Založba: Manticore
Datum izida: 19.11.1973
Dolžina albuma: 45.02 min
Producent: Greg Lake
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10 / 10
Operacija možganske solate predstavlja poslednje, a zato najslajše zmagoslavje najbolj razvpitega tria v povesti rock glasbe. Mnenja ali je “Brain Salad Surgery” njihov alfa in omega artistični dosežek so še danes deljena (nekateri dajejo prednost “Tarkus” ali celo “Trilogy”), nedvomno pa spada med njihove najboljše izdelke in tudi v elitno druščino najboljših rock albumov vseh časov, čeprav še vedno pogostokrat ostaja nerazumljen in brez ustreznega spoštovanja kot bi si ga zaslužil. Z njim je zlato obdobje simfoničnega progresivnega rocka doseglo svoj vrhunec.
Na albumu se nahaja vrsta zimzelenih ELP klasik (tako rekoč vse skladbe na njem), obenem pa se ga lahko označi tudi kot kvazi-konceptualen projekt, saj njegovo osrednje delo predstavlja skorajda pol ure dolga suita “Karn Evil 9”, najambicioznejša stvaritev v njihovi povesti. Preden se orišejo detajli te mojstrovine progresivnega rocka, je prav, da se nameni nekaj besed ozadju, ki je pripeljalo k njegovemu nastanku in oblikovanju podobe.
ELP so bili v tistem času na vrhuncu svoje popularnosti in so uživali status enih izmed najbolj razvpitih rock zvezdnikov (edini sploh v zgodovini progresivnega rocka, ki so ta status na veliko izkoriščali in polnili rubrike tračarij z raznimi odrskimi in zaodrskimi ekscesi). Po zaključku “Trilogy” turneje so najprej ustanovili lastno založbo Manticore (imenovano po mitološkem bitju in enemu izmed glavnih likov albuma ter suite “Tarkus”) nato pa so se zaprli v svoj studio, kjer so glasbene ideje letele ena za drugo. Toliko ustvarjalnega elana kot med nastajanjem “Brain Salad Surgery” ELP niso izkazali nikoli več v svoji povesti.
Veliko spremembo na področju pisanja besedil, ki so bila do tedaj izključno v Lakeovi in občasno Emersonovi domeni, je pomenil prihod Petra Sinfielda v vlogi zunanjega sodelavca. Sinfield je bil Lakeov stari pajdaš še iz časov originalnih King Crimson, kjer je bil peti član skupine in je že tedaj užival sloves enega izmed najbolj izvirnih potrošnikov pesniškega peresa v rock glasbi. Sinfield je imel na albumu majhno, a pomembno vlogo, saj je prispeval svoj pesniški delež na prvem delu suite “Karn Evil 9” ter celotno besedilo za burlesko “Benny The Bouncer”. Lake mu je uslugo vrnil z gostovanjem na njegovem samostojnem albumu, ki je istega leta izšel pri ELP založbi Manticore.
Tako kot na vseh prejšnjih ELP albumih, ki so se med drugim odlikovali po inštrumentalni inovativnosti, je tudi na tem igrala osrednjo vlogo za tiste glasbene čase napredna elektronska tehnologija, ki je bila ponavadi izključno v Emersonovi domeni. Klaviaturski čarovnik je svoj dotedanji nabor klaviatur, ki so do tedaj zavzemale izključno hammond orgle, klavir in monofonični mini moog sintetizator razširil z večnamenskim, gromozanskim moog modularjem, tedaj revolucije na področju polifonične uporabe elektronskih klaviatur, občasno pa se je poigral tudi s harmoniko. Po zaslugi izumitelja dr. Roberta Mooga, ki je tistega leta na trg pripeljal novo tehnologijo, je Keith zdaj lahko doživljal svoje glasbene orgazme tudi prek uporabe polifoničnih sintetizatorjev, ki so mu v marsičem olajšali snemalno in skladateljsko delo. Druga pomembna inovacija so bili Palmerjevi elektronski bobni. Bobnarski velemojster je lahko po novem ob istem času mahal po elektronskih bobnih ter obenem uporabljal tolkala kot so timpani in cevkasti zvonci. Dan danes je večino teh tehnik zamenjala moderna snemalna MIDI tehnologija, a posamezne glasbene delnice, ki so bile posnete s tedanjimi inovacijami, tudi po daljšem testu časa na tem albumu zvenijo vse prej kot arhaično.
Seveda pa je glasbena vsebina albuma tista, ki največ velja in zaradi katere album uživa sloves utelešenja perfekcije na področju simfoničnega progresivnega rocka. Velikopotezno in bombastično otvoritev najavi “Jerusalem”, Emersonova adaptacija popularne britanske cerkvene himne, ki se v izvirnih različicah ponavadi izvaja v obliki komorne glasbe. ELP so iz nje naredili bombastično in epsko rock himno, kjer Emerson na klaviaturah vzdržuje veličasten zvok cerkvenih orgel medtem, ko Lake briljira s svojo odlično pevsko predstavo. Njegova vživeta predstavitev izvornega besedila, katerega tvorec je legendarni britanski večstranski umetnik William Blake, ponese vzdušje albuma na najvišjo raven veličastnosti. Zanimiv podatek je, da je BBC zavrnil njeno predvajanje na radiu potem, ko so jo izdali kot single, kar dokazuje, da so imela liberalna 60-a minimalen vpliv na tako konservativno okostenele organizacije kot je BBC.
Emerson pa ne bi bil Emerson, če se ne bi lotil vsaj ene lastne interpretacije določene klasične kompozicije. Tokrat je za svoje nore klasicistične vragolije izbral delo z naslovom “Toccata”, katero je izvorno ustvaril argentinski skladatelj Alberto Ginastera. Slednja spada v domeno moderne klasične glasbe. V nasprotju s težavami, ki jih je imel Emerson v zgodnjih ELP letih, predvsem z avtorskimi pravicami pa tudi neodobravanjem njegovih kolegov iz sveta klasične glasbe, se je Ginastera izkazal za razumnega in odprtega skladatelja, ki je na svojem domu z veseljem poslušal Keithovo interpretacijo in jo podprl. Keith je na njej postavil pravcati poligon za svoje eksperimente na področju uporabe polifoničnih moog sintetizatorjev medtem, ko mu na prepričljiv način dela družbo Palmer s svojimi jurišnicami na elektronskih bobnih. Že od prve sekunde prevladuje srhljivo vzdušje, ki ga tvorijo Emersonove ponorele klaviaturske improvizacije in divji Palmerjevi bobnarski marši ter raznovrstna tolkala. S tem predstavlja eno izmed njihovih bolj avantgardnih stvaritev.
Za velik slogovni kontrast ter spremembo vzdušja poskrbi “Still You Turn Me On”, še ena izmed tistih lepih, romantičnih akustičnih Lakeovih folk balad, ki so kot naročene za vse vrste zaljubljencev. Če Lake, predvsem po zaslugi njegovega starega King Crimson “prijatelja”, Roberta Frippa nikoli ni postal kdo ve kak mojster na električni kitari ali basu pa tu ponovno dokaže, da je bil velikokrat nadvse prepričljiv v vlogi akustičnega kitarista. Njegova kombinatorika pastoralnih akordov na akustični kitari tvori izjemno lepo melodijo, ki jo od časa do časa presekajo duhovite in nabrušene vah vah pasaže na Emersonovi harmoniki (prvič, da se je ta lotil česa podobnega). Petje je eno izmed najboljših v Lakeovi karieri, kar sicer velja za celoten album. Kdor bo pozorno prisluhnil njenemu besedilu pa bo ugotovil, da je to v bistvu vse prej kot romantično, kot se prvotno zdi ter da vsebuje številne sarkastično obarvane seksualne aluzije.
Temu sledi še eno krajše delo, burkaški “Benny The Bouncer”, še ena neresna in šaljiva skladbica v tradiciji njihovih prejšnjih pobalinskih stvaritev kot so “Jeremy Bender”, “Are You Ready Eddy” ter “The Sheriff”. Tej pobalinski jurišnici se posreči ustvariti zabavno vzdušje salonskih plesnih prizorišč iz 50-ih, kjer vladata nasilja in cinizem. Emersonove divje pasaže na klavirju in Lakeovo popačeno petje v živo ustvarita vzdušje množičnega salonskega pretepa. Vse skupaj najboljše uteleša groteskno besedilo, ki se konča tako, da nekdo redarju v glavo zasadi sekiro.
Vse te skladbe pa so bile zgolj priprava na veliki finale in jedro “Brain Salad Surgery” brez katerega ne bi mogli govoriti o mojstrovini zimzelenih razmer. Govor je o že prej omenjenemu, skoraj 30-minutnemu super epu “Karn Evil 9”, najbolj ambiciozni stvaritvi v njihovi karieri, s katero so dokazali, da so bili še vedno pojem inovativnosti ter kralji veličastnih epskih suit (v svoji karieri so sicer ustvarili samo dve (poleg “Karn Evil 9” uživa največje spoštovanje ELP ljubiteljev še “Tarkus”), a obe še vedno veljata za njihova največja dosežka).
Tisto kar na “Karn Evil 9” poleg njegove izjemne kompozicijske narave in izvedbe še dodatno pripomore k nenavadni avri istočasne skrivnostnosti in veličastnosti, je njegov apokaliptični znanstveno-fantastični koncept, ki je dramatično povezan z Geigerjevo naslovnico. Zgodba jemlje svoj navdih predvsem pri klasikah kot sta Huxleyev “Krasni novi svet” in Orwellov “1984”.
V prihodnosti je bil iz sveta za vekomaj izbrisan ves kriminal in z njim tudi vsa posvetna dekadenca ter ustvarjena “čista” družba. Za njen nadzor skrbijo računalniki, ki nadzorujejo vsak gib človeškega življenja. Prepovedane so vse oblike razvedril in česarkoli kar bi lahko ljudi privedlo k individualnemu mišljenju in uporniškemu duhu, glasba je še posebno strogo prepovedana. Vse to z namenom, da se iz ljudi naredi čim bolj brezosebna in robotska bitja, po duhu sorodne računalnikom. Kljub temu globoko pod zemljo obstaja podzemni svet, kjer še vedno svobodno živi nekaj ljudi, ki medtem kuhajo revolucijo in upor proti vladavini računalnikov. Vam zveni znano? Seveda, nekaj zelo podobnega ste si lahko veliko kasneje ogledali v filmski trilogiji Matrica ali v filmih kot je denimo Equilibrium.
“Karn Evil 9”, njegovo nenavadno ime izhaja iz Emersonove skovanke s katero je želel orisati njegovo karnevalsko vzdušje, je v tradiciji vseh velikih epskih suit razdeljen na več sekcij. V tem primeru v tri sekcije; prva sekcija (skupaj s svojim uvodom) predstavlja začetno ogrevanje z Lakeovim vokalom v ospredju, druga predstavlja veličastni preobrat z daljšimi Emersonovimi inštrumentalnimi improvizacijami (predvsem na klavirju) in tretja predvsem končen Emersonov orgazem na polifonih moog sintetizatorjih, ki ustvarjajo popolnoma kibernetično vzdušje. Najbolj znana in priljubljena sekcija je prav gotovo uvodna, ki vsebuje znamenite Lakeove besede “Welcome back my friends to the show that never ends” (kar je kasneje postal tudi naslov njihovega prvega koncertnega albuma). Poleg Emersonovih vragolij na njegovem bogastvu raznolikih klaviatur, bodisi hammondkah, bodisi moog sintetizatorjih, Palmerjevih jurišnic na elektronskih bobnih, je v ospredju veličastna melodija, ki dobi klimaks z dramatičnim osrednjim refrenom. Sčasoma se oblikuje karnevalski motiv in vzdušje, ki nato prevladuje skozi celotno suito.
V drugi sekciji kraljujejo Emersonove sapo jemajoče solistične vragolije, predvsem na klavirju ter svojevrstni Palmerjevi bobnarski prehodi. Ne manjka tudi najrazličnejših duhovitih improvizacij s strani enega največjih klaviaturistov vseh časov. Najboljši del suite pa predstavlja njen epski zadnji del, kjer imamo opraviti z zelo prepričljivim zaključkom, kjer se odvija dramatični dialog/epski boj med človekom in računalnikom. Lake ta pevski dialog opravi z odliko ter ustvari izjemno vzdušje, ko se za prevlado borita dve med seboj nasprotni sili, organska in elektronsko-kibernetična. Slednja pooseblja zlo in je tudi zato namerno popačena skozi Emersonov efekt vokoderja, ki vsebuje elektronski zven. Obe odločata o prihodnosti človeštva; ali se bomo vrnili nazaj k naravi in človeškosti ali pa postali sužnji strojev in umetne inteligence. Ob tem se je potrebno spomniti na dejstvo, da ob izidu albuma sploh še ni bilo osebnih računalnikov in se je tedaj vse to, v nasprotju z danes, ko računalniki že skoraj popolnoma obvladujejo naš vsakdanjik, zdelo kot popolna znanstvena fantastika.
Vsaj tolikšen sloves kot glasbena vsebina albuma, si je prislužila tudi ena izmed najbolj nenavadnih naslovnic v glasbeni povesti, ki je bila stvaritev švicarskega surealističnega umetnika H.R. Geigerja. Slednji si je kasneje prislužil nesmrtno slavo predvsem kot avtor znanstveno-fantastičnega bitja ksenomorf, ki je v istoimenskih filmih bolj znan pod imenom “tujec”. Naslovnica prikazuje ženski obraz (vidna so samo usta) ujet v virtualno-kibernetično ječo v obliki lobanje. Prvotna Geigerjeva ideja je povzročila nemalo kontroverznosti, saj je sprva pred obrazom narisal penis. Zaradi burnih reakcij in pritiskov je sliko kasneje retuširal tako, da je na tem mestu nekakšna svetloba, a je obris penisa, kdor dobro pogleda, še vedno ostal viden. Na drugi strani platnice, ki se navezuje na naslovnico pa lahko vidimo ženski obraz osvobojen umetnega zidu. Lahko vidimo, da so njeni lasje nenavadno podobni kožni strukturi slavne znanstveno-fantastične pošasti. Koncept naslovnice je bil izbran zaradi prvotnega naslova albuma, ki bi moral biti “Whip Some Skull On Ya”, kar je fraza za oralni seks. No, tudi “Brain Salad Surgery” je ena izmed tovrstnih fraz, čeprav nekoliko manj očitna. Sliki sta danes še vedno pogrešani, saj jih je nekdo ukradeni med neko razstavo Geigerjevih del v Pragi. Tudi po izboru revije Rolling Stone, ki sicer po tradiciji že od nekaj zaničuje vse tisto, kar ne diši po okusu založniških korporacij, MTV in podobnega blata, je bila izbrana za eno najboljših glasbenih naslovnic vseh časov.
Trije sveti kralji progresivnega rocka so z “Brain Salad Surgery” ustvarili brezčasno klasiko žanra ter svojo poslednjo studijsko mojstrovino s katero so poleg dvojnega koncertnega albuma, ki je izšel v naslednjem letu zapečatili svoje artistično in komercialno najuspešnejše obdobje. “Brain Salad Srugery” je album, ki poleg “Tarkus” ostaja glavni kandidat, kadar poteka glasovanje za njihov najboljši album ter je obenem njihov najlepši spomenik simfoničnemu progresivnemu rocku, ki je tedaj v Veliki Britaniji in Italiji dosegel vrhunec svoje popularnosti. Na žalost so si ELP po “Brain Salad Surgery” turneji in odličnem koncertnem albumu, ki je bil njen končni produkt, vzeli daljši odmor. Kot se je kasneje izkazalo si po njem nikoli več niso zares opomogli in njihovi zlati časi so bili neizbežno mimo. “Brain Salad Surgery” je kronski dragulj velike trojice na vrhuncu njihovih artističnih moči, ki se mora nahajati v sleherni zbirki vsakega poštenega ljubitelja rock glasbe.
avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Jerusalem
2. Toccata
3. Still…You Turn Me On
4. Benny the Bouncer
5. Karn Evil 9
Karn Evil 9: 1st Impression, Pt. 1
Karn Evil 9: 1st Impression, Pt. 2
Karn Evil 9: 2nd Impression
Karn Evil 9: 3rd Impression
Zasedba:
Keith Emerson – hammond orgle, klavir, harmonika, moog sintetizator, moog polifonični modular, računalniški glas na Karn Evil 9: 3rd Impression
Greg Lake – vokal, akustična kitara, električna kitara, bas kitara
Carl Palmer – bobni, tolkala, elektronski bobni
