Datum izida: 27.09.1994
Založba: Victory
Produkcija: Keith Olsen
Dolžina: 46:05
Zvrst: symphonic progressive rock
Ocena: 3/10
Studijska kariera progresivnorockovskih legend Emerson, Lake & Palmer se je končala na precej žalosten način s podpovprečnim albumom »In the Hot Seat«, ki je bil vse prej kot vreden njihove slavne in izjemno vplivne zapuščine. Še danes potekajo žgoče razprave med njihovimi privrženci, kateri je najslabši studijski album v ELP zgodovini: »In the Hot Seat« ali »Love Beach« (1978). V času nastajanja »In the Hot Seat«, ki je edini album slovitega tria, ki ni doživel nobenega pravega komercialnega odziva, se je zdelo, da ELP po nevznemirljivem, a spodobnem ‘vrnitvenem’ albumu »Black Moon« (1992), doživljajo uspešno vrnitev na ponovno vse bolj živahno progrockovsko sceno, toda v resnici so bili odnosi znotraj zvezdniškega tria, zlasti med danes žal že pokojnima Keithom Emersonom in Gregom Lakeom, že močno skrhani.
Emerson je tedaj trpel za zdravstvenimi težavami, saj so mu vneti živci v desni roki povzročali težave pri uspešnem igranju klaviatur, obenem pa je imel precej drugačne skladateljske ideje od Lakea, kateremu skladateljski pogled tedaj ni več segal dlje od ljubezenskih balad. Greg je bil nezadovoljen tudi nad tem, da mu Emerson ni dovolil tradicionalne producentske vloge, tako kot na vseh prejšnjih ELP albumih z izjemo »Black Moon«, temveč je za »In the Hot Seat« raje najel Keitha Olsena. Slednji je bil skozi večino svoje kariere predvsem producentski specialist za AOR bande in v primeru ELP ni bil ravno najbolj posrečena izbira. Carl Palmer, ki je bil najmlajši in obenem očitno najmodrejši znotraj legendarnega tria, je leta 1994 verjetno že slutil, da so se ELP zadnjič v svoji povesti znašli v studiu.
To, da so bili ELP na »In the Hot Seat« skladateljsko popolnoma izpraznjeni in naveličani drug drugega, se lahko sliši že na uvodnem »Hand of Truth«, ki slogovno sicer nadaljuje tam, kjer se je končal »Black Moon«, vendar mu manjka ambientalna magija, ritmična raznovrstnost in tisti pravi elan, ki je bil nekoč tako značilen za kultni trio; Lakeov že zaznavno okrnjeni vokal deluje čustveno izpraznjeno, medtem ko Emersonovi klaviaturski aranžmaji bolj kot na nekdanje eklektične mojstrovine spominjajo na generično simfonično podlago za filmsko glasbo. »Daddy« je Lakeova v AOR vode usmerjena power balada, ki je bila posvečena v spomin na izginulo deklico Saro Anne Wood ter prek besedila opozarja na problematiko izginulih otrok. Žal je izpadla precej nenavdahnjeno.
Večina del kot je podpovprečni »One by One« je precej neokusna mešanica med nedomišljijskim simfoprogom s sila generičnimi simfoničnimi aranžmaji in drugorazrednim AOR-om ob katerem tudi najslabši dosežek skupine Asia izpade briljantno. Morda se lahko Emersonu zaradi tedanjih zdravstvenih težav delno oprosti njegova precej zmanjšana aktivnost zaradi česar se na »In the Hot Seat« kronično pogrešajo njegove klaviaturske vragolije, toda tudi njegove skladateljske ideje so bile pod pričakovanimi standardi, zato je album kot celota sila boleča poslušalska izkušnja.
Palmer prav tako ni imel ravno veliko dela na bobnih in le redko v njegovi dolgi in pestri karieri se ga je lahko slišalo tako nedajavnega kot na »In the Hot Seat«. Lakeov vokal, kot že omenjeno, ni bil več niti približno na nekdanji ravni, medtem ko so njegove akustično usmerjene ljubezenske balade kot je »Heart of Ice« v tej fazi postale izrazito generične in nenavdahnjene. Eden kronskih dokazov za to je že skorajda ponižujoča priredba Dylanove klasike »Man in the Long Black Coat« na katerem se še komajda zazna, da gre za skupino, ki je nekoč ustvarila mojstrovine kot so »Tarkus« (1971), »Trilogy« (1972) ter »Brain Salad Surgery« (1973). Tudi bonus skladbe s ponovne izdaje »In the Hot Seat« ne navdušijo, kar še posebno velja za na novo odigrano, studijsko verzijo »Pictures of an Exhibition«, ki je zgolj bleda senca imenitne koncertne verzije, ki je leta 1971 izšla na istoimenskem albumu.
S sila dolgočasnim »In the Hot Seat«, svojim poslednjim in bržkone najslabšim studijskim dosežkom, so ELP dosegli svoje ustvarjalno dno in, čeprav so kot koncertni kolektiv vztrajali še štiri leta, je bilo jasno, da je zdaj zares vsega konec. Nekako je žalostno, da je takšna superskupina ustvarila vse svoje najboljše dosežke v prvi polovici sedemdesetih let, po vnovični združitvi na začetku devetdesetih pa ni bilo več ne prave volje, ne energije in motivacije, da bi se poskušali približati nekdanjim visokim artističnim standardom, čeprav »Black Moon« še zdaleč ni bil slab dosežek. Če ne drugega, so se ELP vsaj poslovili na dostojen način z nepozabnim poslednjim nastopom na High Voltage festivalu leta 2010. Emersonova življenjska pot se je leta 2016 končala na tragičen način s samomorom, medtem ko se je istega leta za vedno poslovil tudi Lake. Palmer je tako ostal edini še živeči in aktivni član nekoč izjemno uspešne glasbene zgodbe, ki kot solo izvajalec še vedno izvaja glasbo legendarnega tria.
avtor: Peter Podbrežnik
seznam skladb:
1. Hand of Truth
2. Daddy
3. One by One
4. Heart on Ice
5. Thin Line
6. Man in the Long Black Coat
7. Change
8. Give Me a Reason to Stay
9. Gone Too Soon
10. Street War
CD bonus skladba:
11. Pictures at an Exhibition
a. Promenade
b. The Gnome
c. Promenade
d. The Sage
e. The Hut of Baba Yaga
f. The Great Gates of Kiev
Emerson, Lake & Palmer:
Keith Emerson – klaviature
Greg Lake – vokal, kitara, bas kitara
Carl Palmer – bobni
gostujoči glasbeniki:
Bill Wray – spremljevalni vokal
Paula Mattioli – spremljevalni vokal
Kristen Olsen – dodatni vokal na “Daddy”
Fred White – zborovski vokal na “Pictures at an Exhibition”
Ricky Nelson – zborovski vokal na “Pictures at an Exhibition”
Lynn B. Davis – zborovski vokal na “Pictures at an Exhibition”
Linda McCrary – zborovski vokal na “Pictures at an Exhibition”
