Založba: Napalm Records
Datum izida: 20. 5. 2022
Produkcija: Jonas Ekdahl
Dolžina albuma: 50.20 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 8.5/10
Evergrey, mračnjaška švedska progresivnometalska utrdba, izkazuje v zadnjih letih znake izrazite kreativne neomahljivosti. V pičlih štirih letih so nanizali kar tri studijske albume. Lanskoletnega in v februarju 2021 izdanega »Escape of the Phoenix« (RockLine recenzija), je nasledil tako že skupno 13. studijski album »A Heartless Portrait (The Orphean Testament)«. Je v tem primeru sploh mogoče govoriti in razglabljati o vzdrževanju kredibilnosti? Da. V primeru Evergrey očitno to povsem pije vodo. Sploh v zadnji eri delovanja skupine. Novi album je znova v vsem fascinanten in navdušujoč. Poln novih silno muzikalnih, a hkrati v melanholijo zacopranih idej, ki lahko druga za drugo s peresno lahkoto radostijo slehernega privrženca te skupine. Kaj skupine? Slehernika, ki mu je povšeči izrazito bolščav, masivno-atmosferični ‘groove’, v kombinaciji s hipno nalezljivo muzikalnostjo. Skratka drama teater atmosferične bombastike, ki jo znajo Evergrey tako učinkovito kapitalizirati oziroma izpostaviti na svojih studijskih izdelkih.
Novi album »A Heartless Portrait (The Orphean Testament)« ni v tem nobena izjema. To potrjuje že sama otvoritev albuma z nabrušeno mračno in sila agresivno Save Us, ki mu sledi ena izmed muzikalno najbolj prevzetnih in vžigajočih skladb novega albuma Midwinter Calls – z enim najbolj posrečenih in neverjetno grabežljivih refrenov celotnega albuma. Skladba rojena za izvedbo na koncertnih odrih. Skladba, ki jo bodo z velikim užitkom prepevali družno vsi Evergrey ljubitelji, ko se znajdejo na njihovih koncertih. Da vsa reč le ne bi preveč ‘prepisovala’ od predhodnikov »Escape of the Phoenix« in »The Atlantic« (2019, RockLine recenzija), je tu Ominous. Silno atmosferična in odpeljana v počasnejšem tempu z aranžmajem, ki nekoliko odstopa od melanholičnega koračništva po katerem sicer slovi pomp skupine. Podoben odklon v komponiranju izkazuje tudi The Great Unwashed v drugi polovici albuma, kar zgolj potrjuje, da se skupina kreativno ne ustavlja. Na albumu odstopa tudi sklepna, slabe štiri minute dolga balada Wildfires, ki predstavlja nekakšen smiseln izhod iz albuma, oziroma njegovo zaokrožitev. Tu je odlični integralni ep oziroma naslovna skladba albuma (The Orphean Testament), ki je najdaljša. S konkretno razgibanim aranžmajem ter fascinantnimi razpoloženjskim obrati, ko skupina kupčuje med pospešenimi, agresivnejšimi deli, ter mirnimi atmosferično posebej grabežljivimi pasažami.
Komunikacija kvinteta ostaja fascinantna tudi na novem albumu. Solaže ostajajo domiselne, iskrive, odmerjene z vrhunsko uravnilovko med kompleksno kombinatoriko ter poslušljivostjo. Garant je vzdrževanja tako prepričljive albumske glasbene ekspresije leži v stabilnosti postave kvinteta. In Evergrey tudi album »A Heartless Portrait (The Orphean Testament)« dokazujejo neverjetno komponistično složnost in navdahnjenost. Gre za peti zaporedni studijski album skupine, izdan v nespremenjeni postavi. V osmih letih tovrstne sloge. ‘Ekipa da te skipa’ torej. Tom S. Englund ostaja vokalno fantastičen. Njegova vokalna barva, pristop, pa tudi narava komponiranja, dajeta tej skupini seveda bistveno zaščitno znamko, ki postavlja lik in delo skupine tudi na novem albumu z naskokom na posebno mesto v progresivnometalskem univerzumu. Englund ne skopari z vneto čutnim in podoživetim podajanjem verzov. V strasteh mu malokdo pride blizu. Sploh, ko merimo med seboj skandinavske vokaliste v metalu.
Muzikalnost oziroma nalezljivost v poslušanju na prvo žogo torej dominira tudi tokrat ostalim elementom albuma. Zato navdaja tudi tokrat občasno občutek, da gre v primeru Evergrey prej za silno mračen power metal, kot progresivni metal. Meja je večkrat spretno zabrisana. Recimo, da se znova silno spretno sprehajajo na meji med obema žanroma. A vse česar se lotevajo, nosi izrazit pedigre skupini lastne mračne in melanholične atmosferičnosti. Tak zelo preprost, pa vendarle neverjetno pečaten in nalezljiv moment albuma je ujet recimo v Call Of The Dark.
Dovolj modrovanja. Po »Escape of the Phoenix« (2021), ki je kazal nekaj pretirane podobnosti z »The Atlantic« (2019), pri čemer je bilo moč oceniti, da se Evergrey idejno blago ponavljajo, pa je torej 13. studijski album »A Heartless Portrait (The Orphean Testament)«, izdan vsega dobro leto kasneje, dosežek, ki je med zadnjimi tremi izdelki, najbolj silovit, produkcijsko nabrušen, recimo mu najbolj agresiven in metalsko ‘povampirjen’, četudi vzdržuje skupina na njem brezhiben občutek za ultra-muzikalno nalezljivost, ki jo pooseblja zlasti silna voltažna integriteta točk: Save Us, Reawakening, Blindfolded, Heartless.
Privrženci skupine si ne bi mogli želeti več. Refrenski napevi odnašajo vselej pozornost. V sleherni točki. Tako kot vselej. »A Heartless Portrait (The Orphean Testament)« pa je album, ki je v ekstremno kratkem času po izidu predhodnika »Escape Of The Phoenix«, znova poln fascinantno izbrušenih kompozicij. Novi album, ki vsebuje pravo mero aranžerske razgibanosti in ga zaznamujeta bravurozna izvedbena kemija kvinteta ter nova odlična vokalna predstava Englunda ter album poln briljantne pretočnost med kompleksnimi (mid-eight) pasažami ter muzikalnimi kiticami ter refreni. Slednje je garant velike hipnoze v poslušanju na prvo žogo. Evergrey ostajajo z novim albumom močna figura na sodobnem polju progresivnega metala. Tudi album »A Heartless Portrait (The Orphean Testament)« se ponaša s sebi lastno in edinstveno atmosferično avro, po čemer slovijo Evergrey. V smislu zorenja teh elementov (tudi kar se produkcije tiče), gre za enega najbolj dovršenih albumov kariere.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Save Us
2. Midwinter Calls
3. Ominous
4. Call Out the Dark
5. The Orphean Testament
6. Reawakening
7. The Great Unwashed
8. Heartless
9. Blindfolded
10 Wildfires
Zasedba:
Tom S. Englund – vokal, kitara
Henrik Danhage – kitara
Rikard Zander – klaviature
Jonas Ekdahl – bobni
Johan Niemann – bas kitara
