Založba: Music Theories Recordings/Mascot Label Group
Datum izida: 18. 9. 2020
Dolžina albuma: 110.48 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
In potem je bil 14. 12. 2019, ko so Flying Colors – imena članov te super progresivne rock skupine ni treba posebej preleteti – nastopili v britanski prestolnici in tamkajšnjem legendarnem prizorišču Sheperd’s Bush Empire. Prizorišče oblikovano kot teater, z balkoni v več nadstropjih, ložami, parterjem. Nabito polno. Do zadnjega kotička. Toplina, povezanost, prijetna čarobnost bližine. Spoj univerzalne magije glasbe in čustvene inteligence, ki premakne posameznika in se prenaša na celo množico, v še enem nepozabnem in veličastnem koncertnem spektaklu torej. Vsi postanejo eno in obratno. Eden postane vse.
Flying Colors so v lanskem letu izdal album »Third Degree« (RockLine recenzija). Z njim so odmerili nov artistični korak naprej in navzgor. Pravzaprav je pri Flying Colors o posebnem razvoju težko sploh govoriti. Ko preletiš imena članov zasedbe hitro ugotoviš, da posedujejo ti takšno kilometrino in izkušnje, po vrhu vsega pa so oboroženi še z izjemno tehnično izvedbeno izpiljenostjo, da lahko prikažejo nešteto obrazov ene in iste zgodbe. In prav to je koncertni album »Third Stage: Live In London«. Repertoar treh albumov s težiščem oziroma poudarkom na predstavitvi aktualnega »Third Degree«, ki je postregel z najbolj konsistentnim in kompaktnim izdelkom do tega dne. Definiranim in tudi briljantno uravnovešenim.
Flying Colors posedujejo izmed treh vodilnih vokalov tudi tistega, ki pripada Caseyu McPhersonu. Ta je na miljo poseben in daje izrazu skupine posebno pomembno izrazno nianso, ki oddaljuje Flying Colors od potencialne podobnosti s skupinami Transatlantic, Spock’s Beard in Neal Morse Band. Vsekakor so ljubitelji Flying Colors tudi ljubitelji prej naštetih skupin, pa vendar. Kitarski genij Steve Morse, kot elementarni člen ekipe, ki zagotavlja zgodbi o Flying Colors odklon artističnih posebnosti, torej v ekipi ni povsem osamljen. Preostala dva vokalista sta Neal Morse s tistim značilnim prijetno okajenim, na trenutke tudi blago Lennonovskim vokalom in večni nesojeni vokalni entuziast, ki izredno rad »pojčka«, čeravno tega nihče ne pogreša, bobnarski čarovnik Mike Portnoy, ki sicer pretežno skrbita za barvanje McPhersonovega vokala z vokalno spremljavo. Dva Dixie Dregs pajdaša, to sta Steve Morse (Deep Purple) in Dave LaRue, prinašata obilje kontrastne šegavosti. La Rue izvablja iz bas kitare izjemno prodornost – v smislu kontrastiranja in razvoja trodimenzionalne širine in globine same zvočen slike. Svoje vrhunstvo razkaže zlasti v točkah, kot sta Geronimo in Forever In A Daze, kjer blazno frca, vnaša funk konturo in vpenja okusne pasaže odigrane s slap tehniko. .
»Third Stage: Live In London« je fuzija žanrov, kjer se album slikovito preliva od šegave jam interakcije, do izrazite pop rock in muzikalne nalezljivosti. Ob vsem tem pa se bend brez večjih zadreg iskrivo poigrava tudi z elementi jazza, celo bluesa, motivi, ki zdišijo folkovsko, goriščnica pa obstane večkrat tudi na jazzrockovski fuziji.
Privrženci skupine niso od muh. Ko Casey namerno izpusti enega verzov uvodne kitice skladbe Kayla, ga publika brez težav »pokrije«, ko sama prevzame verze. Gre za eno najpriljubljenejših skladb skupine, kar glede na odlično strukturo, ki sodi naravnost na frekvence radijskih valov, niti malo ne preseneča. Tisti med vami, ki nemara pogrešate npr. odlično Cadence z novega albuma, vam ni treba biti v skrbeh. Sline se vam bodo pocedile ob izjemni jazzrockovski fuziji, ki jo dostavlja eden vrhuncev tega izdelka oziroma koncertna izvedba skladbe Infinite Fire. Koncert sklene Mask Machine. Najbolj navita skladba celotne koncertne predstave. Publika je na nogah! Fantastični finalni krešendo. Več od tega si preprosto ne želiš. Zanimivo je, da skupina ne odpre koncerta s katero izmed novih skladb. Ob Mask Machine, bi bila najbolj priročna More. Vseeno pa je odločitev skupine, da odpre koncert z Blue Ocean več kot na mestu, saj je skladba strukturirana tako, da omogoča postopno lagodno vključevanje glasbenikov v koncertno predstavo. Mirno uvodno kalibracijo zvočnih karakteristik in graduirano stopnjevanje atmosfere.
»Third Stage: Live In London« je brezgrajni koncertni album. Glede na to kako malo igrajo Flying Colors skupaj na odru, je vrhunska uigranost in izvedba materiala, toliko bolj fascinantna. Zakaj malo igrajo skupaj? Ker preprosto nimajo časa. Posamezniki kvinteta so hkrati vpeti v kup drugih glasbenih projektov. Naj navržem, da se je Steve Morse slaba dva tedna prej, oglasil z Deep Purple v Celovcu (koncertna recenzija). Odgovor je preprost. Člani kvinteta so preprosto tako prekleto dobri glasbeniki, da lahko v trenutku najdejo skupni jezik in odrsko magijo. Briljanten izdelek. V vseh ozirih. Odlični kadri znotraj filmskega posnetka te posrkajo naravnost na prizorišče. Kot bi bila skupina s teboj. Na dlani. Kot povedano. Preveč vsega so videli, okusili, da bi jim lahko šlo kaj po zlu. V kolikor skupine slučajno ne poznate in sodite v ligo poslušalcev, ki vas ne poteši triakordni minimalizem, ležeč na preprostem ‘tup-tup’ ritmu in nimate nobenega izmed treh albumov skupine, potem je tale koncertni album izvrsten vodič v zgodbo o Flying Colors. Privrženci tovrstnega progresivnega rocka, pa ta album že od srede septembra pridno hranijo v svoji privatni zbirki.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Blue Ocean
2. A Place In Your World
3. The Loss Inside
4. More
5. Kayla
7. Geronimo
8. You Are Not Alone
9. Forever In A Daze
10. Love Letter
11. Peaceful Harbor
12. Crawl
13. Infinite Fire
14. Cosmic Symphony
15. The Storm
16. Mask Machine
Zasedba:
Casey McPherson – vokal, kitara
Neal Morse – klaviature, vokal
Steve Morse – kitara
Dave LaRue – bas kitara
Mike Portnoy – bobni, tolkala, vokal
