Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida 26.04.2019
Dolžina albuma: 43.36 min
Produkcija: Fortune
Zvrst: AOR
Ocena: 8.5 / 10
Fortune so kultna AOR zasedba osemdesetih. Kultna ker so Fortune izdali en izvrsten album leta 1985, potem pa izginili iz rock zemljevida. Malo je napisanega o tej skupini, čeprav ljubitelji AOR in melodičnega rocka, ki globlje raziskujejo oba žanra, prav dobro poznajo to skupino, saj velja njen prvenec za eno najboljših plošč, ki so v tem žanru nasploh izšle v rajnkih osemdesetih. Govorimo o AOR dometu ameriških west-coast zasedb, ki so takrat na moč uspešno stapljaje hard rock s pop estetiko. Da, tudi Fortune so se takrat učili malo od ABBA-e, malo do Boston, Styx, Journey in ne nazadnje, od Bonnie Tyler.
Sicer je bend že leta 1979 izdal svojo prvo ploščo. Tudi takrat se je imenoval Fortune in tudi takrat se je tisti album imenoval »Fortune«. A je bend v nadaljnjih letih prešel konkretno zvočno in slogovno transformacijo, zato se je zdelo povsem smiselno če štarta še enkrat povsem iz ničle. Od začetka. Z istim imenom. Bend je še pred izidom prvenca (natančno gledano drugega albuma), natančneje tri leta prej pridobil na prepoznavnosti s skladbo Airwaves, ki jo je prispevala za film »Last American Virgin«. Album »Fortune« je imel izjemen potencial, ko je izšel je bil širokogrudno sprejet, prejemal velike hvale glasbenih kritikov in širše javnosti, a je Camel/MCA Records, taista založba, ki je imela pod okriljem tudi Night Ranger in Guiffria, razglasila bankrot.
Skoraj 35. let po izidu prvenca, dobimo torej njegovega naslednika. Odigran, posnet in produciran s strani nosilcev postave, ki je posnela studijski prvenec. Pečatni vokalist Larry Greene, s katerim so ob njegovem prihodu v skupino leta 1985, Fortune ogromno pridobili tudi po ekspresivni plati avtorskih kompozicij in ustanovitelja skupine brata Richard Fortune (kitara) in Mick Fortune (bobni).
»II« je sijajni priključek h kultnemu prvencu. Ob prvi rotaciji, ko se odpre z odlično Don’t Say You Love Me, zgrabi za ušesa in te ne spusti. Če bi izšel (karikirano) leta 1986, ne bi bila ta ugotovitev popolnoma nič drugačna. Torej. V novi dobi težko spraviš od sebe album, ki bi zvenel tako starošolsko in tako globoko dihal osemdeseta. Že zavoljo povsem drugačne studijske logistike. Pravzaprav se tu skriva edina hiba albuma. Njegova komponistična vrednost je velika in neizpodbitna in AOR feni, ga bodo pograbili hipoma, o tem ni dvoma. Produkcija pa nekoliko šepa. Bend bi lahko kanček več pozornosti namenil oblikovanju zvočnih detajlov, saj je uspel ujeti magijo zvočne pokrajine osemdesetih, a je ostal pri tem malo dlje, kot na pol poti. Z nekaj več zvočnega »brušenja«, bi dodatno poglobil kontraste gradnikov zvočne slike in tako izžel iz kreativnih sokov skupine še več učinka bombastičnosti, drama teatra oziroma samega pompa visoko oktanske muzikalične nalezljivosti. Druga pot je seveda, da pripraviš zvočno toplejši album, bolj organsko zveneč album. No »II« je nekje vmes, vseeno bliže zvočnim karakteristikam hiperzloščene produkcije osemdesetih. Da! V glavo hitro vskočijo še npr. kultni Aviator z edinim izdanim istoimenskim albumom iz sredine osemdesetih, prvenec QE5, pa oba albuma zasedbe Giuffira, Autograph…. Bendi, ki so ustvarjali platformo za navdihovanje kasnejših glam metal zasedb, kar velja tudi za produkcijske pristope.
Eden najbolj zanimivih albumov in dejansko album, ki mi ni treba dajati »ovinkarskih« oznak melodičnega rocka, pač pa naravnost »čistokrvno« oznako AOR. Bolj nostalgično odzvanjajočega albuma v letu 2019, kar se tiče AOR glasbe, se pravi izumrlega žanra, ne moreš dobiti. Spravijo pa to lahko od sebe le glasbeniki ki so dihali osemdeseta. Od kod pa mislite, da dobivajo navdih razni skandinavski revitalisti tipa Work Of Art ali/in Houston?
Kar precej komadov, ki so našli prostor na album »II« je moralo čakati na proces snemanja vrsto let. Ideje iz zaprašenih arhivov. Ne, vse seveda kakovostno niso povsem na enaki ravni, so pa vse skladbe v komponističnem oziru zelo dobro »zapakirane«. Solaže v mid-eight pasažah so sladica svoje branže in prepomemben kontrast sicer zakoličeni slogovni špuri. Spremljevalne vokalne harmonije, ki stopnjujejo drama teater z atmosferičnim krešendom v nalezljivih refrenih in zavese sintetizatorjev, ki odzvanjajo avtentično »osemdeseta«. Navezava sintetizatorjev s kitaro v gradnji zvočnih krajin je esencialna. Vokal Larryja Greena deluje prodorno, pečatno, prepoznavno, avtoritativno. Le več poudarkov detajlirana v fazi produkcije bi potrebovali Fortune in »II« bi bil skorajda »brezmadežen« dosežek. Ali je »II« labodji spev skupine, ali ne, bomo videli kaj kmalu.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Don’t Say You Love Me
2. Shelter Of The Night
3. Freedom Road
4. A Little Drop Of Poison
5. What A Fool I’ve Been
6. Overload
7. Heart Of Stone
8. The Night
9. New Orleans
10. All The Right Moves
Zasedba:
Larry Greene – vokal
Richard Fortune – kitara
Mark Nilan – klaviature
Ricky Rat – bas kitara
Mick Fortune – bobni
