Založba: Reprise Records/Rykodisc
Datum izida: 2. 8. 1971
Produkcija: Frank Zappa
Dolžina albuma: 44.17 min
Zvrst: RIO / Avant-Prog
Ocena: 8.5/10
»Filmore East – June 1971« je bil prvi (uradni) koncertni album v domeni legendarnega glasbenega eksperimentalista in inovatorja Franka Zappe, ki ga je izdal še v sklopu svoje originalne spremljevalne skupine The Mothers of Invention (skrajšano The Mothers). Zappa je nekatere koncertne posnetke sicer že uporabil na albumih »Uncle Meat« (1969) ter »Burnt Weeny Sandwich« in »Weasels Ripped My Flesh« (oba sta izšla leta 1970), vendar jih je kombiniral s studijskimi skladbami.
Tedanja The Mothers postava je poleg poglavarja Zappe vsebovala še dolgoletnega pihalista/klaviaturista Iana Underwooda, cenjenega angleškega bobnarja Aynsleya Dunbarja, nekdanje člane skupine The Turtles (pevec Mark Volman, pevec Howard Caylan in basist Jim Pons) ter klaviaturista Boba Harrisa, ki je tedaj za kratek čas nadomeščal precej bolj razvpitega Georgea Dukea. Harris se je na Frankovi diskografiji do zdaj pojavil samo na štirih koncertnih albumih, ki so bili posneti leta 1971. Zakaj je odšel tako hitro ni bila samo posledica tega, da je bil Duke bolj talentiran klaviaturist in ga je Zappa nazaj sprejel z razširjenimi rokami, temveč tudi to, da je Harris leta 2001 umrl zaradi predoziranja z drogo. Očitno je imel že dolgo težave z odvisnostjo. Zappa ni poznal nobene milosti do uživanja opojnih, mehkih ali trdih substanc, z izjemo cigaret in zmernega pitja alkohola. Posebni gost na mini Moogu je bil originalni The Mothers klaviaturist Don Preston, ki tedaj že ni bil več uradni član skupine, a je v naslednjih letih Franku tu in tam občasno še priskočil na pomoč.
Kljub temu, da gre za koncertni posnetek, »Filmore East« vsebuje (kvazi) koncept o prigodah in nezgodah rock banda med turnejo, ki ga je Zappa kasneje nadgradil na albumu »200 Motels« (1971). Osrednja, najbolj znana skladba tega posnetka je nedvomno »The Mud Shark«, ena izmed najbolj razvpitih satiričnih stvaritev Frankove kariere. Zgodbo o posebnem hotelu sredi Seattla, v katerem so lahko petični gostje iz svojih sob lovili ribe, naj bi Don Preston slišal od članov skupine Vanilla Fudge. Eden izmed znanih rock glasbenikov naj bi ujel redko vrsto manjšega, nenevarnega morskega psa. Dogodek je bil posnet kamero, vendar je za kontroverznost poskrbela neka ’grupijevka’ z deviantnimi seksualnimi nagnjenji, ki malega morskega psa ni uporabila za kosilo, temveč za nekaj precej bolj umazanega. Kljub temu, da to v naraciji skladbe ni omenjeno, se je omenjeni bizarni ’incident’ z ujetim blatnim morskim psom ter seksualno iztirjeno grupijevko resnično zgodil leta 1969. Vanj sta bila vpletena legendarni Led Zeppelin bobnar John Bonham, ki je ribo ujel, koncertni menedžer Mark Stein (Led Zeppelin) ter Vanilla Fudge pevec/klaviaturist Mark Stein, ki je vse skupaj posnel.
Otvoritvena koncertna skladba »Little House I Used to Live In« je močno skrajšana verzija izvrstnega inštrumentala, ki na avanturističen način uspešno združuje elemente hard rocka, bluesa in jazz fusiona. V originalni, skoraj 19-minutni različici, je ta kompozicija izšla na albumu »Burnt Weeny Sandwich«. Prej omenjeni »Mud Shark« konceptualno povezujeta satirični burleski »What Kind of Girl Do You Think We Are« ter »Bwana Dik«. Med izvedbo slednje se posamezni člani The Mothers spremenijo v karikature rock zvezdnikov ter začnejo nadlegovati neko grupijevko. Slednja jih zavrne, saj gre v posteljo samo z bogatimi, slavnimi in bogato obdarjenimi rock zvezdniki. Med drugim je v besedilu prve izmed obeh omenjenih satir omenjen Alice Cooper, ki ne bo nikoli pozabil svojega prvega srečanja z Zappo, sicer producenta »Pretties For You«, prvenca Cooperjevega banda iz leta 1969.
Skladba »Willie the Pimp« (prvi in drugi del) je tu precej drugačna od njene originalne, neinštrumentalne in bolj jazzovsko usmerjene verzije z albuma »Hot Rats« (1969). Očitno si Zappa na njej ni znal predstavljati nobenega drugega pevca kot svojega prijatelja Captaina Beefhearta, ki tedaj ni bil ’v bližini’ in se je odločil, da jo predela v bolj hardrockersko podobo z daljšim kitarskim jamom. Slednjega bi zaradi bluesovskih podtonov verjetno odobril tudi Jimi Hendrix, čeprav se je Zappa že tedaj začel razvijati v povsem unikatnega kitarskega mojstra.
»Do You Like My New Car« je še eno narativno usmerjeno nadaljevanje satirične sage o prej omenjeni materialistični grupijevki z visokim standardom, ki jo zanimajo samo velike rockovske zvezde s hiti. Mimogrede so med želenimi ’trofejami’ snobovske grupijevke omenjeni Robert Plant (parodično namerno omenjen kot Robert Planet), Elton John (tedaj njegovo istospolno nagnjenje še ni bilo znano) in Roger Daltrey. V odgovor na njeno obsedenost s hiti band nenadoma zaigra »Happy Together«, najbolj razvpiti hit skupine The Turtles, ki je obenem ena izmed izjemno redkih priredb drugih izvajalcev v Frankovi karieri. »Happy Together« je bil redka izjema tudi zato, ker so bili trije nekdanji člani ’želvakov’ tedaj v vrstah Frankovega banda. »Lonesome Electric Turkey« je zabaven jazz rock fusion inštrumental s kratko, a duhovito Prestonovo solažo na mini Moogu. Danes sta Preston in Bunk Gardner pri 91-ih letih najstarejša še živeča (in glasbeno aktivna) člana originalnih The Mothers of Inventon.
Album se zaključi z dodatkom dveh priljubljenih skladb. Prva izmed njih je Frankov najbolj razvpiti inštrumental »Peaches En Regalia«, ki to pot, s pomočjo večglasij treh nekdanjih ’želvakov’, zaživi v bolj kalifornijski,’surferski’ podobi, kot bi imeli zraven prste člani skupine The Beach Boys. Vsekakor gre za eno izmed najbolj zabavnih verzij tega Frankovega zimzelena. »Tears Began to Fall« je kratka, a briljantna pop skladba, ki v Frankovemu ustvarjalnem opus nekako ostaja spregledana, čeprav gre za potencialni hit single in eno izmed najbolj radiu prijaznih del v njegovi pestri karieri. Za komični element poskrbijo predvsem Volmanovi in Kaylanovi falseti, ki so namerno pretirani, da uspešno dopolnjujejo namerno patetično in osladno ljubezensko besedilo.
Kot zanimivost: razširjena, posebna verzija tega koncertnega dokumenta, je na enemu izmed dodatnih diskov vsebovala bonus skladbe. Nekatere izmed teh koncertnih izvedb so bile posneti skupaj z Johnom Lennon in Yoko Ono, ki sta bila posebna gosta na enem izmed dveh nastopov Franka & The Mothers na Filmore East. Posamezni posnetki Frankovegaa sodelovanja z Johnom in Yoko so se znašli tudi na bonus disku Lennonovega albuma »Some Time in New York City« (1972) in na različnih Frankovih koncertnih kompilacijah. Zaradi tradicionalno obupnega petja Lennove vdove (najhujši primer je »A Small Eternity With Yoko Ono«, ki se ga za predvajanje priporoča samo profesionalnim mučiteljem) so nekateri izmed omenjenih koncertnih posnetkov skorajda neposlušljivi, razen, če nekdo z njimi želi pregnati vlomilce. Veliko boljše izpade Frankov originalni material, še posebno različne solaže na 18-minutni verziji klasike »King Kong« ter zgodnja, pol ure dolga verzija skladbe »Billy the Mountain«, ki je kasneje, na albumu »Studio Tan« (1978), doživela nadaljevanje s slogovno in konceptualno sorodno kompozicijo »The Adventures of Greggery Peccary«.
Čeprav je Frank v svoji veličastni glasbeni karieri izdal še ogromno veliko boljših in bolj reprezentativnih koncertnih albumov kot je »Filmore East«, bo imel slednji zato, ker je bil prvi, vedno posebno mesto v njegovi diskografiji. Kljub nekaterim njegovim pomanjkljivostim, kot so predvsem nekatere manjkajoče skladbe na originalni verziji albuma, ki so bile v obliki bonus skladb (uradno) dostopne šele leta 2022, vsebuje nekaj nepozabnih trenutkov z eno najboljših Frankovih satir stranpoti rockovskega zvezdništva na »The Mud Shark, odlično priredbo The Turtles hita »Happy Together« ter briljanten zaključek s ’predelanim’ zimzelenom »Peaches En Regalia ter spregledanim »Tears Began to Fall«.
Avtor: Peter “DR. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Little House I Used To live in (4:41)
2. The Mud Shark (5:22)
3. What Kind Of Girl Do You Think We Are (4:17)
4. Bwana Dik (2:21)
5. Latex Solar Beef (2:38)
6. Willie The Pimp, Part One (4:03)
7. Willie the Pimp, Part Two (1:54)
8. Do You Like My New Car? (7:08)
9. Happy Together (2:57)
10. Lonesome Electric Turkey (2:32)
11. Peaches En Regalia (3:22)
12. Tears Began To Fall (3:50)
Zasedba:
Frank Zappa – kitara, dialogi
Mark Volman – glavni vokal, dialogi
Howard Kaylan – glavni vokal, dialogi
Ian Underwood – pihala, klaviature, spremljevalni vokal
Aynsley Dunbar – bobni
Jim Pons – bas kitara, spremljevalni vokal, dialogi
Bob Harris – druge klaviature, spremljevalni vokal
Don Preston – mini-moog
