bilo treba kdo ve kako truditi. Preprosto so bila pričakovanja tako močna s strani nakurjenega občinstva, da jih je le to vseskozi nosilo visoko na rokah. Ted Poley je z leti izgubil lep kos vokalne širine in se je višjih leg rutinirano ogibal. Klasike Bang Bang, Naughty Naughty (v zaključnem delu), I Still Think About You in Monkey Business« so zadoščale, da se je narodu trgalo od vseh sladostrastij. Pravzaprav se je dvorana že od prvega trenutka z uvodnima šrapneloma studijskega prvenca Rock America in Boys Will Be Boys, korenito tresla od vse adrenalinske vročice. Publika je torej svoje velike heroje le dočakala Ob koncu je Poley v zahvalo publiki zavpil še sledeče slovo: »Stay horny Italy!« kar je opazka, ki glede na vso izkazano razuzdanost občinstva med koncertom, bolje skoraj ne bi mogla prilegati v kontekst tega koncertnega nastopa.
Eden najteže pričakovanih trenutkov Frontiers Rock festivala pa je bil zagotovo nastop Američanov Winger. »Better Days Comin’« je sveže izdani studijski album zasedbe, ki je izšel vsega kak teden pred nastopom Winger na tem festivalu. Ob prihodu skupine na oder je že uvodoma presenetilo dejstvo, da v ekipi ni bilo kitarista Johna Rotha. Na njegovi poziciji je vihtel kitaro očitno kar eden od kitarskih tehnikov skupine. V kontekst nikakor ni sodil, čeprav mu je Kip več kot očito naročil, da naj ka se da posnema na odru igro Johna Rotha. Že po opravi sodeč se možakar ni vklapljal, kaj šele po svojem »tovornjakarskem« videzu. Navkljub velikim pričakovanjem do Winger, so le ti imeli skozi koncert kopico nenehnih tehničnih težave. Zvok je bil docela obupen. Bas kitara Kipa Wingerja je dobila »nogo« in pričela rožljati šele nekje na sredini koncerta. Ne le to. Winger so pestile tudi težave z uigranostjo. Še pred novo Rat Race se je pripetila hujša napaka skupini. Morgenstein je že dal uvodni takt, vendar niso bili vsi v tem trenutku na isti valovni dolžini in so takoj »razpadli«. Ponoviti so morali začetek, skladba pa je potem le stekla dalje. Čeprav je občutek nesproščenosti seval tako Kip Winger, kot tudi Reb Beach na njegovi levi strani, so Winger zlasti v zadnji tretjini koncerta nekako spravili stvari na svoje standardno mesto in po vzoru velikih profesionalcev spravili koncert srečno pod streho. Ljudje se niso dosti obremenjevali s težavami skupine. Njihovi heroji so jim z odra dostavili malho klasičnih Winger zimzelenov od Hungry, Pull Me Under, Madelaine, Milesa Away (s Kipom na klaviaturah in uvodnim iskanjem pedala pod nogami, beri: tehniki prismojeni), pa Headed For A Heartbreak ( podaljšanim izhodnim delom, kjer je Beach posebej slikovito pretegnil svoje prste po kitarskem vratu), Cant’ Get Enough, Easy Come, Easy Go in seveda zaključno Seventeen. Nek možakar v tretji vrsti, ki je prispel na festival iz Brazilije je poznal prav vse skladbe skupine na pamet, kar je opazil na odru tudi Kip Winger. Pokazal je nekajkrat s prstom nanj, mu vrgel trzalico, a možakar se niti zmenil ni za kaj takšnega. Bil je v svojem svetu. Presrečen, da uživa v skladbah enega svojih najljubših bendov.
Kip Winger in kompanija niso dostavili najboljšega kar zmorejo, vseeno pa je bil nastop zasedbe Winger zaradi ekstremno redkega pojavljanja na evropskih koncertnih odrih prava mala senzacija, kjer je dvorana od vse silovite energije pokala po šivih. Reb Beach je končno tudi pokazal zakaj je tako cenjen kitarist. Pri Winger namreč prihaja precej bolj do izraza, kot pri Whitesanke, kjer je njegov genij »namerno pridušen«, Prav v skladbah zasedbe Winger se izkaže vsa njegova glasbena univerzalnost. Upajmo le, da skupna v prid promociji albuma »Better Days Comin’« sestavi jesensko evropsko koncertno turnejo in da se tako ponudi priložnost za ogled vsaj enega koncertnega termina, na katerem bodo Winger seveda zaigrali vsaj uro in tričetrt dolg nastop.
Night Ranger je pripadla velika čast, da kot glavni nosilec tretjega dne festivala sklene Frontiers Rcok festival. Legendarni rockerji zapriseženi znameniti west coast AOR obrti iz San Francisca, veljajo danes za skupino izjemne kilometrine, glasbenih izkušenj in glasbene rutine. Če smo jih leta 2011 gledali v vlogi predskupine Journey vsega pol ure, je bila to pot zgodba precej drugačna. Postava Night Ranger ostaja še naprej nespremenjena in sicer jo tvorijo originalni člani bobnar in vokalist Kelly Keagy , basist in vokalist Jack Blades, kitarist Brad Gillis in kasneje priključena, kitarist Joel Hoekstra ter klaviaturist Eric Levy. Slednji se je priključil ekipi pred tremi leti.
Pri Nigt Ranger je postavitev odra vselej posebnost. Vse ojačevalnike pritisnejo povsem za hrbet, podobno kot je to štos pri Status Quo, bobne Kelly Keagyja pa pomaknejo na desno prednjo stran, saj prevzema Kelly v več skladbah tudi glavni vokal. Tako je sproščenega ogromno prostora za tekanje levo in desno ter gor in dol. In Night Ranger ga znajo preklemano dobro izkoriščati. Ne glede na zob časa, ki zrelostno načenja Bladesa in Gillisa, se jima leta na plečih niti za hip ne poznajo. Še vedno sila agilna možakarja sta bo mlajšemu Joelu Hoekstri izvajala kup odrskih akrobacij, manjkala je le še kakšna »špaga« in mera bi bila polna. Igranje kitare na hrbtu in podobne utrgane vragolije Gillisa, ki ob tem odigra prav vse kar si zamisli s peresno lahkoto in brez napake. Z bravurozno natančnostjo. Osupljivo. S Hoekstro sta izreden kitarski par. Zagotovo kitarski par celotnega festivala. In to s konkretnim naskokom. Tudi pred Teslo. Lahko rečemo za cel nastop, da so Night Ranger zagotovo (upravičeno) odnesli z naskokom prvo mesto pred nastopi ostalih izvajalcev. Pojedli so jih.
Skupina je uvodoma takoj dvignila na noge dvorano z dvema dobro prepoznanima standardoma in sicer uvodno Touch Of Madness in zimzelenom Sing Me Away, potem pa preko odlične novejše Lay It On Me (»Somewhere In California«, 2011) in železne balade Sentimental Street, razveselila občinstvo z izvedbo Damn Yankees priredbo skladbe Coming Of Age. Prvo presenečenje je torej za nami, čas je za preostala. Prvo izdatno je postregla The Secret Of My Success iz albuma »Big Life« (1987). Skladba je bila izdana kot single, obenem pa tudi uporabljena za glasbeno podlago humoristične TV nanizanke istega imena, v kateri je glavno vlogo igral Michael J. Fox. Temu je sledila povsem nova skladba High Roiad. Tako se bode imenoval tudi prihajajoči novi studijski album skupine, ki bo izšel junija letos. Blades je nakuril publiko, da se mora v refrenu zadreti trikrat zapored »Yeah!!, Yeah!!!, Yeah!!!« in ta mu je znova ihtavo jedla iz roke. Nova skladba odlično funkcionira s preostalim materialom, kar pomeni da bomo očitno prejeli še en klasično zasnovani Night Ranger album in to je zelo dobro. Temu je sledil še en sladkorček. Preskok na prvi album »Dawn Patrol« (1982) in izvedbo skladbe Eddie’s Comin’ Out Tonight, o nastanku katere je Blades izpovedal zabavno anekdoto, o možakarju po imenu Eddie, ki je obiskoval njihove koncerte še v času, ko so bili Night Ranger klubski bend. Kar se tiče Damn Yankees, katerih skladb danes ne slišite več na odrih, pa so Night Ranger tokrat bili drugačnega mnenja in so tako izvedli še eno skladbo te skupine (High Enough). Tako so vseskozi vzdrževali vzdušje na izjemnem nivoju in toliko pozitivne energije, kot jo je bilo čutiti prav med njihovim nastopom, festival dotlej zagotovo ni izžareval. Sledi nov razlog za veselje, s kar dvema zaporednima skladbama vzetima iz albuma »Seven Wishes« (1985) in sicer Goodbye ter Four in the Morning. Koncertne minute so se vrtele ekstremno hitro. Z izvedbo hita When You Close Your Eyes vzetega iz albuma »Midnight Madness« (1983), so Night Ranger napovedali da se koncert počasi bliža svojemu koncu, to pa je potrdila takoj za njo Don’t Tell Me You Love Me s prvenca »Dawn Patrol«, ki pa so jo Night Ranger hudomušno raztegnili tako, da so vanjo vpeli del Deep Purple klasike Highway Star. V zaključnem delu, kjer sta znova osupnila Gillis in Hoekstra s kitarsko superiornostjo, ki ji ni bilo videti konca, so Night Ranger tako prav na točki vrelišča sklenili regularni del svojega koncertnega nastopa.
Dodatka ni bilo težko napovedati, ko je s tamburinom do roba odra stopil Kelly Keagy in v duetu z Jackom Bladesom pričel prepevati verze znamenite Sister Christian. Za razliko od skromnih dodatkov prvega in drugega dne festivala s strani glavnih nosilcev, ko so tako Tesla, kot Stryper izvedli po vsega eno skladbo, pa so Night Ranger potem, ko so spravili s Sister Christian publiko v delirij, ostali na odru in se lotili skladbe, ki jim je pravzaprav resnično ostala kot zadnja na seznamu v rangu tistih, ki morajo biti odigrane na slehernem Night Ranger koncertu. Ostali so seveda kar pri albumu »Midnight Madness« in udarili za finale v (You Can Still) Rock In America, ki jo je Blades med izvedbo večkrat prekrstil v (You Can Still) Rock in Italy.
Nastop Nigt Ranger se je dejansko izkazal za vrhunec celotnega festivala! Na pravem mestu. Ob njegovem zaključku torej. Skupina je sevala vseskozi izredno radost, vedro razpoloženje, pozitivno naravnanost in brezskrbno ter s peresno lahkoto nizala komad z komadom z odliko velike rutine in neverjetne izkušenosti. Zvok nastopa ubijalski! Za razliko od drugih skupin pa Night Ranger tudi niso uporabljali nasnetih matric spremljevalnih vokalov. Razganja jih od energije! In to je izredno dober obet, saj prihaja na prizorišče novi studijski album »High Road« in upajmo da bo temu sledila kaj kmalu tudi turneja po Evropi.
Od vsega prebitka adrenalina in pozitivnih občutij se kar nismo in nismo hoteli posloviti od prizorišča, čeprav je bil festival sklenjen. Druženju z mnogimi obiskovalci festivala, ki so prispeli celo iz poljskega Bydogoscza, kot tudi srbske prestolnice Beograda, pa nadalje iz Velike Britanije, Grčije, celo Brazilije, Francije, Nizozemske, ni bilo videti konca. Ura je štrlela globoko v zgodnje jutro, ko je do zadnje odprte pločevinke piva vzdrževala vso post festivalsko vedrino klapa šestih slovenskih udeležencev festivala (dva Ajdovca, en Prekmurec in trije z ljubljanskega konca), zapisani glasbenemu žanru, kjer ni bilo mnogih odklonov. Melodični rock, AOR, hard rock. Plejada izjemnih glasbenikov, vokalistov, kitarskih superherojev, kot tudi malha odličnih skupin, ki bivajo pod »pogodbenim varstvom« založbe Frontiers Records. Glasba, ki sledi melodični perfekciji, čistemu in izdelanemu petju in kjer je vstop grčanju, poltonskim kombinacijam, ki »požirajo« melodijo ter podrtemu triakordnemu drotanju, strogo prepovedan. Če ste ljubitelj melodičnega rocka in AOR glasbe, morate ta festival v prihodnjem letu nujno obiskati. Četudi na odru ne bo izvajala koncerta vaša najljubša skupina, žanrskih odklonov skorajda ni med izvajalci, zato gre za festival, ki te absolutno vseskozi le polni z energijo. Seveda govorim v imenu ljubiteljev melodičnega rock žanra in AOR glasbe.
Izredna druščina, izredna glasba, izredni nastopi, izredna hrana, izredna energija. Brez pritožb. Redka so tovrstna občutja po koncu festivalov. Fronters Rock festival je bil torej tisti pravi zadetek v »bikovo oko« tarče! Naj sklenem ta »skromni spis« z upanjem, da se vidimo na istem prizorišču v prihodnjem letu in da preraste Frontiers Rock festival v stalnico!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
CRAZY LIXX:
1. Rock and a Hard Place
2. Sympathy
3. Whiskey Tango Foxtrot
4. Lock Up Your Daughter
5. Riot Avenue
6. Blame It on Love
7. 21 Til I Die
ISSA:
1. Dream On
2. Looking for Love
3. Angels Crying
4. Invincible
5. I’m Alive
6. Can’t Stop
JEFF SCOTT SOTO:
1. Intro
2. Take U Down
3. 21st Century
4. Damage Control
5. Believe in Me
6. Look Inside Your Heart (with Joel Hoekstra)
7. Soul Divine
8. Holding On
9. Eyes of Love
10. Medley:
– Break Your Chains
– Day By Day
– Give Me a Sign
– Dangerous
– Just Between Us
– Mysterious (This Time It’s Serious)
– Frozen
– Crazy
I1. ‘ll Be Waiting (Talisman)
12. Stand Up (Steel Dragon)
JOHN WAITE:
1. Change
2. Back On My Feet Again (The Babys)
3. Rough & Tumble
4. When I See You Smile (Bad English)
5. Saturday Night
6. Every Time I Think of You (The Babys)
7. Best of What I Got (Bad English)
8. Missing You
9. Head First (The Babys)
10. Whole Lotta Love (Led Zeppelin)
DANGER DANGER:
1. Rock America
2. Boys Will Be Boys
3. Hearts on the Highway
4. Don’t Blame It on Love
5. Bang Bang
6. Beat the Bullet
7. I Still Think About You
8. Crazy Nites
9. Monkey Business
10. Naughty Naughty
WINGER:
1. Midnight Driver of a Love Machine
2. Madalaine
3. Hungry
4. Pull Me Under
5. Blind Revolution Mad
6. Down Incognito
7. Guitar Solo
8. Rat Race
9. Deal With the Devil
10. Stone Cold Killer
11. Miles Away
12. Headed for a Heartbreak (Reb Beach guitar solo v izhodu)
13. Can’t Get Enuff
14. Easy Come Easy Go
15. Guitar Solo (Reb Beach)
16. You Are the Saint, I Am the Sinner
17. Seventeen
NIGHT RANGER:
1. intro (You Shook Me All Night Long)
2. Touch of Madness
3. Sing Me Away
4. Lay It On Me
5. Sentimental Street
6. Coming of Age (Damn Yankees)
7. The Secret of My Success
8. High Road
9. Eddie’s Comin’ Out Tonight
10. High Enough (Damn Yankees)
11. Goodbye
12. Four in the Morning
13. When You Close Your Eyes
14. Don’t Tell Me You Love Me
—dodatek—
15. Sister Christian
16. (You Can Still) Rock in America
