Založba: Zappa Records / UMe
Datum originalnega izida: 4. 10. 1971
Datum ponatisa ob 50. obletnici: 17. 12. 2021 (2xLP, 6xCD)
Produkcija: Frank Zappa
Dolžina igralnega časa: 86.41 min (2xLP)
Zvrst: RIO/ Avant-Prog
Ocena: 8.5/10
“200 Motels” je bil eden izmed najbolj ambicioznih, nenavadnih ter provokativnih projektov v navidezno brezkončnem ustvarjalnem opusu ameriške glasbene legende Franka Zappe. V Frankovi izjemno obsežni diskografiji običajno ne zaseda pretirano uglednega mesta, saj ta orkestralni projekt, ki je izšel ravno med Zappovo zgodnjo, avantgardno-psihedelično ter kasnejšo, jazz rock fusion fazo, ne vsebuje nobene reprezentativne klasike, z morebitne izjeme ene ali dveh skladb. Kljub temu, da se na njem skriva ogromno dobrot, nekako še vedno ostaja spregledan v primerjavi s Frankovimi bolj razvpitimi dosežki, verjetno tudi zato, ker je bila zgolj peščica “200 Motels” kompozicij izvajanih na kasnejših koncertnih nastopih. Ne glede na to, da gre za pogostokrat spregledan dosežek, je “200 Motels”, tako kot levji delež Frankove diskografije odlično prestal test časa in večina glasbe ter sporočil znotraj besedil je še danes zelo relevantnih.
“200 Motel” je bil filmska podlaga za istoimenski surrealistični glasbeni film, ki, kljub psihedeličnemu surrealizmu, ni nastal pod vplivom določenih psihoaktivnih substanc, saj jih je Zappa od nekdaj črtal iz dna duše. Omeniti velja, da sta v filmu nastopala tudi eden izmed dveh še živečih Beatlov Ringo Starr (v vlogi Frankovega dvojnika) in pokojna bobnarska ikona Keith Moon iz skupine The Who. Projekt je bil plod sodelovanja Frankove spremljevalne zasedbe The Mothers of Invention, ki se je tedaj od svojih začetkov že precej spremenila, ter britanskega Kraljevskega filharmoničnega orkestra. Zappa, eden izmed največjih glasbeno in družbeno-kulturnih likov druge polovice 20. stoletja, ki bi ga naše stoletje še kako potrebovalo, če se ne bi leta 1993 prezgodaj za vekomaj poslovil, saj je njegova unikatna mešanica glasbene in družbene satire v dobi triumfa vulgarnih populizmov, politične korektnosti in lažnih novic aktualna bolj kot kdajkoli prej, je napisal vso glasbo ter bil skupaj s Tonyem Palmerjem režiser in scenarist filma “200 Motels”.
Vrstni red kompozicij na albumu se nekoliko razlikuje od tistega v filmu, prav tako so nekateri miksi skladb drugačni od tistih v filmu. Zappa je odigral večino kitarskih pasaž, bas linij, bobnov ter poskrbel za orkestralne aranžmaje in produkcijo. Zanimivo, da na “200 Motels” ni niti enkrat stopil pred mikrofon v vlogi pevca ali se lotil satirične naracije, ki je pogosta na njegovih neinštrumentalnih albumih.
“200 Motels” vsebuje (kvazi)koncept o norih prigodah rock banda med turnejo, ki je bil v prvotni obliki predstavljen že na koncertnem albumu “Filmore East – June 1971” (1971). Omenjeni rock band so seveda The Mothers of Invention, ki se jim med obiskom mesta Centerville zgodi to, da vsi člani, vsak na svoj način, ponorijo in začnejo uprizarjati različne norčije in absurdnosti. Basist Jeff Simmons od vsega hudega, potem, ko po močni dozi kanabisa začne halucinirati različne bizarne podobe, izgubi živce ter zapusti skupino. Njegov odhod se je zgodil tudi v resnici, še pred snemanjem filma in glasbe za “200 Motels”. Simmons je kasneje, po prvem in edinem solo dosežku, od Zappe ‘prejel’ odpustek ter z njim kot ritem kitarist vnovič sodeloval na albumih “Waka/Jawaka” (1972, RockLine recenzija) ter “Roxy & Elsewhere” (1974). Skladbo “Lucile Has Messed My Mind Up”, ki je bila uvrščena na Simmonsov istoimenski album, je pod psevdonimom ustvaril in ‘posodil’ Zappa osebno. Kasneje je v reggae različici izšla na Frankovi konceptualni mojstrovini “Joe’s Garage” (1979). Simmonsa je v času snemanja “200 Motels” na basu nadomestil igralec Martin Lickert. “200 Motels” je bil obenem edini Zappov album, ki je vseboval zdaj že pokojnega angleškega priložnostnega kitarista Jamesa Georgea Tomkinsa, ki je bil bolj znan po umetniškem vzdevku Big Jim Sullivan.
Omenjeni koncept je bil predvsem satira glasbene industrije in prikaz temnih plati rockovskih turnej vključno z zlorabo drog. Do slednjega Zappa, sicer strastni kadilec cigaret, ni poznal milosti, kar je leta 1970 občutil že pokojni Little Feat kitarist in pevec Lowell George, ki je moral oditi iz skupine.
Od tedanjih The Mothers of Invention članov, ki so s svojim (predvsem vokalnim) prispevkom pustili izstopajoč pečat na “200 Motels”, so vsekakor originalni Mothers bobnar Jimmy ‘the Indian of the group’ Carl Black, ki se je za kratek čas vrnil nazaj na hudomušni skladbi Lonesome Cowboy Burt, tokrat v pevski vlogi osamljenega kavboja Burta, ter Flo (Mark Volman) in Eddie (Howard Caylan). Slednja sta se, skupaj z Jimom Ponsom, Franku pridružila na začetku sedemdesetih potem, ko sta konec šestdesetih z zasedbo The Turtles in njihovim največjim hitom Happy Together za kratek čas okusila slast slave. Oba sta v svojih pevskih vlogah briljantna, še posebno Volman, ki se je velikokrat norčeval iz svoje zajetne in kratkovidne podobe. Član The Mothers of Invention je bil tedaj tudi legendarni, vsestranski britanski bobnar Aynsley Dunbar, ki je v svoji karieri poleg Zappe sodeloval s takšnimi imeni kot so John Mayall, Jeff Beck, Journey, Jefferson Starship, David Bowie, Mick Ronson, Whitesnake, UFO in Keith Emerson, če se našteje le nekatere.
Najboljše oziroma najbolj zabavne skladbe na “200 Motels” so predvsem rockovske ‘humorske’, med katerimi bi se dalo vsaj dve razglasiti za Zappa klasike, medtem ko so pretežno avantgardne orkestralne kompozicije, ki odsevajo Frankovo večno ljubezen do del Igorja Stravinskega in Edgarja Vareseja, zaradi svoje kompleksnosti in pogoste kaotičnosti samo za ‘izbrani okus’. Poleg že omenjene komične poslastice Lonesome Cowboy Burt, parodije country glasbe na kateri blesti Jimmy Carl Black v vlogi redneckovske karikature – kavboja Burta, ter njenega avantgardnega nadaljevanja Redneck Eats (Jimmyeva vokalna interpretacija zelo spominja na Captaina Beefhearta, še enega Frankovega razvpitega glasbenega prijatelja), si posebno omembo zasluži skladba Mystery Roach, ki je ena izmed redkih na “200 Motels” s potencialom klasike, vendar se konča ravno, ko stvari postanejo najbolj zabavne.
Tuna Sandwich je centralni del suite sestavljene iz petih segmentov izmed katerih je težko izbrati najbolj obešenjaškega in absurdnega. Omeniti velja, da se je Zappa na kratkem avantgardnem inštrumentalu Dance of the Rock & Roll Interviewers že posmehoval (dobro plačanim in trednovskim) ameriškim glasbenim novinarjem. Janet’s Big Dance Number ter Lucy’s Seduction of a Bored Violinist & Postude sta orkestralno-avantgardni inštrumentalni orgiji, ki se kljub odsotnosti besedil, nanašata na dve svetlolasi ‘grupijevki’ iz filma, ki sta vidni tudi na “200 Motels” naslovnici in posterju. Dental Hygiene Dilemma, ki spominja na glasbeno podlago iz kakšne psihedelične risanke v kateri se racman namesto na taborjenje z nečaki odpravi v bordel, je lep primer klasičnega Zappa absurda in surrealizma. Obenem odseva Frankove glasbene začetke, ko je na začetku šestdesetih, pred nastankom The Mothers of invention, ustvarjal glasbo za filme C-produkcije ter glasbo za porniče. Ta glasbeni segment se je v “200 Motels” filmu res pojavil v obliki kratke, absurdno-groteskne risanke.
Ljubitelji komičnega rocka se bodo zabali tudi ob poslušanju namerno osladno romantične in igrive pop/rock’n’roll skladbice Daddy, Daddy, Daddy, ki brije norce iz razno raznih ‘sponzoruš’ in njihovih bogatih ‘očkov’. Število obojih je po več kot petih desetletjih od nastanke te kompozicije strmo naraslo. A Nun Suit Painted On Some Old Boxes je kratki, avantgardni inštrumental s skorajda nadležno visokim ženskim operetnim vokalom. Omembe je vreden predvsem zato, ker je eden od Frankovih zgodnjih primerov satiričnega ter kritičnega obravnavanja organizirane religije.
Magic Fingers, ki vsebuje omembo Jeffa Becka, je zabavna hardrockerske skladba, ki bi še danes morala biti všeč vsem ljubiteljem trdega rocka ‘stare šole’ ter kitarskih prijemov v stilu Jimmya Hendrixa. Pogostokrat se pozablja (običajno zaradi njihove satirične narave), da je Zappa v prvi polovici sedemdesetih ustvaril kar nekaj odličnih hardrockersko usmerjenih del. Zaključna pompozna zakuska Strictly Genteel od vseh orkestralno-rockerskih eksperimentov (to pot celo z elementi opere), se pravi del na katerih je sodeloval orkester, izpade najbolj zabavno. Kasneje jo je Frank na albumu “Orchestral Favorites” (1979) predelal v inštrumentalno različico.
“200 Motels” je po več kot petih desetletjih in testu časa končno našel uglednejše mesto znotraj Frankove diskografije, čeprav ne gre za enega izmed njegovih monumentalnih dosežkov in je daleč od idealnega izhodišča za vse tiste, ki šele spoznavajo njegovo glasbeno zapuščino. Škoda, da skladbe kot so Mystery Roach, Lonesome Cowboy Burt, Magic Fingers in Strictly Genteel niso doživele pogostih koncertnih interpretacij, saj se brez dvoma uvrščajo med nekatere najbolj zabavne Zappa standarde. “200 Motels” ni Frankov najboljši konceptualni album (“Joe’s Garage” je tu razred zase), niti ni njegov najboljši orkestralni eksperiment, je pa verjetno njegova najbolj zabavna glasbena podlaga za film. Premaga ga zgolj neskrajšana, celotna glasbena podlaga za film “Baby Snakes” iz leta 1979, ki je v dolgi verziji izšla šele leta 2012, pa še to samo v digitalni obliki preko iTunes.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb (2xLP verzija):
Stran A
1. Semi-Fraudulent/Direct-From-Hollywood Overture (1:59)
2. Mystery Roach (2:32)
3. Dance Of The Rock & Roll Interviewers (0:48)
4. This Town Is A Sealed Tuna Sandwich (prologue) (0:55)
5. Tuna Fish Promenade (2:29)
6. Dance Of The Just Plain Folks (4:40)
7. This Town Is A Sealed Tuna Sandwich (reprise) (0:58)
8. The Sealed Tuna Bolero (1:40)
9. Lonesome Cowboy Burt (3:59)
Stran B
1. Touring Can Make You Crazy (2:52)
2. Would You Like A Snack? (1:23)
3. Redneck Eats (3:02)
4. Centerville (2:31)
5. She Painted Up Her Face (1:41)
6. Janet’s Big Dance Number (1:18)
7. Half A Dozen Provocative Squats (1:57)
8. Mysterioso (0:48)
9. Shove It Right In (2:32)
10. Lucy’s Seduction of A Bored Violinist & Postlude (4:01)
Stran C
1. I’m Stealing The Towels (2:14)
2. Dental Hygiene Dilemma (5:11)
3. Does This Kind of Life Look Interesting To You? (2:59)
4. Daddy, Daddy, Daddy (3:11)
5. Penis Dimension (4:37)
6. What Will This Evening Bring Me This Morning (3:32)
Stran D
1. A Nun Suit Painted On Some Old Boxes (1:08)
2. Magic Fingers (3:53)
3. Motorhead’s Midnight Ranch (1:28)
4. Dew On The Newts We Got (1:09)
5. The Lad Searches The Night For His Newts (0:41)
6. The Girl Wants To Fix Him Some Broth (1:10)
7. The Girl’s Dream (0:54)
8. Little Green Scratchy Sweaters & Courduroy Ponce (1:00)
9. Strictly Genteel (the finale) (11:10)
Zasedba:
Frank Zappa – kitara, bas kitara, aranžmaji in orkestracije
Mothers of Invention:
Mark Volman – vokal
Howard Kaylan – vokal
Jimmy Carl Black – vokal na skladbi Lonesome Cowboy Burt
Jim Pons – glas (Bad Conscience)
Ian Underwood – klaviature, piščali
George Duke – klaviature, pozavna
Martin Lickert – bas kitara
Aynsley Dunbar – bobni
Sodelujoči:
Ruth Underwood – orkestralna tolkala
Big Jim Sullivan – kitara, orkestracije
The Top Score Singers – zbor
David Van Asch – zborovski dirigent
Phyllis Bryn-Julson – sopran vokal na skladbah Mystery Roach in Janet’s Big Dance Number
The Royal Philharmonic Orchestra
Elgar Howarth – dirigent orkestra
Classical Guitar Ensemble
John Williams – supervizor kitarskega ansambla
Theodore Bikel – naracije
