Založba: Polydor Records
Datum izida: 1968
Produkcija: Joe Boyd in Tod Lloyd
Dolžina albuma: 37.46 min
Zvrst: Folk Rock
Ocena: 7.5/10
Debata o tem katera je bila oziroma je še vedno najboljša britanska folk rock skupina vseh časov ne bo nikoli dobila epiloga, pa vendar se praktično vsi poslušalci strinjajo katera je v tem žanru najpomembnejša – Fairport Convention. Legendarni pionirji britanskega akustičnega in kasneje električnega folk rocka, ki so se za vse večne čase zapisali v glasbeno zgodovino z zimzeleni kot so »Crazy Man Michael«, »Matty Groves«, »Sir Patrick Spens«, »Meet On the Ledge«, »Fotheringay«, »Farewell Farewell«, »Walk Awhile, »Rosie« itd. so svoje prve korake naredili, ko sta se leta 1966 sredi severnega Londona srečala basist Ashley Hutchings in kitarist Simon Nicol (danes edini originalni član banda), kjer sta skupaj igrala za zasedbo Ethnic Shuffle Orchestra. Skupne vaje sta imela v hiši, katero so lokalni ljudje imenovali ‘Fairport’ od koder se jima je porodila ideja za ime njune nove skupine.
V originalno postavo Fairport Convention sta privabila še kitarista Richarda Thompsona in Shauna Fraterja na bobnih. Že po njihovem uvodnem koncertnem nastopu v neki cerkvi se je zgodila prva izmed številnih menjav v postavi, kar jih bo spremljalo praktično skozi celotno kariero. Originalnega bobnarja Fraterja je po nastopu zamenjal Martin Lamble (1949-1969), ki je pred člane skupine po nastopu stopil kar iz občinstva s ponudbo, da naj ga vzamejo za novega bobnarja, saj naj bi po svojem znal ponujati boljše bobnarske usluge kot Frater. Slednje trditve je res upravičil in tako postal njihov bobnar vse do svoje tragične smrti leta 1969. Zatem se jim je pridružila še pevka Judy Dyble, kar jim je omogočilo že ob prvih korakih razviti prepoznaven eteričen zvok. Originalno Fairport Convention postavo je na pobudo njihovega tedanjega menedžerja in producenta Joea Boyda, kateri jim je omogočil pogodbo s slovito založbo Polydor, dopolnil še pevec Ian McDonald (kasneje bolj znan kot Iain Matthews, da se ga ne bi zamenjavalo z nekdanjim King Crimson in Foreigner pihalistom/klaviaturistom z istim imenom).
Njihov istoimenski prvenec je bil v marsičem odsev ere v kateri je nastal in bolj malo podoben njihovim kasnejšim anglosaksonsko in keltsko obarvanim folk rock mojstrovinam, saj je navdih večinoma črpal v delih ameriških folk in folk rock glasbenikov šestdesetih na čelu z Bobom Dylanom, Joni Mitchell in The Byrds. Zaradi njihovega imena ter rabe ženskih in moških vokalov so številni mislili, da gre za ameriško skupino, nekakšne naslednike po stopinjah Jefferson Airplane, kar je bilo kar precej hecno. To je bil edini Fairport Convention album z Judy Dyble na glavnem vokalu, saj je že po njegovem izidu odšla na solo pot ter še prej za kratek čas preizkusila srečo v burleskni proto prog rock zasedbi Giles, Giles & Fripp iz katere so se kasneje razvili veliki King Crimson. Njeno mesto je prevzela legendarna Sandy Denny (1947-1978), ki je v naslednjih letih s svojim specifičnim glasom in karizmo popolnoma zasenčila spomin na Dyblovo pa čeprav je bila slednja izjemno nadarjena pevka, ki je imela med koncertnimi nastopi nekoliko ekscentrično navado, da je pletla nogavice v trenutkih kadar ni stala pred mikrofonom.
Album se odpre s priredbo ameriškega glasbenika Emitta Wiserja »Time Will Show the Wiser«, preprostim rock’n’roll standardom z enostavno pastoralno melodijo na Nicolovi akustični kitari in dobrimi dualnimi vokalnimi harmonijami, kjer glavno vlogo na vokalu igra Matthews. Richard Thompson z odločnimi električno-kitarskimi rifi pokaže, da bo nanj potrebno v prihodnosti še kako resno računati v ponudbi velikih kitarskih talentov. »I Don’t Know Where I Stand«, ki v originalu pripada Joni Mitchell, je lepa folk balada z eteričnim vokalom Dyblove, kjer se lahko razločno sliši tudi Hutchingsove elegantne bas linije in Lambleove duhovite prehode po činelah. Kljub temu, da gre v izvirniku za delo ameriške avtorice se Fairport Convention posreči že v tem zgodnjem stadiju kariere pridodati nekaj pastoralnega angleškega šarma, se pravi nekaj kar bodo v naslednjih letih samo še stopnjevali.
»If (Stomp)« je avtorsko delo, kjer se čuti tako vpliv ameriškega folka kot Beatlov. Ključni vlogi igrata Thompsonova prefinjena raba akustičnih akordov in Matthewsov skorajda karakteristično tradicionalni angleški vokal. »Decameron« je še ena prijetna folklorna balada, položena na melos akustične kitare, ki je po zaslugi Matthewsovega hipnotičnega petja in nežne spremljave njegove tovarišice na meji otroške uspavanke. »Jack O’Diamonds« v izvirniku, vsaj kar se besedila tiče, pripada Bobu Dylanu. V osnovi gre za tradicionalno folk skladbo iz območja Teksasa, katera pripoveduje o tekmovanjih kvartopircev. Poleg okusne interpretacije klasične folk melodije tu člani skupine na veliko eksperimentirajo z visokimi vokali pa tudi neobičajnim pihanjem v bokal kot nadomestilo za piščal.
Kratki inštrumental »Portfolio« je avtorska skladba z jazzovsko ponudbo akordov na klavirju za katerega je skrbela Dyblova ter z odrezavimi zvoki mandoline. »Chelsea Morning« je posrečena interpretacija folk klasike, katero je originalno napisala Joni Mitchell, popularizirala pa Judy Collins. Tu se ženski in moški vokal ob prešerni akustični melodiji skladno dopolnjujeta pri ustvarjanju nekoliko psihadeličnega ambienta. »Sun Shade« je še ena prijetna folk skladba z nežnim sosledjem kitarskih akordov in izrazito romantičnim in nostalgičnim vzdušjem, ki ima obenem prevladujoč keltski patos. Kompleksni eksperiment »The Lobster«, s skorajda petimi minutami najdaljše delo na albumu, v uvodu vsebuje psihadelične improvizacije na kitarah, basu in tolkalih na kar vendarle odda prostor dramatičnemu motivu s kratko Matthewsovo vokalizacijo. Tu bi se lahko z lahkoto govorilo tudi o proto prog rocku.
»It’s Alright Ma It’s Only a Witchcraft« je šaljiva skladbica z burlesknim besedilom na kateri so po zaslugi Thompsonovih hudomušnih kitarskih rifov zaznavni celo blues rockovski vplivi, nekaj kar se ne zgodi ravno dostikrat kadar je govora o tej skupini. Melodični refren je vnovič posrečeno izpeljan sredi interakcije med moškim in ženskim vokalom. »One Sure Thing« je pod taktirko melanholičnega vokala Dybleove in presunljive melodije na akustični kitari še ena uspešno britanizirana interpretacija ameriškega folk rock standarda, katerega sta originalno izvajala Harvey Brooks in Jim Glover. »M1 Breakdown« je kratki, zaključni folk inštrumental z zabavljaškimi zvoki mandoline in razposajenim ritmom.
Fairport Convention prvenec je bil pisana zbirka bolj ali manj posrečenih folk in folk rock standardov med katerimi je bilo bolj malo avtorskih skladb, a so bile vse interpretacije ameriških izvirnikov najmanj solidne, medtem ko so bili prvi signali, da se je rodila ključna skupina britanskega folk rocka že prisotni. Želja po odkrivanju novih obzorij je že tedaj tlela v inštrumentalnih talentih kakršni so bili Hutchings, Thompson, Nicol in Lamble in do velika preboja v panteon velikanov rocka je bilo potrebnih samo še nekaj korakov. Prvi izmed njih je bil prihod Sandy Denny, ki je s svojim eterično-omamnim vokalnim pristopom s seboj prinesla veliko dozo pogonskega goriva.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Time Will Show the Wiser
2. I Don’t Know Where I Stand
3. If (Stomp)
4. Decameron
5. Jack O’Diamonds
6. Portfolio
7. Chelsea Morning
8. Sun Shade
9. The Lobster
10. It’s Alright Ma, It’s Only Witchcraft
11. One Sure Thing
12. M1 Breakdown
Zasedba:
Judy Dyble – vokal, električna in akustična avtoharfa, klavir
Ian MacDonald (Iain Matthews) – vokal, židovska harfa
Richard Thompson – električna in akustična kitara, mandolina, spremljevalni vokal
Simon Nicol – električna kitara, akustična kitara, spremljevalni vokal
Ashley Hutchings – bas kitara, kontrabas
Martin Lamble – tolkala, violina
GOSTUJOČA GLASBENICA:
Claire Lowther – čelo
