Samozaložba
Datum izida: 4. 9. 2020
Produkcija: Simon Moraz
Dolžina albuma: 41.25 min
Zvrst: Jazz-Rock Fusion/Blues
Ocena: 9.5/10
Emil And The Detectives so štajerska zasedba, točneje mariborska, ki je na novem albumu postala vse-instrumentalna. Sekstet je pred tremi leti izdal prvenec »Agora« (RockLine recenzija) in z njim opozoril, da je slovenski glasbeni prostor bogatejši še za eno skupino, ki je silno obetavna in ki vsaj glede na zgodovinski domet slovenskega rocka, pa tudi rolla, ki ne rastejo ravno kot gobe po dežju.
Prvenec »Agora« je bil smel uvodni korak, ki je naznanjal, da nosi formacija tega seksteta lep potencial z mnogo razvojnimi nastavki pri nadaljnjem piljenju svojega glasbenega karakterja oziroma artistične biti. Zato so bili obeti kam se bo zavihtela ekipa v prihodnje konkretni. In dejansko je novi album »Sandcastles« izdelek, kjer si je bend glede na previdneje začrtani prvenec, ki je še nekoliko tipal glasbeno okolje v katerega je pristajal, dal polnega duška in se podal predvsem v polnokrvno in svobodoljubno raziskovanje klasičnih dni rocka, ko se je denimo zelo popularizirala skovanka jazz-rockovske fuzije. Čeprav je album »Sandcastles« (z izjemo sklepne Hopeless) instrumentalen je nemara navržba nekaterih primerjav za boljši orientir o čem teče zgodba, povsem na mestu, ko omenimo: Blood Sweat And Tears, pa Chicago, nemara v sofisticiranih delih albuma prešine karizma kakšnih Steely Dan, ali celo Pat Metheny Group (zlasti zavoljo nekaterih mehkih in voljnih improvizacij na električnem klavirju – npr. uvodna v Tuxedo Man). Je pa nekaj neizpodbitno. Na novem albumu se je na polno »razbliskal« in zaiskril raziskujoči svet glasbene domišljije seksteta, ki s solističnimi utrgancijami preseneča in navdušuje na vsakem koraku albuma. »Nekdo« v skupini je veliko poslušal svoje čase tudi Chicka Coreo, Herbie Hancocka in Lylea Maysa, spet »nekdo drug« Allana Holdswortha in Franka Zappo, pa »nekdo tretji« Johna Coltranea,… Dovtipov ne zmanjka. Dejansko je karakterna raznolikost glasbenikov seksteta tudi osnova za neverjetno razgibanost in razrahljanost albuma, ki ga definirajo idejni »izleti« posameznikov skupine, pri čemer pa je v aranžerskem smislu zagotovljena velika kompaktnost in koncizno aranžiranje struktur, tako da fragmentacije in čudaških izletov eksperimentalizma (naravnost povedano – »intelektualnega teženja«), na tem albumu ni. »Sandcastles« je resnično album, ki ga z užitkom poslušaš. Sploh, če si zahtevnejši poslušalec, vendar pa je obča vibracija albuma bolj generalna in tako spravljiva s poljubnim glasbenim okusom. In to je njegova velika prednost.
Ne glede na to, da gre za sekstet instrumentalno visoko izbrušenih glasbenikov, je vredno izpostaviti ime Dejana Pečenko, ki postreže z dihjemajoč večplastno glasbeno obtesanostjo. Rdeče niti mu ne zmanjka in klaviaturist v slehernem trenutku tega albuma na pravem mestu. Bodisi da gradi ozadje struktur, v katerih solistično kraljuje električna kitara ali saksofon, bodisi da sam prevzema improvizacijsko pobudo. Gre za izjemnega čarovnika. To nakaže že v uvodni Waterwalker, ki je kot kompozicija, glede na preostanek albuma, dejansko pravi jazzrock fusion jam in skladba z največ prevrati v sosledju razvoja dogodkov. Dejan Pečenko je glasbenik kova najbolj profiliranih mojstrov svojega posla na Slovenskem, kot so mdr. npr. Marko Črnčec, Dejan Berden ali eden in edini, Milko Lazar seveda. Ne, da bi delal krivico vrhunstvu posameznikov seksteta, a Pečenko je med njimi absolutno odkritje in faktor oziroma gonilna sila na kateri glasba te skupine »pada, in raste«.
Če je uvodna “Waterwalker” moment absolutne nebrzdanosti, kjer se skupina na polno razstreli, je nadaljevanje z “Camouflage” konkretno kalibrirano nasprotje, kjer se iskrijo v pravo odmerjenih pastelah zvočne krajine elementi funka, R&B-ja, blues in seveda ter nad vsem, jazza. Bend tu opozori, da zna s svojo srčnostjo zlasti v takšnih in podobnih momentih nadaljevanja albuma, ko je zahtevana večja doza mehkobe in pretanjenosti, prevzemati večjo dozo kompaktnega in konciznega aranžiranja. V trenutkih, ki so izdatneje sofisticirani, prihaja do izraza odlična delavna kemija, ki vlada v članstvu visoko uigranih ekipnih vragolij vrhunskih virtuoznih potegavščin in ki poganja kolesje te drzne finomehanike albuma. Izredno posrečena skladba v tem oziru je npr. “Konvolut”, ki dosega v relativno kratki minutaži veliko jedrnatost in koherenco v sobivanju motivnih struktur in kot takšna ponudi poslušalcu, da ta dobi na enem mestu bistvo informacije o liku in delu skupine. To je jazz. Od glave do pete.
Pravšnje obtežen album in v šestih točkah neverjetno kompakten ter dopolnjujoč (sedma in zadnja slogovno odstopa). Dinamike in kupa prevratov mu ne zmanjka, zato zagotavlja velik užitek v poslušanju. Ekipa je uživala v studiu med snemanjem in to se čuti, saj je sekstet v tej slikoviti mineštri fuzije, z glavami nenehno popolnoma zatopljen v ekipni jam, v katerem posamezniki nenehno odpirajo drug drugemu prostor, za prevzemanje pobude, ki tako pripada enkrat klavirju, drugič kitari, tretjič saksofonu itn…
Če je album »Agora« v nekaterih potezah še razkazoval kanček naivnosti, tega »Sandcastles« preprosto ne pozna. Če bi iskali dlako v jajcu, preseneti nekoliko le izbira »fade out-ov« na izhodih skladb, kot je to v uvodni Waterwalker in pa sklepni “Hopeless”, ki kot blues rock zadeva z vokalom Rastka Zagerja, dejansko tudi odstopa od albuma in jo je bend zavestno zato postavil na rep albuma. Pravzaprav ekipa takšnih instrumentalistov »fade out« viže ne potrebuje. Dejansko je to edina opomba, pa še ta niti ni omembe vredna. Čuti se da so komadi razviti iz skupnih jamov na vajah in da skupina niti ne polaga mnogo pozornosti kako komad skleniti. To je dejansko minorna opazka znotraj tega recenzentskega eseja, s katero se celo trati čas, tako minorna je.
Glede na prvenec so Emil And the Detectives s »Sandcastles« spravili od sebe v vsem navdušujoč ustvarjalni korak na poti artističnega zorenja navzgor in album, ki preprosto povedano daje slutiti, da si lahko od tih klenih glasbenikov v prihodnje obetamo obilje veličastnih dejanj iz podob glasbenega sveta. Zlasti izvrstne instrumentalne jazz rockovske fuzije. Album poka od žara, srčnosti in predanosti glasbeni viziji, zato je neskromno povedano: močan, raznolik, izzivalen, drzen in razkošen glasbeni dosežek, na katerega je skupina lahko upravičeno ponosna.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Waterwalker
2. Camouflage
3. Firewire
4. Jellyfish
5. Konvolut
6. Tuxedo Man
7. Hopeless
Zasedba:
Rastko Zager – bas kitara, vokal na skladbi št. 7
Dejan Pečenko – električni klavir, Hammond orgle
Zdravko Zimič – saksofon
Žarko Jankovič – kitara
Igor Ambrožič – tolkala
Bruno Domiter – bobni
