Lokacija: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum: četrtek, 13.04.2017
Ne zgodi se prav pogosto, da se v bližini naših krajev ustavi zasedba, ki izvira iz časov, ko je glam metal jezdil na svojem komercialnem vrhuncu. Dame in gospodje, tokrat so stvarniki tega izvirnega greha Američani Enuff Z’Nuff!! Ekipo še danes vodi eden izmed ustanovnih članov, basist in že nekaj let tudi glavni vokalist, Chip Z’Nuff. Da je bil koncert še privlačnejši, pa so Enuff Z’Nuff poskrbeli tudi tako, da so na skupno turnejo povabili zasedbo Venrez, prav tako ameriške hard rockerje, sestavljene iz nič manj izkušenih mož, a z znatno krajšim stažem delovanja.
Vse, kar sem tistega večera pogrešal, je bil večji obisk. Glede na to, da so v Avstriji že krenili globoko v ceremonijo, povezano z velikonočnimi prazniki, je nemara tudi to dejstvo vplivalo na nižjo udeležbo. Zlasti pa je presenetilo to, da ni bilo pravega priliva italijanskih ljubiteljev dobrega glam rocka in metala. Roko na srce, po koncertu v Vrbi na Koroškem se Enuff Z’Nuff odpravljajo na tri zadnje koncerte v Evropi, ki so bukirani prav v severni Italiji.
Prvi so na oder stopili Venrez. Le te vodi šestinpetdetletni Venrez (za prijatelje skrajšano »Ven«), s pravim imenom Steven Berez. V ekipi mu dela družbo soustanovni član in nekdanji basist zasedbe Julliette Lewis and the Licks Jason Womack, ki pa igra pri Venrez kitaro, s Stevenom pa sta glavni pogonski sili, ki ženeta Venrez dalje. Ritem sekcijo zastopata (italijanske gore list) basist Nico D’Arnese in bobnar Charles Ruggiero. Bend je v tričetrt ure dolgem špilu predstavil material s svojih treh studijskih albumov in sicer »Sell The Lie«, »American Illusion« in aktualnega »Children Of The Drones« ter peščico hardrockerskih navdušencev, ki so tistega večera obiskali klub, več kot zadovoljili. »Ven« je izvrsten odrski akter, ravno prav pobalinski in ravno prav gizdav, njegovo komuniciranje s publiko pa je nalezljivo, pri čemer je (za moškega normalno) usmerjal glavnino pozornosti na ženski del publike, ki je k sreči stala v prvi frontni liniji kluba. Bend je postregel z izvrstno in nalezljivo mešanico klasične hard rock estetike, prežete z elementarnim združevanjem rock’n’rola in umazane punk rock arogance v svojstven kumulus, ki je energetsko hipoma učinkoval. Bistveni jeziček na tehtnici je Stevenov vokal, ki poseduje specifiko v tem, da zaseda srednje in nižje registre, zato ne doprinese mnogo k razvoju melodičnega učinkovanja, pač pa vzbuja prej zglede po alternativnem rocku, kar ne čudi, saj se je bend v karieri večkrat srečal na odrih v kombinaciji s skupinami, ki v svojem izrazoslovju rade posegajo po izročilu punk rocka. To so: Alice Cooper, Slash, Buckcherry, Fuel, Hardcore Superstar, Richie Ramone in druge. Izvrsten, našpičen in silno angažiran uvod v nastop Enuff Z’Nuff.
Chip Z’Nuff je uvodoma pozdravil prisotne s prisrčnim nagovorom, kjer je pohvalil prav vse bistvene reči v Avstriji, na čelu z dekleti, pokrajino, pijačo, hrano, obenem pa dodal, da jim nekaj neprijetnosti prinaša le spoznanje, da nikjer ne pridejo do »prave robe«, kar je v smislu želene provokacije neverjetno dobro vžgalo. Chip Z’Nuff je rock’n’roll od glave do pete. V opravi, ki edina ohranja glamrockersko izročilo osemdesetih, iz katere je skupina tudi izšla, je prišel na oder opravljen tako, da sem sprva zmotno pomislil, da je z nami Robin Zander (Cheap Trick). No, glasba Enuff Z’Nuff premore marsikakšno spogledovanje z znamenito Cheap Trick esenco, kar je Chip Z’Nuff glasno poudaril v eni izmed pavz. Mož je neverjeten basist. Vse opravi s prsti brez trzalice, večkrat v prehodih in uvodnih delih rad poseže po kompleksnih melodijah. Obenem poje izredno všečno in dodaja sami srboritosti glasbe skupine tisti prepotrebni »poredni« in »norčavi« element, ki vzbuja občutek neukročenosti skupine. Bend je urezal nekje na sredini nastopa izvrstno verzijo Bowiejeve klasike The Jean Genie, sicer pa je v prekratkem nastopu, ki je meril komaj uro igre (z dodatkom vred), zaigral najvidnejše hite svoje kariere, s težiščem na izvedbi štirih točk svojega istoimenskega studijskega prvenca izdanega leta 1989. To so bile pričakovane: Fly High Michele, New Thing, Kiss the Clown ter In the Groove. Temu sta se pridružili še dve skladbi z albuma »Strength« (1991) in sicer The World is a Gutter ter Heaven Or Hell, tako da je hipoma preteklo že preko polovice koncerta. Enuff Z’Nuff so sklenili koncert s povsem novo Dog On A Bone. To je skladba, ki so jo Enuff Z’Nuff ustvarili v aktualni postavi.
Chip Z’Nuff ima v postavi neverjetna imena. Bobnar Danel B. Hill je denimo sin ZZ Top basista Dustyja Hilla. Kitarist Tory Stoffregen (sicer ima tudi svojo skupine New Black Sabbath) je uprizoril neverjetno, če ne kar osupljivo predstavo na svoji črni Fender Telecaster kitari. Posebno zanimiv pa je ritem kitarist, doma iz angleškega Birminghama, Tony Fenell, ki je sredi devetdesetih dve leti igral ter pel pri Ultravox in sicer v času odsotnosti Midgea Urea. Skratka, ekipa novih Enuff Z’Nuff na čelu z neverjetno karizmatičnim ter z vsemi žavbami prežetim Chipom, se lahko pohvali z izrednim glasbenim ozadjem, prehojeno kilometrino ter zategadelj z velikim glasbenim karakterjem.
Kratko a sladko, v izvedbi naravnost fantomsko in bravurozno. Na vso moč in brez zavor! Izvedba je bila vrhunska in kot taka pomeni enega najbolj prepričljivih hard rock nastopov v Bluesiani nasploh. Grabežljivost je bila izjemna v slehernem trenutku dinamičnega sukanja na odru. Enuff Z’Nuff so bili tega večera zelo glasni in njihove fraze ter znameniti refreni največjih hitov, so krhali omet s sten Bluesiane ter skušali vreči okna s tečajev. Bend se je vrnil na dodatek in izvedel povsem novo Dog On A Bone. Izvrstna skladba je izšla na albumu »Clowns Lounge« (2016), neke vrste kompilacijskem CDju, kjer se nahaja pretežno arhivski in še neizdani material skupine. No, omenjeni single Dog On A Bone z neverjetno popadljivim refrenom pa potrjuje, da je Enuff Z’Nuff postava novih časov kvartet, oborožen s pravim znanjem, kako je treba postaviti riff in kompozicijo, da ta v rock ‘n’rollu nepovratno vžge.
Izjemen in nepozaben večer, eksploziven odrski teater brez pridušanja! Tudi po koncertu se je ekipa RockLine odločila, da tokrat izjemoma podaljša bivanje v Bluesiani ter pokramlja prav z vsemi posamezniki iz obeh skupin. Slišali smo marsikatero zgodbo iz zlatih časov holivudskega Sunset Stripa in tamkajšnjih ekscesnih noči. Upajmo, da se Enuff Z’Nuff kaj kmalu znova vrnejo v Vrbo na Koroškem. Takšnih nastopov, kot je bil njihov, si človek lahko samo želi.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
