Lokacija: Zagradec / Park “Loka” / Slovenija
Datum: sobota, 07.09.2013
To pot je počilo na Dolenjskem! Med Žužemberkom in Krko! Blizu Zagradca. Streljaj stran od ene najlepših slovenskih rek. Govorim o reki Krki – še posebej, ko ji prišteješ njen nižinski tok, ki je še edini ostal pristen, (zaenkrat še) brez gnile zablode kapitalizma, imenovane hidroelektrarna. Smo v gozdiču! Daleč stran… Prišli smo po rock!!!
In? Skoraj bi se bil izgubil. Nihče mi ni znal razložiti natančne lokacije. Še več. Celo napovedniki so bili v tem oziru zelo skopi. K sreči je oštirica v pizzeriji Toplar sredi Zagradca na to vprašanje takoj izstrelila: »Pelji se kilometer naprej in videl boš ob cesti prgišče parkiranih avtomobilov!« Odlično. Ko sem se srečno izkrcal na lokaciji, so Freewaay Machine ravno udarili prvi ton svojega nastopa! Golo razcapan, togotno hrupen, vsekakor pa na moč pristen rock ‘n’ roll bataljon postajajo Freeway Machine. Kvintet doma iz Ivančne Gorice, pardon iz Stične! Famozni bife, imenovan »Mlin pri Marjanu« zagotovo poznajo, saj so tam nastopajoče skupine do tega dne že nekajkrat skoraj zakurile kmetijo ob Stiškem potoku! No, vsaj zadimile. Šalo na stran. Odlična solucija za uverturo in ogrevanje sredi gozdiča. Kvintet v sestavi Jure Hauptman (vokal), Gašper Tomaševič (kitara), Matej Pižm (kitara), Anže Hauptman (bas kitara) in Matija Lampret (bobni) vseskozi občutno napreduje. Rojevajo se novi in novi avtorski komad in kemija na odru je vse močnejša in karizma skupne resničnejša! K temu jim seveda pomagajo tudi vse bolj pogosta nastopanja. Fantje zorijo. Ekipa dostavlja silno všečno energično rock pozo, ki polno prepriča. Sodijo ob bok podobnih slovenskih »bad ass« skupin, ki nekako trkajo na vrata rock revivala, kot sta med drugim dolenjska Stara Šula in Kamniški Deck Janiels. Obe sta polno presenetili z odličnima prvencema in potrdili, da v Sloveniji pristni rock ‘n’ roll še zdaleč ni izumrl. Avtorski komadi Sunday Night, Bad Times, Belzebub, My All Mine, Blue Town, Sunshine, Born To Rock ‘N’ Roll izkazujejo retro zvočnost, obenem pa jasnovidno izrazni karakter talentirane skupine, ki veliko obeta. Upajmo na studijski prvenec v čim krajšem času. Zasedba je zabelila repertoar tudi z The Beatles priredbo Helter Skelter, kjer je grleno zamaščen vokal Jureta v višjih sekvencah znotraj refrena blago pokal. Minorni zaznamek. To je bend, ki je rojen za oder, za zabavo, za razvrat. Na odru ne zmore razočarati. Vonj alkoholnih hlapov je bil resničen. Dovolj je bilo zapreti oči.
Na oder so stopili Žužemberčani Seisenberg Blues Band. Privzeto ime iz Valvazorjevih časov, boste rekli. Fantje so priredili nekakšen venček domačih standardov iz osemdesetih. Prepoznanih izvajalcev slovenskega srednjega vala. Človek bi rad več avtorske glasbe, vendar pa… Sobotni večer. Verjetno edini »zadrgnjenec« med obiskovalci sem tudi edini »zadrgnjeno« napenjal ušesa, medtem ko so ostali neobremenjeno uživali! Le kdo si je s tem belil glavo? Bil je čas za odklop in da Slovenija v zadnjih 40 sekundah nabije Gruzijce v košarki! Se je pa čutilo, da Seisenberg Bues Band ni veliko perigraval v karieri do tega dne. Ne govorim o posameznikih, kitara je nosila izredno lep reverb efekt in pobje so izkušeni in zelo dobro glasbeniki. O tem ne gre dvomiti. Verjetno so do formacije Seisenberg Blues Banda igrali v drugih lokalnih skupinah. Upajmo da bodo v novi formaciji v prihodnje iztržili več. Predvsem avtorstva!
El Kachon so vsekakor predstavljali glasbeni vrhunec večera. Pravzaprav odlično prilagojeni na ambient gozdiča, posejanega s tribalno tlečimi bruni, ki so jih plameni ognja počasi lizali in grizljali. Prvenec »In The Bush« je zagotovo presežek, kar se tiče izdaj albumov na Slovenskih tleh v letošnjem letu. Bend ga je v celoti odigral v maratonskem nastopu, ki je vključeval dva dela s po petnajstimi skladbami. Skupno torej trideset komadov! To pot si s strani El Kachonov res dobil polno porcijo v fris! Septet je znova pokazal odlično uigranost in perfektno odrsko komunikacijo v vokalnih hamornijah, v delitvi vodilnih vokalov. Lahko rečemo pretanjeno prefinjena razporeditev, kar se tiče vokalnega izkoristka, saj vodilne vokale lahko vodijo kar štirje posamezniki v ekipi.
El Kachon je septet in težko je reči, da v ekipi kdo izstopa. Kot posamezniki so izredno talentirani in v ekipi zasedajo vsak svojo idealno pozicijo, v kateri se lahko tako udobno in sproščeno v polnem iztržku izvedbeno tudi razmahnejo. To je velik uspeh za glasbeno ekipo v Sloveniji. Znano je, da Slovenci ne nosimo pravega ekipnega duha. Želite izkazilo kot na dlani? Ozreš se po političnih »veljakih«, ki so državo razprodali tujcem, ozreš po športnih dosežkih, kjer smo v športih z žogo vselej postavljeni za las »na hladno«. Živimo v svinčenih časih! In potem so tu El Kachon, ki izpodbijajo prejšnje mračne misli! So ekipa, ki deluje enovito in diha enovito! El Kachon delujejo kot družina, kjer vse štima. Poleg odličnega vokalnega sožitja, v katerem izstopa zlasti tisti milozvočni – Tinin torej, korenito obtežen z robatima »macho Ramboma« blago »grčastih« vokalov – Tomijem na eni strani ter Dejanom na drugi, El Kachon izdatno gradijo tudi na izjemni ritmični kinetiki, kjer prevzemajo (poleg razgibanih bobnov in bas kitare) posebno mesto tolkala Primoža Malenška »PimpSa«. Popolna fantastika, ki se je El Kachon posrečila z integracijo tolkalista. Tu je (pretežni) ritem kitarist Andrej Barbič »Krt«, ki je pravo nasprotje Tomija na odru. Krtu se rado utrga, čuti se, da je član rockerjev Stara Šula in pogled nanj sam po sebi niza vzporednice njegovih vzornikov od Lemmyja, Angusa Younga, do Phila Lynotta. Nemogoče je zaobiti tudi pomembnega pregrinjala toplote klaviatur, za katere umetelno skrbi Mladen. Vse klapa!
Poleg izjemne vokalne definiranosti tako vodilnih vokalov kot tistih v harmonijah, je tu še en pomemben element, ki daje El Kachon posebno vrednost in posebno mesto ne le v Sloveniji, pač pa kar v širši regiji. Ker izhaja jedro rocka iz igre na električni kitari, je to element, ki definira glasbeni izraz poljubne rock skupine. Njen domet. Loči velike od povprečnih! Govora je o prispevku Tomija Perinčiča. Ta glasbenik s svojim delom zagotovo dostavlja presežek, ko ga primerjamo s preostalim povprečnim iztržkom rock kitaristov na Slovenskem. Ta mož je definitivno svoje čase spal z blues glasbo in svojo kitaro. Je izjemno suveren v vsem česar se loti, nadvse pa prepriča njegova samozavestna vožnja skozi solaže, odigrane s pomočjo naprstnika. Čutiš strast, naboj, vneto fokusiranje. Čutiš tisto pravo ljubezen v tem, kar počne. To lahko hipoma posplošimo na vse člane skupine in zato El Kachon tako odlično prepričajo.
Tako ne čudi, da se lahko El Kachon povsem brezskrbno podajajo v preigravanje zahtevnejših R&B standardov kot je Mustang Sally, ali posebna stvaritev dveh velikih prijateljev sicer rock titanov Erica Claptona in Geogea Harrisona ter skladbe Badge (Cream). Na svoj račun pa so prišli tudi ljubitelji večno vroče Susan Tedeschi (Hurt so Bad, Little By Little), tu se je znašla The Hunter, ki so jo nekoč davno tega radi preigravali Free, pa Neil Youngova Cinnamon Girl, itn…
Ob novem albumu so El Kachon predstavili tudi malho novih skladb! Teh je bilo namreč toliko, da je jasno, da imajo El Kachon v žepu že drugi studijski album. Le posneti in izdati ga morajo. Sliši se lahko. Vseeno je skupina med koncertom vljudno napotila prisotne do mercha in kolegice Tjaše, kjer so lahko donirali po 10,00€ za denarno pomoč skupini – bodisi za prelepo majico bodisi za odličen studijski prvenec. Za vse to res ne zahtevajo veliko, v zameno pa ponujajo ogromno. Nove skladbe ohranjajo ognjevitost odličnih aranžerskih rešitev, ki jih predstavlja prvenec skupine, zategadelj ni nikakršnih skrbi, da bi El Kachon slučajno pogrnili na naslednjem izpitu izdaje novega albuma.
Noč je bila dolga in ni ji bilo videti konca. Ljudi bi lahko bilo kanček več, res pa je, da se je prizorišče komaj sveže odprlo in da je treba postoriti še nekaj več na njegovem reklamiranju ter promociji. Nosi posebno atmosfero. Obdana z gozdom. Torej je akustika naravna. Zatorej odlična. Da ne govorim o idilični naravi. Preprosto. Sem se bomo še kako radi vrnili! Odličen večer z odličnimi El Kachon torej! Ko z užitkom rečeš: »Še!«
avtor. Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
