Datum: sobota, 07.02.2015
Mestre (Benetke) / Teatro Corso / Italija
Beneška dvorana Teatro Corso je v svojih nedrih gostila koncertni nastop še vedno fascinantno karizmatičnega škotskega pevca Dereka Williama Dicka, bolj znanega pod umetniškim vzdevkom Fish, sicer enega izmed najbolj slikovitih glasbenikov drugega vala progresivnega rocka, ki je prvotno užil svetovni sloves kot član legendarne skupine Marillion. Obetal se je koncert veličastnih emocionalnih in ambientalnih dimenzij za vse ljubitelje progresivnega rocka s srcem.
Tokrat je neoprogrockovski pevski imenitnež, ki na aktualni turneji predstavlja svoj najnovejši studijski album, »A Feast Of Consequences« (2013), nastopil najbližje naši meji, tako, da smo si ga, po skoraj osmih letih od Fishevega nastopa v Bologni, lahko ogledali nekoliko bližje kot po navadi. Na srečo v tem večeru v prijetno urejeni gledališki dvorani ni bilo nobene morebitne, odvečne, domače predskupine, medtem ko je Fish za ‘stimulativno’ glasbo pred prihodom na oder izbral zgodnje skladbe skupine The Who.
Njegov band je od našega zadnjega srečanja z njim doživel nekaj sprememb, ki pa niso bistveno vplivale na sam zvok, ki je bil v tem večeru, sredi tehnično in ambientalno vrhunsko izvedenega nastopa, zares na izborni ravni. Potem, ko je Fish prenehal sodelovati z dolgoletnim kitaristom Frankom Usherjem, je njegovo mesto zasedel dolgoletni sodelavec in povratnik Robin Boult, ki pri izvajanju Fishevih solo del in Marillion klasik tudi v tem večeru ni bil nič manj prepričljiv od svojega predhodnika. Boult s Fishem sodeluje že od leta 1991 dalje, čeprav je bilo vmes tudi nekaj albumov na katerih ni prispeval svojih kitarskih uslug. Od ‘starih znancev’ je v Fishevem bandu ostal dolgoletni basist Steve Vantsis, medtem ko se je za bobni nahajal Gavin Griffiths (ex-Karnataka). Najbolj znan član Fishevega spremljevalnega banda je brez dvoma John Beck, sicer klaviaturist artrockovske skupine It Bites.
Vsakdo izmed njih si je za prikazano v tem večeru, kjer ni bilo veliko trenutkov za morebitno solistično ‘razmetavanje’, zaslužil čestitke. Seveda pa je bil ves čas v ospredju karizmatični pevski ‘ribon’, ki tudi tokrat ni razočaral. Fisha glasilke še vedno relativno dobro ubogajo, čeprav se že dolgo izogiba doseganju višjih vokalnih leg. Razen nekaj komajda slišnih ‘pripetljajev’, ko je bilo potrebno vmes zajeti nekoliko več sape in napraviti par požirkov vode, je zelo dobro in brez večjih spodrsljajev odpel tako klasike kot novejša dela. Škotski korenjak se je od našega zadnjega srečanja z njim spremenil tudi v fizičnem smislu, saj njegov čedalje bolj razbrazdani obraz po novem obdaja gosta, siva brada, ki pa škotskemu rojaku nepozabnega filmskega igralca Seana Connerya popolnoma lepo ustreza in kvečjemu poveča že tako veliko odrsko karizmo.
V začetku nastopa, ko je z bandom izvedel dve novi skladbi, epski »Perfume River« ter naslovni »Feast of Consequences«, je nosil naočnike, da je z njihovo pomočjo lažje bral določena besedila posameznih skladb z najnovejšega solo albuma, ker vseh očitno še ne zna na pamet, kasneje pa jih ni več potreboval. Prav tako pa je imel okrog vratu obešen svoj že skorajda zaščitni palestinski šal, medtem ko je njegova odrska mimika še vedno posebno poglavje zase. K izjemnemu vzdušju, ki ga je pričarala že samo Fisheva odrska pojava, so, poleg njegovega banda seveda, pripomogle tudi zanimive odrske projekcije, ki so predstavljale ‘zgodbo’ posameznih skladb. Tako smo se v tem večeru nagledali veliko tragičnih prizorov iz prve svetovne vojne, saj je »A Feast of Consequences« konceptualni album, ki v posameznih skladbah opozarja prav na eno izmed največjih morij v zgodovini človeštva.
Po bravurozni izvedbi udarnega Manchmal« ter romantičnem »Arc of the Curve«, dveh skladb z odličnega predhodnega albuma »13th Star« (2007) je nastopil epski vrhunec večera, kar se tiče igranja Fishevih solo del, prek izvedbe venčka medsebojno povezanih skladb z najnovejšega studijskega podviga. Band nas je od skladbe »High Wood« do velikega finala z »The Leaving« popeljal na epsko glasbeno potovanje skozi nekatera najbolj tragična poglavja prve svetovne vojne, kar pomeni, da je celotna epopeja s seboj nosila tudi močno pacifistično sporočilo.
Fish je torej v tem večeru izvedel skorajda celotni »A Feast of Consequences« kar zagotovo ni bil mačji kašelj in za kar si je prislužil burne ovacije sicer kar nekoliko preveč ležerne in tihotne domače publike. Med enim izmed odmorov je zahteval nekaj več luči, da si lahko ogleda zatemnjene obraze publike ter se prepriča ali slednja uživa v njegovem nastopu, toda glej ga zlomka, večini Italijanov je pač angleščina še vedno ‘španska vas’, tako da se je šele po prvih štirih skladbah zgodilo, da se je odrskemu tehniku le posvetila ‘luč v glavi’ in se je svetloba naposled le razlila po publiki med katero se je nahajalo tudi pet slovenskih prog fanatikov.
V drugem delu nastopa je napočil čas tudi za nekatere starejše favorite, tako iz zgodnjega solo obdobja kot iz slavnih časov z Marillion. Najprej nas je Fisheva druščina presenetila z izvedbo »Clutching At Straws« (1987) klasike »Slainte Mhath« s katero se je Fish spomnil na verjetno najbolj razburkano obdobje svoje profesionalne glasbene kariere, ko bi ga pretirana uporaba opojnih substanc ter pritisk nepričakovane slave skorajda ugonobila. Fish je sicer med izvedbo tega Marillion standarda večkrat zmajal z glavo, kot da nekaj ni v redu, a verjetno je to moč pripisati njegovi odrski mimiki, povezani z besedilom skladbe, kot pa nezadovoljstvu nad samo izvedbo.
Temu je sledila odlična izvedba epskega zimzelena »Vigil In a Wilderness of Mirrors« z istoimenskega solo prvenca, kjer se je ‘ribon’ kar dobro znašel tam kjer je bilo v originalni verziji potrebno peti višje vokalne lege. Med »Big Wedge«, zabavljaško parodijo na račun ‘ameriških sanj’, pa mu je pri večglasnem refrenu, kjer na originalni verziji gostujeta pevki Carol Kenyon in Tessa Niles, priskočil na pomoč basist Vantsis. V tem trenutku je škotski orjak demonstriral tudi svojo redko izraženo, vendar vselej izjemno učinkovito komično plat. Za zaključek rednega dela je Fish iz svoje bogate Marillion zakladnice izbral nepozabni »Heart of Lothian«, se pravi »Misplaced Childhood« (1985) klasiko, ki tega škotskega rodoljuba v marsičem definira kot osebnost in kot glasbenika. Ravno, ko je Fish publiko spravil v veliki delirij, je napočil čas slovesa, vendar je po burnih ovacijah band vnovič prišel na oder ter izvedel še eno poslastico iz ‘pradavnine’.
Večina je pričakovala, da bo Fish za zaključek koncerta zaigral kakšnega izmed najbolj priljubljenih Marillion standardov, denimo mega hit »Kayleigh«, manjši hit »Lavender«, veseljaško-burkaški »Incomunicado« ali borbeni »Market Square Heroes«. Nič od tega. Škotski gorjan je poskrbel za presenečenje večera ter izvedel fantazmagorični »Incubus«, manj znano, vendar odlično skladbo z albuma »Fugazi« (1984) med katero smo si ogledali tudi odlomke iz kultne črno-bele vampirske grozljivke Nosferatu. Tako kot se je grof Orlok razblinil v prah, ko je skozi okno posijalo sonce, tako je bilo nenadoma konec Fishevega nastopa, pri čemer ni nič pomagalo, da ga je publika še dolgo vabila nazaj na oder.
Fish tudi ‘v živo’ ostaja neuničljiv in trden kot skala pri svojem posredovanju pretresljivih sporočil, obenem pa je še vedno vrhunski zabavljač, tako da nas sploh ni motilo, da je seznam izvedb v tem večeru večinoma temeljil na novejših dosežkih. Posebne pohvale gredo tudi njegovi spremljevalni tovarišiji, ki je skozi celoten nastop delovala izjemno usklajeno, kot da bi že vrsto let igrali v istem bandu. Edina ‘kritika’ v zvezi s Fishevim koncertnim triumfom v dvorani Teatro Corso je ta, da je bilo vsega skupaj prehitro konec. Še posebno, ker je ‘na zalogi’ ostalo tako veliko solo in Marillion materiala, katerega tokrat nismo imeli priložnost slišati ‘v živo’. Glede na to, da bo letos 30. obletnica izida »Misplaced Childhood«, bi bilo od Fisha nadvse lepo, če bi v nadaljevanju aktualne turneje ponovno v celoti izvajal to Marillion konceptualno umetnino, vendar si vseeno zasluži prav posebno priznanje za trdno vero v kvaliteto novejšega materiala, glede na to da bi se večina glasbenikov na njegovem položaju veliko rajši zanašala na stare lovorike, ker je to seveda veliko lažje, kadar hočeš, da ti publika ‘zoblje iz roke’.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Perfume River
2. Feast of Consequences
3. Manchmal
4. Arc of the Curve
5. High Wood
6. Crucifix Corner
7. The Gathering
8. Thistle Alley
9. The Leaving
10. Slàinte Mhath
11. Vigil
12. Big Wedge
13. Windswept Thumb / Heart of Lothian
—dodatek—
14. Incubus
