Založba: Dissonance Productions
Datum izida: 06.03.2020
Produkcija: Elixir
Dolžina albuma: 45.17 min
Zvrst: Heavy Metal (N.W.O.B.H.M.)
Ocena: 9.0 / 10
Elixir so se vrnili. Kultna britanska zasedba, ki je nastala leta 1983 in od nekdaj gojila pravi N.W.O.B.H.M. purizem, je imela nekaj smole, saj so leta 1986, ko je izšel njen prvenec »The Son Of Odin« – mimogrede res kultna in super zadeva kar jih je dal britanski metal tistega časa, že odpeljali prav vsi vlaki, ki bi skupini garantirali preboj na sceni. Usahnilo je namreč prav vse zanimanje za tak glasbeni pristop v metalu. Jasno. Po planetu so takrat že veselo rogovilili thrash metalci, ki so na čelu z Metallico in ostalo kompanijo (Slayer, Exodus, Anthrax,….) že korenito spreminjali takratne trende v metalu.
Kakorkoli, kleni Britanci se v vseh letih kljubovanja niso odpovedali svojemu slogu, ki je bil definiran s prvencem. V karieri so nanizali še štiri albume, z vmesno desetletno pavzo, pri čemer je peti »All Hallows Eve« izšel šele leta 2010, bend pa 2012 znova sklenil delovanje, da bi se kasneje reaktiviral in v letošnjem marcu izdal še šestega. To je album »Voyage of the Eagle«. Nad vsem fascinira dejstvo, da je bend v postavi kvinteta zadržal kar štiri originalne člane tudi za novi album. Zanj je pozicijo basista prevzel Luke Fabian, ki je v ekipi zamenjal originalnega basista Kevina Dobbsa. Ostali štirje možje, so iz »The Son Of Odin« postave. Torej. »Voyage of the Eagle« je naravnost povedano, pravoverni starokopitno, do nostalgično, zagledani metalski album, kot ga pelje narek britanske recepture N.W.O.B.H.M. pionirstva, v rokah generacije, ki je metal dejansko postavila na svetovni zemljevid. Globlje od tega ne gre. Pri tem je zelo vzpodbudno, da je vokalist Paul Taylor še vedno zadržal dovolj vokalne prodornosti in dominance, obenem pa ohranja njegov vokal teatralni pridih mračnjaštva, temačnosti, tudi pogubne zlobnikavosti, če želite.
Produkcija je živa, organska, z malo ali nič poliranja. Rifi elementarni, prvinski in zgrabijo takoj! Album ponuja jurišnice, srednje hitre atmosferične koračnice (Mutiny), pa tudi prostor za izrazito temačne in počasneje lomasteče suite se najde, kar dostavi Siren’s Song.
Naslov albuma nekako asociira na naslovnico prvenca, na kateri je naslikan v letu orel. Dejansko nosi novi album koncept in se tako navezuje naravnost na prvenec. V tem oziru je kitarist Phil Denton razmišljal, da bi najprej napisal le EP s skladbami, ki črpajo navdih iz »Dead Man’s Gold« ter tako razširil zgodbo prvenca »Sons Of Odin«, pa mu je Paul Taylor namignil, da če ima napisane že Drink To The Devil (The Tavern Song), Press Ganged, The Siren’s Song in Sail On, je vredno posneti kar cel album, ki bo nosil koncept. Verjetno ste med tem tudi že sami uganili, da je The Eagle naziv ladji iz šestnajstega stoletja, ki je namerno vpeta zavoljo asociacij na orla, ki je naslikan na prvencu.
Album »vzleti« s popadljivo Drink to the Devil (super razvratni naslov), ki odpira album. Takoj tercetne harmonije (»distorzirani keltizem«), da ne bi kdo pomislil, da slučajno posluša Sepulturo, no in potem zelo kmalu sprememba fraze v našobljeno grabežljiv rif, vanj pa se zagrize Taylor s pečatnim in karizmatičnim vokalom, ki prav s to karizmatičnostjo, premaguje manjko tehnične podkovanosti. A v Paulovi generaciji ni bilo mnogo tehnično podkovanih metal pevcev, le talenti, kot Paul, ki so se navdihovali na Diom, kar je tudi povsem zadoščalo. Phil Denton zna še vedno prinesti strupeni rif v komad, o tem ni dvoma. Press Ganged potrjuje, da je “metal danes zelo star” in nadalje fascinira z svojo klasičnostjo. Horizons je preludij k epski suiti dolgi sedem minut, ki večji del jezdi na Sabbathovski zlovešče zajetem rifu misteriozne skladbe Siren’s Song, kjer je perfektno vpet ženski vokal pevke Katie Alys Barton. Onward Through the Storm, je še en jedek in popadljiv starokopitni rifovski kroše, ki v furiji hvaležno prilije olja na ogenj v drugem delu albuma. Almost There je nasploh klasično urezan komad, sploh z ujetim klasičnim beatom, kjer si roko podajajo Thin Lizzy, AC/DC in Saxon. Whisper on the Breeze, mistična (v prvem delu akustična) skladba zavije album v melanholijo, kot znajo priklicati melanholijo Britanci. Brez patetike. Epski moment se razplamti v finalu z izvrstno Evermore, ki je ena najboljših skladb albuma, s čimer se “Voyage of the Eagle” sklene v vrhunskem drama teatru.
Elixir so torej znova vstali in še enkrat obstali. Zadržali so vse svoje zaščitne znamke in jih prenesli na šesti studijski album, ki odzvanja po pričakovanju, kot bi bil izgubljen v času in prostoru. Čas je zgrešil za pravovernih 35. let in več. Zato, pa toliko bolj posebno nagovarja. Bolje povedano, v letu 2020 na moč posebno. Posnemanja in navdihovanja nad slogom, kot ga gojijo Elixir, je danes namreč kup. Nasploh v Skandinaviji in Nemčiji in »mularija« vsekakor odlično igra. A, ko “stari prdci” poprimejo za svojo orodjarno, edino oni skreirajo natanko tisto vzdušje, ki so ga znali ustvariti v osemdesetih. Tudi danes. In »Voyage Of the Eagle« to ima. Natanko to. To pa je seveda bistvo! Odličen album.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Drink To The Devil (The Tavern Song)
02. Press Ganged
03. Horizons
04. The Siren’s Song
05. Sail On
06. Onward Through The Storm
07. Mutiny
08. Almost There
09. Whisper On The Breeze
10. Evermore
Zasedba:
Paul Taylor – vokal
Phil Denton – kitara
Norman Gordon – kitara
Luke Fabian – bas kitara
Nigel Dobbs – bobni
GOSTUJOČA PEVKA:
Katie Alys Barton – vokal na skladbi št. 5
