Založba: From the Vaults
Datum izida: 19.08.2022
Ocena: 8.5/10
Debelih pet let je minilo od zadnje studijske transmisije domačih thrasherjev Eruption. Cloaks of Oblivion je album, ki je bend po mojem mnenju dokončno ustoličil za zastavonoše slovenskega thrash metala – status, ki so ga »prevzeli« od žal že lep čas nedelujočih Negligence. Dejstvo pa je, da so si s »Cloaks« dekle in fantje naredili levjo uslugo in se sami spravili v »make it or break it« situacijo. Naslediti in upravičiti tako močan album namreč nikakor ni lahek zalogaj in več je bendov, ki jim je to prej spodletelo kot uspelo. Poleg tega življenje ni konstanta in nič drugače ni bilo pred izidom Tellurian Rupture tudi z Eruption. Po daljšem obdobju delovanja v nespremenjeni postavi je skupino zapustil kitarist Andrej Čuk (Eldritch Anatomy, prvenec njegovega novega benda Ensanguinate, izide 2. septembra pri založbi Emanzipation Productions), zamenjavo zanj pa so Eruption našli v Gregorju Lavtarju (Moshead) in z njim posneli novo thrash uničenje Tellurian Rupture ter svoje novo domovanje našli pri danski založbi From the Vaults (eden izmed njenih vodij je kitarist kultne danske thrash institucije Artillery, Michael Stützer).
Naj vas ne moti neroden, direkten prevod angleškega reka, a za začetek kar spravimo slona iz sobe. Je Eruption uspelo upravičiti visoka pričakovanja? Odgovor je kratek in jedrnat. Ja! Tellurian Rupture ima vse in še več kar je imel Cloaks of Oblivion. Tellurian Rupture izkazuje visoko stopnjo (glasbene) zrelosti, je več kot »le« thrash albuma in dokazuje, da Eruption vrelec idej še zdaleč ni izčrpan, kvečjemu obratno, bruha kot stratovulkan, dobrih petdeset minut dolga plošča pa pred seboj brez usmiljenja uničuje kot piroklastični tok.
Na to nakaže že uvodni The Awakening s katerim Eruption ne dolgovezijo, temveč po polminutnem zvoku grmenja pahnejo v pravi vihar baraže riffov in že na samem začetku postrežejo z najboljšim kar premore Eruption šola; melodičnim vokalom, ki ga dopolnjujejo visoki falzetni kriki, pirotehničnimi kitarami in eno najbolj trdnih in zanesljivih ritem sekcij pri nas. Kljub temu, da se Eruption pretežno držijo svojega recepta thrash metala začinjenega s prijemi iz šole ameriškega power metala pa Tellurian Rupture zveni novo, sveže, energično in hudičevo učinkovito. Tu gre pohvaliti celo ekipo, saj je delo opravila na resnično visokem nivoju. Nedvomno Klemen Kalin na albumu prikaže svojo daleč najboljšo vokalno predstavo in naravnost osupljivo so učinkoviti in premišljeni verzi apokaliptičnega koncepta preneseni v vokalne linije. Kalin je na Tellurian Rupture dokončno utrdil svoje vokalno mesto, ki sicer veliko išče v imenih kot so Russ Anderson, James Rivera in Warrel Dane, a ima kljub temu lasten in prepoznaven jaz. Poleg tega Klemna mestoma dopolnijo učinkoviti »gang« vokali, ki niso pretirani, umeščeni na prava mesta in komade na pravih mestih še povzdignejo.
Tako kot je Tellurian Rupture močan na vokalnem področju, tako je tudi na inštrumentalnem. Ritem sekcija drobi kot med Scilo in Karibdo. Bobni Ivana »Tegle« Cepanca so pestri in razgibani in poskrbijo za trdno jedro celotne plošče, k čemur doda dobro slišno rožljanje in grmenje basa Nike Krmelj. Ta večkrat izbruhne na površje in s kratkim bas »noodlanjem« lepo popestri prostor med kitarskimi riffi. Ravno ti so bili največja neznanka nove plošče oz. je bilo vprašanje, kako se bo z Gregom Kamenškom ujel novi kitarist Gregor Lavtar. Na to vprašanje dvojica hitro ponudi odgovor in če sta v Exodus »H-team« predstavljala Gary Holt in Rick Hunolt so Eruption z drugim Gregorjem dobili »G-team«. Kitarsko delo na Tellurian Rupture je namreč vse kar si lahko želiš od kitar na thrash albumu; »G-team« se tako večkrat razpištoli v odtrganih solo izleti, ki ušesa zaobjamejo kot tentakli, zaradi Lavtarjeva klasičnega thrash ozadja iz Moshead pa plošča zavoljo »džga džga« in palm mute rifov pridobi na še večji agresivnosti.
Tellurian Rupture je namreč jezna, hitra in temačna plošča, ki med vrsticami apokaliptičnega zf koncepta jasno govori o tem, da je človeštvo na Zemlji tujek in bo za svoje uničenje krivo samo. Hkrati s svojim bo uničilo tudi planet, a bo narava po očiščenju preživela in lepše živela dalje. Tematika uničenja in ponovnega preporoda pronica skozi deset komadov, ki se gibajo od thrash rušilcev kot sta Worms in Aegons Wrath, preko baladno naravnane Praise the Serpent Queen, do zaključnega zloveščega in epskega zaključka z naslovnim komadom, ki zadnje trenutke albuma izpelje z govorjeno besedo in akustičnimi kitarami. Ob vseh komadih, ki ima vsak svoje mesto in niti eden ni odveč, pa ima osrednje mesto na albumu bržda eden najboljši trenutkov Eruption diskografije, sedem in pol minutni ep Praise the Serpent Queen, ki s številnimi zasuki in obrati jasno kaže na zrelost benda, ki diha z istimi pljuči. Hkrati mini mojstrovina tako glasbeno, kot z ganljivim zaključnim verzom predstavlja čudovit poklon »najboljšemu bendu, ki ga je uničil alkohol« oz. njegovemu žal prezgodaj preminulemu pevcu.
Eruption s Tellurian Rupture dokazujejo, da so ta hip na absolutnem vrhu svojega kreativnega ustvarjanja in da so do potankosti razvili svoj glasbeni jaz. Ta ima sicer trdno osnovo v klasičnem thrash metalu, ki pa ga bogatijo močni melodični in tehnično kompleksnejši pristopi. Nič česar od Eruption sicer še ne bi bili vajeni, a na tako visokem nivoju kot Eruption do sedaj še niso zveneli.
Tellurian Rupture izide 19. avgusta pri založbi From the Vaults. Naročite ga lahko na https://eruptionthrash.bandcamp.com ali https://targetshop.dk, v živo pa bo predstavljen 30.09.2022 v Orto baru v družbi Sarcasm in Tytus.
Seznam skladb:
- The Awakening
- Worms
- Beyond the Black
- By Ignorance Obscured
- Coffin Bred
- Praise the Serpent Queen
- Gone With the Floods
- Aegon’s Wrath
- Maternal Foundry
- Tellurian Rapture
Zasedba:
Klemen »Buco« Kalin – vokal
Ivan »Tegla« Cepanec – bobni
Grega Kamenšek – kitara
Nika Krmelj – bas
Gregor Lavtar – kitara
