Fish
Dunaj (Wien) / Arena Wien / Avstrija
četrtek, 17. 10. 2024 od 20.30 h do 22.47 h
Fish, znameniti škotski kantavtor in nekdanje prvo grlo kultnih progresivnorockovskih odličnikov Marillion, je vrsta ikone progresivnega rocka. V začetku letošnjega leta je obelodanil prvi sveženj datumov obsežne evropske turneje za letošnje leto. Turnejo je poimenoval “Road To The Isles Tour 2024/5”.
Srečanja z njim so za RockLine redka, a zelo intenzivna. Njegovi koncertni termini le redko dosežejo relativno bližino Slovenije (v smislu enodnevnih ‘tja in nazaj’ voženj z avtom), smo pa zato pred koncertom davnega maja 2006 v nemškem Augsburgu, takoj po intervjuju, v lokalnem pubu pili skupaj s Fishem pivo in se potepali po ulicah, decembra 2007 ponovno kramljali na intervjuju pred koncertom v Italijanski Bologni, potem pa ga čakali kar debelih 9 let, da se je 7. 2. 2015 znova pojavil v bližini Slovenije, ko smo skočili na njegov koncert v Benetke!
Minilo je novih devet let! In? Nepreklicno zadnja turneja? Čas za popoln preplah torej! Treba je torej obvezno na obisk vsaj enega od njegovih koncertov. Najbližjega. K sreči je potrdil v tem svežnju koncertov nastop na Dunaju. Legendarni glasbenik, ki je potem, ko je zapustil Marillion, poskrbel za izjemno lepo bero svojih odličnih samostojnih albumov, pri čemer je zadržal med ljubitelji tako njegovih let z Marillion, kot tistih, ki so mu ostali zvesti ob strani tudi kasneje (pa vse do danes), vseskozi veliko zanimanje. Glede na popularnost, ki jo je dosegel z Marillion, se ga na nek način lahko celo okliče za očeta neo-progresivnega rocka, sploh zavoljo dejstva, da so bili Marillion eni prvih in edinih neo-progresivcev, ki so v svojem glasbenem vizionarstvu, močno navdahnjenem nad likom in delom Genesis, tudi dosegli globalno prepoznavnost in zelo lep komercialni uspeh!
Zakaj naslov turneje ‘pot k otokom’? Po koncu le te, je Fish napovedal, da se bo glasbeno upokojil in s svojo ženo preselil na dobrih 14 hektarjev veliko posestvo locirano na severozahodu Škotske, točneje na otok Berneray, ki se nahaja v škotski občini North Uist in je eden izmed otokov, ki pripadajo škotskemu otočju Outer Hebrides.
Dunajska Arena, ki sprejme tja do 1200 ljudi, je malo pred pol deveto zvečer postala kar konkretno nabita. Z gotovostjo kakih 800 glav zelo lepo zapolnjena in v zraku so prasketale iskrice velikega pričakovanja. V tem času je oder oblizovala modra svetloba, v ozadju platno z naslovnico Fishevega prvenca “Vigil In A Wildnerness of Mirrors” (1990, RockLine recenzija), po katerem je sem in tja plavala zlata ribica, kar na nek način personificira Dereka Williama Dicka, ki je glede na priimek moral čim prej najti ustrezen umetniški vzdevek! Fish torej!
Ura je pol devetih zvečer. Zasliši se melodija Rossinijeve melodrame v dveh dejanjih La Gazza Ladra in oder se zatemni. Zasede ga Fishev spremljevalni tandem, ki ga zastopajo vrhunski britanski glasbeniki s katerimi je Fisheva kariera močno povezana in artistično zaznamovana, obenem pa je poskrbel tudi za to, da je prihod temnopolte spremljevalne pevke Elizabeth Antwi, tega večera na odru dvignil delež procentualne lepote. Fishevo ekipo sicer zastopajo sledeči glasbeniki: famozni klaviaturist Mickey Simmonds (igral mdr. z Mikeom Oldfieldom, Camel, Reneissance ter sodeloval na albumih številnih renomiranih izvajalcev), ki je prisoten pravzaprav na vseh Fishevih albumih, nadalje bobnar Gavin Griffiths (Karnataka, ustanovitelj Panic Room, sodeloval tudi z Mostly Autumn, Billom Nelsonom), kitarist Robin Boult (sodeloval z Howardom Jonesom, pred priključitvijo Fishu sodeloval z Big Big Sun, Sauna in The Heartbeats) in zvesti basist Steve Vantsis (mdr. igral z Candy Dulfer, Bonnie Tyler in KT Tunstall). Skratka, asi svojega posla! In dolgoletni Fishevi spremljevalci, ki jim lahko znameniti kantavtor tudi brezmejno zaupa.
Fish je dvignil svoje privržence takoj na noge z “Internal Exile” (1991) klasiko Credo, v katero se je že na prvem refrenskem napevu vključila glavnina natrpanega avditorija Arene. Glasbeniki so to takoj zaznali se hitro spogledali med seboj, kar je dalo vedeti: “Fantje, smo na pravem mestu!” In Fish? Eden in edini. Karizma, do kamor sega oko in da jo lahko narežeš na kose! Takoj je izvedel nekaj svojih značilnih gibov, po katerem je prepoznan ter vzpostavil čvrst komunikacijski most s publiko, ki ni niti kanček popustil v debelih dveh urah in dvajsetih minutah, kolikor je trajala predstava. Fish je pravi magnet. Nalezljiv. S svojo srčnostjo poudarja izjemno ljudskost, dostopnost in preproščino.
Vsekakor je časa premalo in odlične glasbe preveč. Zato so nekateri albumi iz setliste izpadli, a vse v enem lahko označimo kot absolutno magično izkušnjo edinstvene predstave glasbenega artizma. Mož nežnega srca a ostrega peresa, s čimer presune in pretrese. Tu so Big Wedge (“Vigil in A Wilderness of Mirrors”), pa Long Cold Day (presenečenje z albuma “Felini Days”, 2001 – RockLine recenzija) ter Slainthe Mhath – prva Marillion klasika tega večera vzeta iz albuma “Clutching At Straws” (1987). V uvodnem delu je Fish z odličnim zvokom ter odlično razpoloženo ekipo glasbenikov dodobra podžgal publiko, da mu je ta jedla iz roke. Sledi ep iz več delov. Le dan prej je v Münchnu izvajal Plague of Ghosts iz albuma “Raingods With Zippos” (1999, RockLine recenzija), tokrat pa se je odločil za drugega – 27 minutno The High Wood – definitivni vrhunec albuma “A Feast Of Consequencess”. Uvodoma je predstavil daljšo zgodbo od kod navdih in o čem teče skladba (njegov ded je v prvi svetovni vojni kopal jarke – tudi tiste kamor so pokopavali trupla) in posvetil skladbo vsem trpečim v Gazi in Ukrajini.
Čas je kar prehitro tekel. Fish je opozoril na svoj unikaten vokal in pristop. Skozi leta ohranja izjemen žar, svežino, brez težav je vodil vse dele svojega nastopa, z vokalno formo na visoki ravni. Tudi v zahtevnih delih, kjer je zahtevana izjemna čutnost in prefinjenost, je osupnil s svojo prodorno mehkobo in dražljivo pretanjenostjo. Pevka Elisabeth Antwi, mu je bila ob slikovitih vokalnih kontrastih, pri tem v izjemno podporo. Ob podpori motivov projekcijskega platna v ozadju značilnim melosom nabitim z melanholijo, je bilo rojstvo magije izjemno. Grabežljiva atmosfera nas je držala pri sebi, ekipa pa je navduševala nad svojo uigranostjo. Napake so tokrat zaznali na odru le sami glasbeniki, kar pomeni, da je zvenel koncert za nas laike pravzaprav brezhibno. Le na uvodnem delu 13. minutne “Weltschmerz” (2020, RockLine recenzija) klasike Waverley Steps (End of the Line), ki vsebuje zahtevno vokalno melodijo, je Fisha ujela blaga netočnost v vokalnih linijah, ki pa je bila komaj zaznavna. Konec regularnega dela je prišel nenapovedano in prehitro! S presenečenjem – “Suits” (1994) skladbo Raw Meat, ki je Fish ni izvajal vse od leta 2012 na svojih koncertih!
Navdušeno aplavdiranje in delirij nista popuščala – niti pri pregovorno vselej ‘hladni in preudarni’ avstrijski publiki, ki se je resnično izkazala tokrat! je pa bilo slišati seveda v publiki tudi Hrvaščino, Slovaščino, Češčino, Madžarščino in seveda? Slovenščino, za katero smo bili krivi mi. Trije!
Bend se vrne na oder. Manjkale so Marillion klasike in klasike Fishevega prvenca “Vigil in the Wilderness of Mirrors”. Tu je single A Gentleman’s Excuse Me s prvenca, potem pa pušeljc “Misplaced Childhood” (1985) klasik, ki je odkatapultiral množico v sedma nebesa, ko sta sledila velika Marillion hita in zimzelena osemdesetih Kayleigh in Lavender, obe pa je dopolnjeval in vodil v krešendo koncertnega finala še Heart Of Lothian! “Misplaced Childhood” trojček torej! Nepozabno! Fish se je prelevil v edinstveno prvo Marillion grlo. To je tisti paradoks. Nikoli več po njegovem odhodu iz skupine, te skladbe niso v režiji Marillion na odru odzvanjale enako. Ta magija se lahko rodi le s Fishem na vokalu! In tu je bila, čeprav bi osebno med izvedbo Kayleigh kitaristu Robinu Boultu dvignil reverb na jasno in avtoritativno slišnost! A to so moja ušesa. Moje blodnje in želje. Doseganju perfekcije na blago drug način namreč ne gre ugovarjati.
Fisha in ekipo pa smo priklicali še za drugi dodatek. Fish nas je v še enem dodatku razveseljeval in razvajal še z eno “Vigil In A Wilderness of Mirrors” klasiko The Company. Bil je trenutke, ko si si rekel: “Naj traja, naj se ne konča!” In Fish z ekipo resnično ne delujejo kot neki metuzalemi, ki so se po letih blamiranja naposled le spomnili upokojiti. Vitalnost, eksplozivnosti, nežnosti, miline in ostrine je ostalo v tem srcu v izobilju! Zato je prav neverjetno da se mož, ki je letnik rojstva 1958 po turneji upokojuje! Žar je tu in plamti z vso močjo! In Fish je agilen, prodoren, zgovoren, poln humorja in izjemnih zgodb s katerimi je dopolnjeval točke, ki jih je izvajal tega večera in s katerimi je kot neverjetno pronicljiv in iskriv kantavtor, ne le osupnil, pač pa tudi brezmejno navduševal. Ker je na repu naziva turneje navedena letnica ’24/5′ upajmo, da bo mož potrdil v letu 2025 še en sveženj koncertov po stari evropski celini. Briljanca unikatne odrske magije in atmosfere z znamenitim Fishem sije namreč tudi v usihajočih žarkih njegove razkošne glasbene kariere z nezmanjšano intenziteto!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. The Thieving Magpie (La Gazza Ladra) – taped intro
2. Credo
3. Big Wedge
4. Long Cold Day
5. Slàinte Mhath (org. Marillion)
6. The High Wood, I: High Wood
7. The High Wood, II: Crucifix Corner
8. The High Wood, III: The Gathering
9. The High Wood, IV: Thistle Alley
10. The High Wood, V: The Leaving
11. Just Good Friends
12. Goldfish & Clowns
13. Waverley Steps (End of the Line)
14. Raw Meat
—dodatek I.—
15. A Gentleman’s Excuse Me
16. Kayleigh (orig. Marillion)
17. Lavender (orig. Marillion)
18. Heart of Lothian (orig. Marillion)
—dodatek II.—
19. The Company
