Založba: Bizarre/Reprise // Zappa Records/Ume (ponatis ob 50. obletnici originalnega izida albuma)
Datum ponatisa: 16. 12. 2022 (ob 50. obletnici originalnega izida albuma)
Datum originalnega izida: 5. 7. 1972
Produkcija: Frank Zappa
Miks 2022: Ahmet Zappa & Joe Travers
Dolžina albuma: 36:08 min
Zvrst: Jazz Rock Fusion / Progressive Rock
Ocena: 10/10
Leta 1972, po katastrofalnem zaključku turneje in razpadu njegove spremljevalne skupine The Mothers (izvorno The Mothers Of Invention), si je Frank Zappa, genialni komponist, kitarist, režiser, satirik in še marsikaj, med sedenjem na invalidskem vozičku začel nabirati novih ustvarjalnih moči (za kar je potreboval zanemarljivo malo časa v primerjavi z večino ostalih glasbenikov) in se za nekaj časa popolnoma preusmeril samo k studijskim projektom. Tedanja turneja se je namreč zaključila tako, da je Franka nek zmešan »fan« med nastopom porinil z odra, ker naj bi ta obiskovalčevi izbranki namenil nekoliko preveč hudomušnih pogledov. Tovrstno koketiranje z ženskim delom občinstva vsekakor ni bila prav nikakršna naključna izjema v Frankovi koncertni karieri, če je bil vzrok res tak in je moč verjeti nekemu nevrotičnemu tepčku, ki je na tako nizkoten način postal del glasbene zgodovine. Končni rezultat tega neljubega pripetljaja je bila zlomljena noga in prisilna mobilizacija na invalidskem vozičku. Frank se je tako začasno odpovedal koncertnim nastopom kot tudi sodelovanju s spremljevalno zasedbo. Medtem je najel osebnega, koncertnega telesnega stražarja in svojo glasbeno pozornost ponovno preusmeril k jazz rock fusionu s katerim se je tako proslavil na mojstrovini »Hot Rats« (1969), za večino še danes njegovim najboljšim albumom, ki ga je dokončno umestil med najbolj briljantne skladatelje 20. stoletja. Kar se tiče samosvojosti, slogovnega kombiniranja in preseganja žanrskih meja med klasično glasbo, jazzom, avantgardo ter rockom, vse to na tehnično izjemno visoki ravni in ob obvezni dozi satirične narave posameznih kompozicij, Franku ni bilo enakega pod soncem in ga zelo verjetno tudi nikoli ne bo.
»Waka/Jawaka« je bil Frankova zmagoslavna vrnitev k jazz rock fusionu in nekakšno nadaljevanje od tam, kjer se je končal »Hot Rats«. V zakup tej trditvi gre tudi tipična ironična naslovnica na kateri je umivalnik. Na levi pipi piše »vroče« medtem, ko na desni ne piše »mrzlo«, temveč »podgane«. Očitno je tudi Frank simpatiziral z idejo, da ta album na simbolični način poveže kot naslednika svojega najuspešnejšega albuma. Ime albuma naj bi izhajalo iz pogovornega izraza za poseben ritmični kitarski zvok, ki je bil tedaj popularen. Za ta projekt je okoli sebe ponovno zbral pravi mali orkester vrhunskih, raznovrstnih glasbenikov. Z večino od njih je do tedaj že uspešno sodeloval. Mednje so sodili odlični jazz klaviaturist George Duke, britanski bobnarski deloholik Aynsley Dunbar ter klaviaturist Don Preston, edini član originalnih The Mothers Of Invetnion s katerim je na tem albumu sodeloval. Nove moči pa so prispevali kitarist Tony Duran, mojster slide kitare, bas kitarski posebnež Erroneous ter izvrstna pihalna sekcija v domeni trobentača Sala Marqueza, saksofonistov Mike Altschula in Joela Peskina ter trombonistov Kena Shroyera in Billa Byersa. Končen rezultat je bila izjemno eklektična mešanica jazzovskih ritmov z obiljem kompleksnih, a duhovitih kitarskih pasaž ter imenitnimi pihalnimi aranžmaji v najboljši tradiciji Miles Davis zasedbe iz »Bitches Brew« obdobja. Osrednji deli albuma sta uvodni in zaključni jazz rock fusion inštrumental medtem, ko sta med njiju stisnjeni dve deli, ki vsebujeta vokale in sta duhoviti mešanici bluesa, funka in hard rocka pri katerih seveda ne manjkata tudi satirični, seksualno obarvani besedili.
Uvodni inštrumental »Big Swifty« je zame osebno zlahka eno izmed najboljših del v Frankovi karieri in mojstrovina avantgardnega jazz rock fusiona. Že na začetku albuma lahko tako občudujemo Frankov neizmerni skladateljski genij, ko je z navidezno neverjetno lahkoto združil na prvi pogled nezdružljive elemente tradicionalno resne glasbe z elementi popularne, za klasicistične ali jazz puriste še do nedavnega manjvredne glasbe in jo preuredi po svojih zaščitnih komičnih notah v pravcati teater glasbenega absurda. Že uvodni, izjemno šegavi motiv na pihalih spominja na godbo kakšnih črnogorskih narodnih trubačev sredi kmečke ohceti. Za obilje duhovitih pihal (predvsem rogov) in zvončkov je tu poskrbel izvrstni Sal Marquez. Ritem linija Erroneous/Dunbar v uvodu drdra z neverjetno natančnostjo in utečenostjo. Medtem Frank znotraj vnese nekaj zanimiv kitarskih improvizacij. Za podlago ves čas skrbi Dukeov električni klavir, ki se ponekod lahko kosa tudi z mojstrstvom pokojnega Joeja Zawinula (Weather Report). Sčasoma se potek kompozicije in razgreto vzdušje nekoliko umiri. V osrednjem delu je v ospredju predvsem zvok trobent ter Frankove kitarske solaže medtem, ko se ritmični motivi stalno spreminjajo. V nekem trenutku se Fraku na slide kitari pridruži še Tony Duran ter poskrbi za nekaj blues pridiha. Eden najboljših trenutkov nastopi, ko se prepletata kitarska solaža in solo na trobenti in del, ko ustvarijo lep »filmski« motiv. Kar je najbolj vznemirljivo je to, da kompozicija, kljub kompleksnosti ohranja svojo melodično in šegavo naravo in niti za trenutek ne zaide od zvočne kontinuitete, ki jo je zastavil uvodni motiv v kakšne pretirano samosvoje improvizacije. Že samo ta briljantna kompozicija, ki je po mojem najboljša na albumu, je dovolj, da albumu prisluži naslov mojstrovine in enega Frankovih najimenitnejših albumov, vendar tudi njegovo nadaljevanje nikakor ni od muh.
Sledita dve kompozicij, ki sta usmerjeni v nekoliko bolj »prizemljene« rockerske vode in v besedilih kot tudi v naslovih vsebujeta kar nekaj seksualnih aluzij. Na »Your Mouth«, ki je izjemno duhovita mešanica funka, jazza in bluesa, vlogo glavnega vokalista prevzame Chris Peterson, kateri je posedoval precej funkovsko obarvan vokal. Slednjega v refrenih na odličen način podpirajo ženske vokalne harmonije ter močna pihalna sekcija. Besedilo je tipična Frankova obešnjaška satira na zrahljane odnose med obema spoloma v duhovnem stilu in naravi klasike »Broken Hearts Are For Assholes«. Čeprav ne ponuja kakih Frankovih artističnih vrhuncev gre za nadvse zabavno in hudomušno rockersko satiro na patetični konec razmerja.
Po Frankovih akustično kitarskih country notah potekajoči »It Might Just Be a One-Shot Deal« vsebuje podobno lirično tematiko kot »Your Mouth« le, da na nekoliko manj sarkastičen način. Tu se izmenjajo trije različni vokali (zanimivo, da je Frank na tem albumu, kar se vokala tiče, popolnoma »abstiniral«). V uvodu jih zapoje »kavbojsko dekle« Janet Ferguson. V nadaljevanju jo zamenja grotesken in posmehljiv vokal dodatnega kitarista Tonya Durana. Frankove country pasaže namerno zvenijo razštelano in kot take precej komično. Kljub začetnemu country vzdušju, predvsem prek akustičnih kitarskih motivov se narava kompozicije v nadaljevanju zasuče v druge vode. Tedaj namreč nastopi zabavna »havajska« sekcija z Jeffom Simmonsom na havajski kitari in vokalu. V to sekcijo pa se vplete tudi odlična pedal steel solaža izpod rok »Sneaky« Pete Kleinowa. V zaključku sledi ritmično stopnjevanje in ponovitev izvornega country motiva na akustični kitari.
Neposredno sledi zaključna, naslovna inštrumentalna kompozicija »Waka/Jawaka«, katera predstavlja drugi izmed obeh jazz rock fusion vrhuncev albuma. Če je bil »Big Swifty« po vzdušju precej teatralen, energičen in raztresen je ta inštrumental njegovo pravo nasprotje, saj je precej bolj subtilne, če ne celo rahlo romantične narave. S svojim vzdušjem celo rahlo spominja na filmsko glasbo, ki bi se dobro podala v kakega izmed zgodnjih Jamesov Bondov ali k špageti vesternom Sergia Leoneja. Tudi to je mojstrska stvaritev, katera vsebuje še bogatejšo pihalno sekcijo ter še več duhovitih Frankovih kitarskih solaž s katerimi ni prav nikoli skoparil. Že uvodni motiv, kjer se preliva bogata pihalna sekcija skupaj z nepredvidljivimi ritmičnimi prehodi ter tipkarskimi umetnijami Dona Prestona na klavirju in mini-moogu, je briljantnen in prava mana za ušesa. Prestonova solaža na mini-moogu kar poka od duhovitosti in spontanosti. Ni se potrebno spraševati zakaj je bil vselej eden Frankovih najljubših klaviaturistov in zakaj ima še danes band s katerim igra številne Frankove klasike. Na umetelen način sledi dolga Frankova kitarska solaža ob kateri bi tudi Hendrix zaploskal pa pisana pihalna sekcija na saksofonih, trombonu, pikolu, klarinetu in rogu. Ne manjka pa tudi krajši Dunbarjev bobnarski solo. V zaključnem delu se še enkrat ponovi uvodni, izjemno duhoviti »filmski« motiv, kjer je pihalna godba ob udarcih zvoncev v popolnem sozvočju z ritem sekcijo ter demonstrira nekaj najboljših trenutkov v zgodovini jazz fusiona in lahko rečem tudi progresivnega rocka. Tako se konča eden najbolj dovršenih in imenitnih albumov v Frankovi bogati diskografiji.
Obstajajo nekateri, ki »Waka/Jawaka« imenujejo kar »Hot Rats 2« in glede, tega jim ne gre kaj dosti oporekati,saj gre za več kot odličnega naslednika tega legendarnega albuma, v nekaterih delih pa ga uspe celo preseči, čeprav nikdar zasenčiti. Osebno bi to jazz rock fusion umetnino uvrstili med deset, morda celo pet najboljših Frankovih albumov. Kljub vsemu njegovemu izjemno bogatemu in raznovrstnemu ustvarjalnemu opusu, se vedno znova najraje vračam k njegovim jazz rock fusion albumom, ki sicer ponavadi ne vsebujejo toliko lirično izkrivljenega, avantgardnega humorja, a so že same strukture kompozicij, tako briljantno duhovite, da poslušalca zlahka spravijo v smeh. Kar se tiče kompozicijske spretnosti, žara posameznih del in načina posredovanja, se je lahko Frank povsem enakovredno postavil ob bok najboljšim jazz fusion izvajalcem kot so bili Weather Report, Mahavishnu Orchestra, Return To Forever, itd. »Waka/Jawaka«, ki je bil prva izmed dveh jazz rock fusion mojstrovin, kateri je posnel v tem obdobju, je bil lep in zgovoren dokaz, da drži tisto reklo, da najtežje situacije (kot je bila poškodba med nastopom) vodijo v realizacijo največjih umetnin.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
Stran A:
1. Big Swifty (17:23)
Stran B:
1. Your Mouth (3:12)
2. It Just Might Be a One-Shot Deal (4:16)
3. Waka / Jawaka (11:18)
Zasedba:
Frank Zappa – električna kitara, akustična kitara na skladbi št. 3, tolkala na skladbi št. 1, Fx & vokal na skladbi št. 3
Sodelujoči glasbeniki:
Chris Peterson – vokal (2,4)
Janet Ferguson – vokal (3)
Tony Duran – slide kitara (1-3), vokal (3)
Peter Kleinow / pedal steel kitarska solaža (3)
Jeff Simmons / havajska kitara & vokal (3)
George Duke / električni klavir (1), tack piano (2)
Don Preston / piano & MiniMoog (4)
Sal Marquez / trobenta, cevi (1,4), krilovka (4), vokal (2-4)
Joel Peskin / tenor saksofon (2)
Mike Altschul / bas flavta (4), bas klarinet (4), ‘piccolo’ flavta (2,4), bariton saksofon (2), tenor saksofon (4), saksofoni
Kenny Shroyer – pozavna (4), bariton rog (4)
Billy Byers – pozavna (4), bariton rog (4)
Alex Dmochowski – bas kitara, ‘fuzz’ bas (4), vokal (3)
Aynsley Dunbar – bobni, tamburin & perilnik (3)
