Lokacija: Rosenheim (Sommerfestival) / Mangfallpark Süd / Nemčija
Datum: 18.07.2013
Foreigner, na novi nemški turneji med datumoma: 18.07.2013 in 03.08.2013! Nadaljevanje kariere skupine je bilo še nedavna pod resnim vprašajem. Arhitekt skupine in njen veliki vodja Mick Jones je namreč v februarju lanskega leta doživel infarkt in med kasnejšim okrevanjem razmišljal celo o tem, da se upokoji in »ugasne« skupino. Pa vendar je oktobra 2012 prispela v javnost ohrabrujoča vest, da se Foreigner vračajo na odre!
Rosenheim je idealna lokacija za koncertne obiske. Odštevši plačila tunelov, niti ne predstavlja prehudega udarca za žep, kar se ostalih potnih stroškov tiče. Hitro ga dosežeš iz Ljubljane. In termin je bil ravno pravšnji. Tik pred festivalom Metaldays 2013, kamor se odpravlja cela vesoljna Slovenija, kolikor nas je metalcev in rockerjev. Torej je bil ta koncert, terminsko gledano, realno osvojljiv cilj enkratne priložnosti.
Za las smo ujeli tokratni koncert. V tem letnem času se ustvarjajo izjemni prometni zamaški v obeh smereh na nemški avtocesti z oznako A10 zlasti na odseku, ki vodi mimo Chimsee-ja. Rosenheim pa leži severno od priljubljene turistične točke. Zato se je potrebno prebiti mimo nje, da dosežeš Rosenheim. Poleg tega nam je dragoceni čas odžiral kasnejši problem s parkiranjem. Kjer je bilo »prosto«, si našel opozorilno tablo »privatno ozemlje«, če pa že tega ne, je nekdo od stanovalcev v bližini hitrostno »prikrevsal« do tebe in te podil stran, češ da parkiraš na njegovih parkiriščih. Govorim o zdolgočasenih gasterbajterjih, ki jih je očitno življenje v Nemčiji privedlo do tega, da so postali bolj papeški od papeža. Težave so bile celo z iskanjem prostora, kjer se lahko kultivirano zastonjsko olajšaš. Pozabite na »dixie celice«. Postavljen je kontejner s pripisom pol evrskega plačila, ki ti končno dovoljuje, da odpneš svoj šlic. Ta kapitalistična filozofija je požrla tudi že Slovenijo. Srhljivo res. Še malo, pa bodo ljudem na javnih mestih računali molekule vdihanega kisika.
Vse je okej. Stojim v foto pitu. Oder je visok, prostora za fotografe znova malo. K sreči le sedem fotografov, od tega dva s kompaktnimi »igračami«. Prvi razgled pa je bil šokanten. Foreigner »kapljajo« en za drugim na oder. V začetku deluje vse po pričakovanjih. Prvi pokuka z leve Michael Bluestein in sede za klaviature, na odru je že novi član skupine in bobnar Chris Frazier (z novo pričesko – daljši lasje in pobarvani) – možakarja smo nedavna gledali z Ericm Sardinasom na turneji leta 2011, skoraj družno pritečeta po desni z ramo ob rami Jeff Pilson (bas kitara) in Tom Gimbel (kitara). Potem pa s sredine vskoči teatralno razpoloženi vokalist Kelly Hansen ter z leve, kot zadnji hmmm….. Mick Jones. Kdo? Vsekakor bi to moral biti Mick Jones. In ta Mick Jones je bil »na oko« precej bolj tršat, nosil pa je bujno ter nakodrano pričesko, brez brčic, brez očalc. Dvomim, pa da bi si Jones vstavil kontaktne leče, saj je ta novi možakar lastnik modrih oči. Pust je že davno tega mimo, noč čarovnic toliko bolj. Le kaj za vraga se dogaja?
Foreigner so pričeli s koncertom brez Micka Jonesa. Opisani kitarist na odru, sicer izjemno znanega staža in imena, pa je nihče drug kot Bruce Watson, ki je pred prihodom v Foreigner igral za Roda Stewarta. Bojda pomaga na odrih skupini že od avgusta 2011 dalje. RockLine pa je pred obiskom skupine v Rosenheimu gledal Foreigner pred Journey junija 2011. Se mar obeta koncert Foreigner brez Micka Jonesa? To nikakor ne gre.
Seveda je skupina s peresno lahkoto obračunala s to, na prvi pogled laika, »kočljivo« situacijo. Kot da ni nič. Rutina, izkušnje, samozavest in seveda prebitek adrenalina, ki pljuskne v krvožilje tik pred zavojevanjem odra. Vse to te drži visoko na krilih! Kakih tri tisoč ali več zelo mirnih in »kultiviranih« nemških »firbcev«, pa je bliskovito oživelo. Vsakokrat, ko je Kelly sprožil roke k višku, nagovarjal k aplavdiranju, še posebej pa, ko se je povzpel na ogrado, ki razmejuje foto pit od publike, hodil po njej v slogu cirkusanta po vrvi ter se rokoval z vsemi v prvi vrsti (med komadom Cold As Ice). Pilson se je hipoma kopal v znoju. Kot vedno. Prepoznavni (stranski) lik filma »Rock Star« velja namreč za najbolj dinamično in aktivno odrsko figuro Foreigner nastopov. Neukročeno je vrtel glavo na ramenih ter igral bas kitaro v položajih, ki delujejo težko obvladljivi. Kelly znova v odlični vokalni formi. Njegova integracija k Foreigner je primer redke uspešne nadgradnje, ko se ozremo na splošno »krpanje« postav tistih skupin, ki so danes v »zrelih« letih in so vrhunce kariere doživljale v sedemdesetih oziroma osemdesetih. Za primer Kellyja Hansena lahko mirne duše trdimo, da je replika ne le enakovrednaroiginalu Lou Grammu, pač pa od njega celo boljša. Gimbel pa je v uvodnem delu koncerta poleg igranja kitare opravljal tudi držanje sintetizatorskih linij, ki sicer pripadajo »gospodarju« Jonesu.
Uvodni del velja to pot za tisti del, ki je trajal cele pol ure. Zakaj? Po prvem pihanju na (ženske) duše, ko je zasedba zaključila Waiting For A Girl Like You, si vzame Kelly Hansen nekaj trenutkov in nagovori občinstvo, da bi rad predstavil posebnega glasbenika, ki se jim bo nocoj pridružil na odru. To je arhitekt skupne Foreigner in najbolj »umazan beli fant« (Dirty White Boy) izmed vseh Foreigner članov (bivših in trenutnih). Mož, katerega počutje je iz dneva v dan znova vse boljše in boljše. Dame in gospodje! Mick Jones! Z Dirty Whte Boy so torej Foreigner do konca šova, ta je trajal še celo uro, prerasli v septet. Bend je po razposajeni Dirty White Boy, posvečeni pompozni najavi in prihodu Micka Jonesa na oder, prešel v kratek akustični set, ki je mimobežno predstavil izdajo »Acoustic And More« iz leta 2011, ko se je septet lotil ene najlepših skladb (še vedno) aktualnega Foreigner albuma »Can’t Slow Down« (2009) z naslovom When It Comes To Love. Bluestein in Frazier sta stopila (z vsemi člani vred) na pročelje odra. Prvi je stal na Jonesovih klaviaturah, drugi s tamburinom poleg njega. Ostali pa so, z izjemo Kellyja, držali v rokah akustične kitare – Pilson celo dvanajst strunsko. Najlepše presenečenje je sledilo kaj kmalu, ko se je zasedba v akustični režiji lotila hita Say You Will, ki ga na evropskih odrih ni izvedla že nekaj let. Preklop na elektriko in hipnotična skušnjava z That Was Yesterday, še eno popestritvijo kanček posodobljenega repertoarja. Tudi te skladbe ni bilo na seznamu nastopov skupine leta 2011, 2010, 2009…
Ko ti zasedba kuje hit na hit in ko je publika ogreta na temperaturo, da kroži med bendom in njo izjemna energetska vez, potem mineva tak koncert z ekstremno hitrostjo. Po fenomenalnem novem ekspozeju erotogenega saksofona v režiji solerskih akrobacij Toma Gimbela (znotraj nepogrešljive Urgent), so Foreigner ukradli nekaj minut z duhamornim mašilom solaž na klaviaturah ter bobnih in se vrnili na maratonsko izvedbo hita Juke Box Hero, ki je ob zaključku regularnega dela nameril v dolžino krepkih deset minut. Ni kaj. Šov, prilagojen trenutnemu zdravstvenemu stanju Micka Jonesa. Šov, ki je dišal po blagi kraji minut. Cena vstopnice? »Sitnica«. Debelih 50,00€. Nemci očito krize ne občutijo, verjetno bi jim bilo vseeno, če bi Juke Box Hero trajal kar pol ure ali več.
Točka koncerta, ko postane publika hipoma tvoja, pa je nastopil v dodatku. Mega hit I Wanna Know What Love Is. Glede na staž in življenjski slog, po telesnem obodu široko-osne mamice pri svojih krepkih 50 do 60 letih, so pričele globoko vzdihovati kot mladoletne najstnice. Skladba je potrdila, da je večina prišla na koncert z namenom, da sliši natanko to pesem. V publiki pa po večini torej pripadnice ženskega spola. Zasedba zaključi po uri in pol svoj nastop s še enim hitom. Hot Blooded, kjer se oder uvodoma ovije v krvavo rdečo svetlobo in v središče odra še zadnjič stopi arhitekt skupine Mick Jones.
Koncert je bil zelo lep. Korekten, profesionalno in rutinsko izpeljan. Eksekucija brez hib. Watson je odlično zapolnil vrzeli, ki so nastale zaradi nujnih prilagoditev nastopov skupine, prirejenih trenutnem zdravstvenem tretmaju polagoma okrevajočega Micka Jonesa. O presežku to pot ni govora. Sicer pa je težko govoriti o presežkih, ko imaš na odru skupino, katere repertoar je izključno sestavljen iz obveznih hitov. In teh hitov je bilo pri Foreigner malo morje. Mojstrsko aranžiranih, zimzeleno zvenečih kreacij. Foreigner veljajo za eno največjih hit mašinerij v povesti rocka!
Dogodek se je torej odvil v skladu s pričakovanji. In z začetnim šokom, ki je nagnal v prve pol ure strah v kosti, češ da gre za koncert brez Micka Jonesa. Če ni njega, lahko Foreigner samo zaključijo s kariero. Rosenheim je bil torej polno potešen, kot tudi RockLine ekipa, ki je enkrat za spremembo krenila iz Nemčije nazaj na jug še pred enajsto zvečer!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Double Vision
2. Head Games
3. Cold As Ice
4. Waiting For A Girl Like You
5. Dirty White Boy
6. When It Comes To Love (acoustic)
7. Say You Will (acoustic)
8. That Was Yesterday
9. Feels Like A First Time
10. Urgent
11. solo keyboards / solo drums
12. Juke Box Hero
—dodatek—
13. Long Way From Home
14. I Wanna Know What Love Is
15. Hot Blooded
