Založba: Island Records
Datum izida: 20. 11. 1970
Produkcija: Greg Lake
Dolžina: 41.13 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
Ko je klaviaturski čarovnik Keith Emerson razpustil The Nice, eno izmed najboljših proto prog skupin, ker so ti postali pretesni za njegov izjemni talent, je dobro vedel da se podaja v popolnoma novo glasbeno avanturo. In ko je k sodelovanju povabil še enega izmed najbolj nadarjenih pevcev v takratni rock glasbi Grega Lakea (sicer tudi basista in kitarista) iz prog rockovskega fenomena King Crimson ter bobnarja Carla Palmerja, ki je poprej brusil svoj talent pri Atomic Rooster, so bili temelji za prvo pravo superskupino v zgodovini rocka dokončno položeni. Vplivi vseh omenjenih skupin so na njihovem prvem albumu jasno razvidni. »Emerson, Lake & Palmer« je album, ki združuje odlike vseh treh prej omenjenih skupin v odlično zmes (se pravi domiselno združevanje klasične glasbe in rocka The Nice, nepredvidljivost, inovativnost, mističnost in avantgardnost King Crimson ter jazzovsko obarvano psihadeličnost Atomic Rooster). Album je pomenil nov artisitčni začetek za vse tri že uveljavljene glasbenike, kar dobro ponazarja tudi naslovnica albuma z golobom (ali dušo), ki se vzpenja iz glave spečega (mrtvega?) človeka.
Posameznih glasbenikov sicer ni potrebno posebej predstavljati vseeno pa velja o njih omeniti par bistvenih besed. Emerson je bil do izida albuma že uveljavljen kot »čarovnik« klaviatur oziroma Hedrix inštrumentov s tipkami, ki je bil takrat, predvsem po tehnični plati, med rock klaviaturisti preprosto nenadkriljiv. Z nastankom Emerson, Lake & Palmer oziroma krajše ELP je lahko odprl ventil za sprostitev vsega svojega potenciala. Hkrati je tudi po prispevku od vseh glasbenikov na tem albumu daleč najbolj zastopan. Lake je skupini prinesel svoj melodični in bogati vokal pa tudi solidno igranje basa in kitare. Čeprav njegovo igranje kitare (tako kot na kasnejših delih skupine) na albumu ne pride do pravega izraza in ga je le za vzorec, je treba omeniti, da je imel dober občutek za ustvarjanje ustreznih melodij in subtilnih solaž na pravih mestih (tistih malo kolikor jih je pač bilo). Kot basist pa je svoj talent dokazal že pri King Crimson, skupini ki je od nekdaj znana po vrhunskih basistih. Carl Palmer je bil takrat s svojimi jazzersko obarvanimi bobnarskimi prijemi eden izmed najbolj iskanih mladih bobnarskih talentov. Vsi ti različni glasbeni vplivi in načini igranja posameznih glasbenikov na albumu ustvarjajo izjemen slogovni kontrast in pripomorejo k njegovi kompleksnosti in zvočni valovitosti. »Emerson, Lake & Palmer« je album, ki med drugim predstavlja tudi Emersonovo izjemno sposobnost uspešne interpretacije del klasičnih skladateljev, večinoma tistih iz začetka 20. stoletja (kdor pozna originalne verzije teh klasičnih del ter jih primerja z interpretacijami skupine bo hitro opazil, da med njimi ni kakih bistvenih razlik, čeprav jim skupina nedvomno doda lasten čar).
Album ni povsem enotno delo, kar se tiče kompozicij, ki bi bile skupinsko delo vseh treh glasbenikov. Na prvi polovici albuma je to le prva kompozicija »The Barbarian«, ki je do konca razbeljena interpretacija »Allegro Barbaro«, klasičnega madžarskega skladatelja Belle Bartoka. V barbarski ritem skladbe nas v trenutku potegne predvsem energični preplet Emersonovih hammond orgel in sinthesizerjev in Palmerjevo vihravo udrihanje bobnov, čemur sledi tudi Lakeova debela bas linija. Ob prvem prehodu nastopijo Emersonove hitroprste solaže na klavirju. Nakar na koncu sledi dramatičen solo zaključek na orglah in bobnih. Slika podivjanega barbara se poslušalcu nariše kar sama od sebe. »The Barbarian« je izjemno ambiciozen uvod v album. Skupina si je očitno želela odpreti svoj prvenec s pravo eksplozijo in to ji je popolnoma uspelo. No, po vsaki eksploziji pride zatišje in krajša umiritev. »Take A Pebble«, je kompleksno strukturirana Lakeova balada, ki predstavlja precejšen slogovni kontrast glede na prejšnjo skladbo, saj popolnoma umiri njeno »barbarsko« vzdušje. S psihadeličnim uvodom, kjer zvok spominja na drsenje trzalic čez klavirske strune in umirjenim ritmom, lahko poslušalca hitro popelje v prijetno zamaknjenost. Tedaj lahko prvič zaslišimo tudi Lakeov melodični, čisti in močni vokal (s katerim je zaslovel že pri King Crimson). Temu sledi krhka melodija, katero ustvarja Emersonov klavir in Palmerjevo rahlo udrihanje činel. Lakeovo petje ne traja dolgo nakar sledijo obsežne Emersonove solaže na klavirju. Nato se ritem spet nekoliko umiri in nastopi del, kjer lahko slišimo nekakšno žuborenje in pokanje milnih mehurčkov, ki ponovno ustvarijo psihadelično vzdušje. V srednjem delu se kompozicija spremeni v folk rock skladbo, grajeno na apalačijskih zvokih Lakeove akustične kitare, katero spremlja tudi ploskanje rok. Nadvse originalna domislica, ki začasno prenese kompozicijo v popolnoma druge glasbene vode. Sledijo nove klavirske solaže, Lakeov vokal in jazzerski Palmerjevi prijemi na bobnih. To je odlična kompozicija, kjer prvič pridejo do izraza talenti vseh treh glasbenikov in ob kateri si lahko poslušalec z lahkoto privošči malo zamaknjenega sanjarjenja. Da je to album izjemnih slogovnih kontrastov potrjuje razbeljeni »Knife-Edge«, Emersonova interpretacija dela še enega klasičnega skladatelja, Čeha Leoša Janačeka in njegove »Sinfoniette« z dodatkom Lakeovega vokala. To je tudi eden izmed vrhuncev albuma. Skupina to pot zveni še bolj razbeljeno kot na »The Barbarian« in demonstrira tudi kako težek zvok so lahko iz sebe izvabili Emersonovi sinthesizerji. Lakeov vokal tu zveni izjemno razkačeno in njegov vokalni talent pride tu do največjega izraza na celotnem albumu. Emersonova solaža na hammond orglah v zadnjem delu skladbe je ena najboljših na albumu, medtem ko njegov sinthesizer večino časa zveni kot cerkvene orgle. Skladba si je skozi leta prislužila sloves ene izmed najbolj priljubljenih in znanih skladb skupine, še posebej pa po tem, da je Emerson med njeno koncertno izvedbo redno zabijal nože med tipke svojih orgel. Palmerjevo bobnanje je tudi tokrat zelo dobro. Skladba je pravi ubijalec, “za glavo nasaditi na konici noža” med njenim poslušanjem. Vsebuje pa tudi temačno in sarkastično Lakeovo besedilo (še eden izmed njegovih številnih talentov). V drugem delu albuma so kompozicije, ki predstavljajo posamezne solo stvaritve vsakega izmed treh glasbenikov. Vsak predstavi tisto glasbeno kompozicijo v kateri je najmočnejši. Najprej je tu demonstracija Emersonovega brezmejnega talenta na »The Three Fates«, suiti razdeljeni v tri sekcije, ki predstavljajo tri grške boginje usode Clotho, Lachesisi in Atropos. To je kompozicija klasične glasbe, kjer se Emerson izkaže v vseh svojih orglarskih in klavirskih čarovnijah, ponavadi supersonične hitrosti, a vselej z jasnim občutkom za tekoč potek kompozicije. V prvem delu »Clotho« igra posebne orkestralne orgle, ki ustvarjajo izjemno bogat zvok. Nato sledi prehod na »Lachesis«, kjer igra na klavirju zelo lepe melodije, ki so prvovrstna demonstracija sodobne klasične glasbe. Pri »Atropos« se Emersonu pridruži tudi Palmer in njegov klavir obogati z jazzovskimi tolkali. Kljub Emersonovim izrednim demonstracijam tehnike obvladovanja klaviatur (nekateri bi temu rekli tudi dokazovanje lastnega ego tripa), pa kompozicija nikakor ne izgubi glave in repa, kar se ponavadi dogaja v podobnih primerih, zato lahko uživamo tudi v njeni globini in lepoti, nečemu kar lahko pričarajo le mojstri klasične glasbe. »Tank« je trenutek, kjer pride na vrsto Palmer, ki svoj talent demonstrira predvsem z bogatimi bobnarskimi solažami. Tu ne gre za kake razvlečene bobnarske solaže, temveč za daljši fusion instrumental, kjer Emerson z duhovitimi vložki ves čas spremlja celoten potek Plamerjevega bobnarja in ga ustrezno nadgrajuje. Za finale pa nastopi Lakeova nesmrtna balada »Lucky Man«, ki je čista zmaga, skladba katero pozna največ poslušalcev in ki je hkrati tudi največji hit skupine.Ta zimzelena balada z ironičnim besedilom o človeku, ki je imel sprva vsega v izobilju, a ga je nato kot vojaka vseeno zadela krogla, je skupini od vseh skladb na albumu nedvomno prinesla največ točk. Nastala je po popolnem naključju in je bila v izvirni obliki Lakeovo delo iz otroških dni. »Lucky Man« pa je tudi drugače izjemno kvalitetno delo in vrhunec albuma, čeprav ima daleč najbolj enostavno strukturo in je najmanj progresivno delo na njem. A ga zato odlikuje neizmerna lepota in izjemna sporočilnost, nekaj kar manjka večini ostalih kompozicij. Grajena je na Lakoevi akustični kitari in vokalu in enostavnem ritmu. Njegova umetelna solaža na električni kitari se pojavi na pravem mestu ob pravem času. Na koncu sledi tudi popolnoma nepričakovana Emersonova solo impovizacija na moogu, ki je menda nastala popolnoma spontano in skladbo ob zaključku prestavi še na višji nivo.
»Emerson, Lake & Palmer« je impresiven debut treh monumentalnih glasbenikov polnih energije, svežih idej ter željnih dokazovanja. Album pa seva tudi izjemno zrelost posameznih članov skupine (kateri so si sicer to pridobili že v prejšnjih skupinah). Čeprav album ni mojstrovina pa gre za enega najboljših debitantnoih albumov v rock glasbi in album, ki je neprecenljivega pomena za progresivni rock. To je namreč album, ki je odločilno pripomogel k popularizaciji žanra pa tudi klasične glasbe med zagrizenimi rockerji. Hkrati pa skupina svoj pravi potencial še ni pokazala do popolnosti. »Emerson, Lake & Palmer« je brez dvoma eden izmed najboljših albumov legendarne trojice, ki je tako nadvse uspešno začrtala svoj bliskovit (pa četudi kratkotrajen) naskok na vrh žanra. Album nudi tudi izvrsten uvid v prihodnost skupine.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Barbarian (4:33)
2. Take a Pebble (12:34)
3. Knife-Edge (5:08)
4. The Three Fates (7:45)
– a. Clotho (Royal Festival Hall organ)
– b. Lachesis (piano solo)
– c. Atropos (piano trio)
5. Tank (6:52)
6. Lucky Man (4:36)
Zasedba:
Greg Lake – vokal, bas kitara, električne in akustične kitare
Keith Emerson – Hammond orgle, piano, clavinet, Royal Festival Hall pipe organ (4), modular Moog
Carl Palmer – bobni, tolkala
