Založba: AFM Records
Datum izida: 26. 2. 2021
Produkcija: Jacob Hansen
Dolžina albuma: 58.34 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 8.0/10
Kdaj bi feniks, mitološko pernato bitje časov starega Egipta, pravzaprav lahko sprejel odločitev, da pobegne? Ko mu zmanjka vseh razlogov, da bi opravljal dobra dela in ga obdaja le še nepopravljivo in vseobsegajoče zlo. Svet torej, kot ga živimo danes. Švedski mračni progresivni in power metalski prvaki Evergrey se tokrat vračajo z albumom tovrstnega naslova, ki zveni zelo aktualno in v sozvočju z razkrojem vsega dobrega. Četudi luč upanja vedno tli, kot tli rojstvo novega feniksa. Englund in kompanija so z »Return of the Phoenix« celo nekoliko pohiteli, česar ni šlo pričakovati, pa vseeno. Ko ti nekdo prepove korektno koncertno promocijo, se na drugi strani sprosti več prostora za kreiranje nove glasbe. Po drugi plati ravno turneje prispevajo k dvigu tovrstnih kreativnih procesov, a pustimo to debato za kdaj drugič. Fantom se je v relativno kratkem času in po njihovi oceni nabralo torej dovolj novih uporabnih idej.
»Escape of the Phoenix« je tipski Evergrey album. Od glave do pete. Takoj veš s čim in s kom imaš opravka. Mračna, a vseskozi grabežljiva visoko teatralna produkcija naphana z elementom bombastike oziroma pompa. Komadi, ki se razvijajo iz molovskih lestvic, a dosegajo obenem visok izplen muzikalnosti, kar dostavlja znova nekaj točk, ki lezejo takoj v uho, kot so že takoj otvoritvena Forever Outsider, Dandelion Cipher ali v drugi polovici Eternal Nocturnal, okarakterizira izrazito našpičeno fraziranje. To je vpeto v drveči stampedo dvojne bas boben stopalke, obenem pa so vse tri zapisane iskanju refrenskega magnetizma visoke spevnosti. Dejansko so tu Evergrey zelo spretno prepakirali svojo vžigajočo formulo tako, da je ta spet zelo dobro vžgala. No, novi album v tem oziru ne dosega nivo predhodnika “The Atlantic” (2019, RockLine recenzija). Čeprav se čuti, da mu skuša slediti. Tu je recimo počasnejša skladba Stories, ki ne glede na naslov, v glasbenem oziru ne pove mnogo novega in zanimivega. Prav tako je refren naslovne skladbe nekaj, kar smo slišali od Evergrey na kakšnem od predhodnih albumov. Škoda je, da je ta baladna skladba postavljena v začetni del albuma in ga po všečno grmečem zaletu, vzpostavljenem na skladbah Forever Outsider in Where August Mourns, zelo hitro umirja. Prav tako deluje The Beholder idejno, kot že nek starejši komad skupine, česar ne uspe rešiti niti gostujoči vokal Dream Theater vokalista Jamesa LaBriea, ki v duetu z Englundom, ne dostavlja zaželenega kontrastnega odklona.
Situacijo drži vseskozi nad vodo nova briljantna in visoko vživeta ter podoživeta vokalna predstava Toma Englunda, ki ji težko pride kdo ob bok. Možakar poseduje v svoji barvni vokalni konturi sapico soul pričeske, kar je v metalu, sploh skandinavskega porekla, precejšnja redkost. Prej najdemo ta element v pop glasbi. Pa vendar je prav ta detajl v njegovem fenomenalnem petju, tisti pomemben dodatek, ki naredi Evergrey tako posebne in drugačne, da ti ne morejo nikdar delovati, kot generični progresivnometalski kliše. Tudi v smislu doseganja drama teatra, dodaja Englundova vokalna predstava vselej pomembno začimbo.
Sicer pa nosi »Escape of the Phoenix« vsekakor veliko dobrega in zaželenega kar od skupine vselej pričakujejo njeni privrženci. Temačnost, ki so ji Evergrey od nekdaj zapisani, je znova vseprisotna. Kot povedano. Če bi bil »Escape of the Phoenix« denimo komaj četrti ali peti album skupine, bi se mu klanjali do tal, tako pa na njem skupina ne preseneča več. Gre za dober album, a nič več kot to. Brez presežnikov in posebnosti, ki bi pozitivno presenečale in ob katerih bi poslušalec vsaj narahlo privzdignil katero izmed obrvi. Glasbena predstava je fenomenalna, ekipa odlično funkcionira. Tu je nekaj izjemnih kitarskih solaž, ki garantirajo razpoloženjske odklone in hvaležno dvigujejo dinamiko razvoju dogodkov, svoje pa opravi zlasti odlična produkcija, kjer je zid fraziranja izjemno nasršen, dostavlja masivno grabežljivost in vsrkavajočo zvočno bolščavost. Produkcija sledi tradiciji veščine, ki jo skupina poseduje v mezincu leve roke. Kontrasti so maksimalno izpostavljeni in zvočna slika mojstrsko zapolnjena, z Englundom seveda v središču te zgodbe.
»Escape of the Phoenix« torej ne prinaša v nebo vpijočih novost, ki bi garantirali artistično vzhičenost. Roko na srce ne prinaša nobenih novosti. Nekaj idej je prepakiranih in serviranih ponovno. Zlasti kar se napevov tiče. Refrenskih napevov, ki skušajo zagotavljati tisto visoko privlačno spevnost, vendar pa po drugi strani, razgaljajo predvidljivost in zapuščajo poslušalcu učinek blage oguljenosti. Album deluje v tem oziru vsaj za deset minut predolg, blago razvlečen, sploh ob komadih tipa Stories, The Beholder ali You From You, kjer se ne zgodi prav nič posebej zanimivega. Na rep sta dostavljeni dve točki albuma Leaden Saints in Run, ki spravita iz sebe več visoko oktanskega izgorevanja in pogubne nasršenosti, vendar pa se v refrenskih napevih znova spogledujeta z že preizkušenimi melodijami. Privrženci sloga in zvoka skupine in zlasti častilci izrednih vokalnih kvalitet Toma Englunda, bodo z »Escape of the Phoenix« več kot zadovoljni. Ostali, ki iščete v besedi »progresivno« pravo glasbeno avanturo, pa vas album ne bo pretirano ganil.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Forever Outsider
2. Where August Mourn
3. Stories
4. A Dandelion Cipher
5. The Beholder
6. In The Absence Of Sun
7. Eternal Nocturnal
8. Escape Of The Phoenix
9. You From You
10. Leaden Saints
11. Run
Zasedba:
Tom S Englund – vokal, kitara
Henrik Danhage – kitara
Rikard Zander – klaviature
Johan Niemann – bas kitara
Jonas Ekdahl – bobni
Gostujoči glasbenik:
James LaBrie (Dream Theater) – vokal na skladbi št. 5
