Lokacija: Kobarid / Trg svobode / Slovenija
Datum: sobota, 20.07.2019
Poletje je vroče. Postalo. Končno. Ahh preveč vroče. Po julijski koncertni moči, ko nas je pralo na koncertih v Zagrebu na Whitesnake, pa v Križankah (Marcus Miller, Stanley Clarke), na King Crimson v Palmanovi in na famoznem Bang Your Head!!! festivalu v Nemčiji, torej končno suho in stabilno poletno vroče vreme. Tudi v koncertnem smislu razganja našo malo deželico po dolgem in po čez od ponudbe vseh zanimivih koncertnih pripetljajev. Če smo zatajili dan prej, se pravi na petek in izpustili zanimiva koncerta v Cerknem (Klarisa Jovanovič) in Tolminu (Rodoljubac, Extreme Smoke 57), je vikend program za soboto le ostal fiksen. To pot nam koncert El Kachon v Kobaridu ne uide. Del RockLine ekipe je tega dne skočil npr. v Koper na koncert legendarnih italijanskih progrockerjev Premiata Fornieria Marconi, pol ekipe pa je že brusilo zobe za prihajajoči Metaldays festival v Tolminu. Malo nas je, a smo dobro razporejeni. Tudi v Kobaridu ne manjkamo. Tja smo prispeli Iz Breginjskega kota in ne iz Ljubljane, da ne bo pomote.
Torej. El Kachon so sekstet iz Dolenjskih Toplic, ki je v osnovi zapisan prvinam bluesa, R&Bja, soula, rocka in ki seveda rad? Obilno jama. Vsekakor je ta skupina absolutna posebnost na slovenskem glasbenem prizorišču in ko govorimo zadnja leta radi o slovenskem blues revival prebujenju s Prismojenimi profesorji bluesa ter Bad Notion, so v tem prebujanju, na sebi lasten način El Kachon, obe skupini prehiteli. Svoj odlični studijski prvenec »In The Bush« so izdali že leta 2013.
El Kachon so stesani iz povsem svojega samoniklega testa. Njihov vodja Tomi Perinčič mora biti med drugim tudi velik ljubitelj Dereka Trucksa ter The Allman Brothers Band, saj je dobesedno zaljubljen v rabo naprstnika in slideanja, ko vpade v poljubni solo ali dodaja v skladbe prehodne okraske. El Kachon so svojevrstni glasbeni kumulus, obenem pa s pevko Tino v ekipi razvijajo posebno kemijo, ki bi mogoče dejansko bila po primerjavah slovenskih izvajalcev, v kolikor so te sploh pravične, še najbliže Tedeschi Trucks Band (minus pihala). Torej ravno pravšnja doza kompliciranja, pa obenem točk, ki invazivno lezejo v uho, saj iščejo priložnost za rotacijo na radijskih valovih.
El Kachon so v vseh letih delovanja neverjetno dozoreli. Ne le da so, z izjemo Tine seveda, njihove naglavne pričeske postale za kak milimeter krajše (rekel sem krajše, ne redkejše!), pač pa se to čuti v načinu komponiranja ter neverjetni odrski kompaktnosti in čvrstini, ki jo bend s kemično zaznavnostjo na vrhunski način razvije tudi na odru.
In tega večera na kobariškem Trgu svobode drugače ni moglo biti. Zvezde so bile postavljene v ugodni legi, prizorišče mestnega jedra (z odličnim beljaškim Villacher pivom v ponudbi) naravnost prvovrstno! K temu dodaš zelo lep obisk s kar tremi generacijami obiskovalcev Kobarida z okolico ter seveda malho firbčnih turistov, ki držijo v nespečnosti Gorsko reševalno službo in skleneš, da lepše od tega pravzaprav ne gre. In El Kachon so publiko dobili na svojo stran. Med koncertom je bila odzivna in vseskozi budno prisotna. Pri stvari.
Bend je te pozitivne vibracije zaznal in zares odigral neverjetno sproščen koncert, pri čemer so prišle na plano res vse odlike, ki so plod enormne kilometrine ekipe ter izkušenj. El Kachon namreč nastopajo skozi leta pravzaprav v nespremenjeni postavi. No, na lanskem nastopu v sklopu tolminskega Motorcity festivala je sicer manjkal PimpS na tolkalih, bend pa je pred časom prešel iz septeta v sekstet, ko je ugotovil, da klaviatur v zvoku pravzaprav niti ne potrebuje. Sicer pa gre za šest glav, ki se pozna zelo dobro, zelo dolgo in med katerimi ni prav nobenih skrivalnic.
El Kachon so postregli z odličnim zvokom in šovom, razdeljenim v dva dela. Že uvodoma so EL Kachon razgalili svoje plastovito glasbeno zaznavanje oziroma veliko glasbeno širino, saj so koncert odprli zelo zrelo in zelo taktično. Z invazivno, ušesom in radiu prijazno pop surf blues rock skladbico Osvobojena, ki jim mora odpreti vrata na stežaj do rotacije na radijskih frekvencah. Za njo pa je sledil popoln obrat, ki je razkril pravi ekipni duh, ko se je bend lotil v uvodni jazz funky in z eksotiko tolkal podprti maniri, izvrstne predelavo Atlantis izvirnika Get On Board. Integracija te skladbe je pravo malo presenečenje saj gre za komad kultne nemške skupine iz sedemdesetih, posnet leta 1975, ki ga verjetno pozna pet preživelih slovenskih proggerjev. Med Tino in Ingo Rumpf torej obstaja neka skrivna relacija, relacija navdihovanja. Tu je preskok na album »In the Bush« z Don’t Start, pa naprej na album »Svet dovoljenih laži« s Črna kot noč. In več. Bend mora imeti novi album skoraj v žepu. Že v prvem delu so namreč odigrali kar nekaj štiklov, ki jih moje uho ni slišalo. V tem delu so izvajali pretežno avtorski material, ki so ga sklenili z dvema točkama prvenca in sicer Everything I Get ter Come And Get It.
Dvajset minutno pavzo smo preživeli kar v družbi skupine, člani pa so kar kipeli od žarečega optimizma in pozitivnih vibracij. Pavza je hitro minila, bend pa je teatralno odprl drugi del šova z z glasbeno temo akcijske televizijske serije Hawaii Five-O. Sledi izvedba novega singla Krog, v katerem je Tomi vzel v roko lap steel, to skladbo pa je dopolnil v nadaljevanju še en novi single Peti greh.
Iz ozadja vskoči izza tolkal na vodilni vokal PimpS, bend pa se loti izvedbe Otis Reddingove Hard To Handle. Famozni Primož Malenšek, ki je nekoč igral pri prezgodaj razpadlih usekancih RIO-avant jazz rock fuzije, ciljam na bend Od Franclna možgani, se je znova razstrelil in njegov prihod na pročelje je izvabil spomin na nastop skupine 27.09.2013, ko so El Kachon nastopili v Prečni pri Novem mestu in tamkajšnjem prizorišču Lukna. To pot ni skušal zažgati Krtu kitare.
Ekipa je izredno homogena. Bosonogi Tini je vokal odlično stekel. Kjer je bilo treba je zvenela bolj »punčkasto« – v mislih imam zlasti nove skladbe, ki trkajo po radijski poslušljivosti, se je pa Tina tudi nekajkrat pošteno razstrelila in skozi strasti ter emocije pokazala kar nekaj jedre vokalne srboritosti.
Podoživetosti ni in ni primanjkovalo. Sondža na neverjetno prodorni, muzikalični in debelo voluminozni bas nogi ter podivjani in natančni Žiga na bobnih, sta ustvarjala izredno kontrastno globino v zvoku! Seveda pa je delo obeh kitaristov, ki sta skvašena s povsem druge šole, velika posebnost skupine. Ne le da je en levičar, drugi pa desničar, pač pa igrata povsem drugače. Ali menite, da Derek Trucks in Angus Young lahko sobivata v eni in isti zasedbi? Okej, da pomagam. Oba imata Gibson kitari modelov serije SG, a to ni pomembno. Odgovor je “Da”. Pri El Kachon je namreč prav to mogoče. Tisti surf moment v Osvobojena (uvodni del koncerta) je denimo vpel simpatični Krt. Rockerski pobalin Krt torej, ki je dozorel v odličnega kitarista. Le kje je sedaj njegova Stara šula? Tomi na drugi strani, pa kot povedano vseskozi sofisticiran, ko izvablja iz svoje kitare milo ječanje in opozarja zlasti v solističnih avanturah kako velik mojster obvladovanja svojega instrumenta je. Svoj slog je izpilil do potankosti. Pravzaprav sta oba kitarista enakovredna, saj skupaj gradita tisto bistveno na čemer sloni in raste zvok in slog skupine. So pa prav Tomijeve posebnosti v igranju kitare pika na »i« na kateri temelji tisti najžlahtnejši element, ki krasi to skupino in ji dodaja na moč suvereno vso edinstvenost in drugačnost.
V drugem delu se je bend razstrelil in razživel skozi znani proto-metalski moment (ne, to niso Black Sabbath), ki so ga zagrešili nekoč The Beatles v rifu Helter Skelter, kjer so vpeli nekaj Led Zeppelin štosov (Whole Lotta Love) in se je Krt v enem izmed prehodov domiselno obliznil ob Hendrixov Voodoo Chile. Tu je s strani benda priljubljena priredba Little By Little (v orig. Susan Tedeschi Band), pa Change It (orig. Stevie Ray Vaughan & Double Trouble), ni pa šlo seveda brez vsaj enega Tedeschi Trucks Band štikla (Midnight In Harlem).
Bend je neverjeten! Resno. V Tolminu lani so bili rezervirani, saj so se kar malo izgubili na prostranem odru in pred popolnoma praznim prizoriščem Motorcity festivala in tisti krč je bilo mogoče zaznati, to pot pa pravo nasprotje. El Kachon v najboljši možni luči. Z obilo zabave, vedrine, šegavosti ter sproščenosti in brezhibnega kemičnega učinkovanja. Vroče in razkačeno, a ne samo to. Bend je na trenutke razvijal lahko veliko pretanjenost in čutnost ter mehkobo, kjer je posebej kraljevala izvrstna Tina s svojo mehkobo in vokalno milino. Bend je sklenil koncert še z enim novim singlom Odpoved, v dodatku pa odigral še eno priljubljeno točko, to je odlično priredbo izvirnika Ette James, imenovano Damn Your Eyes s čimer se je koncert tudi sklenil.
V upanju, da bom kar se da kratek, mi to ni najbolje uspelo. Preprosto. Že dolgo nisem tako užival na kakem izmed koncertov slovenskih izvajalcev! El Kachon so s koncertnim nastopom potrdili, kako zrela entiteta so postali z leti. Koncertno so se razvili v izjemno kompaktno in prepričljivo odrsko atrakcijo. Njihov slog zdaleč ni enostaven, pač pa je zgrajen iz mnogih detajliranih koscev pretanjenega aranžiranja, ki je embalažiran v neverjetno homogeno in vseskozi poslušljivo celoto. In to je zelo težko doseči. Brez težav jim daš oznako art blues rock retorike s pridihom pop nalezljivosti. V nekem trenutku delujejo skoraj progbluesovsko, v naslednji sapi iščejo radijsko naklonjenost in v estetiki aranžiranja zlasti muzikalično privlačnost. Ta pot je v avtorstvu težka in zahteva izredno glasbeno širino, veliko medsebojnih jamov ter vaje in seveda prirojeni talent, ki pa ga članom ekipe torej ne primanjkuje. Sekstet je enkrat več potrdil vrhunsko zaznavanje, ki je tudi plod velike medsebojne tovarišije, ki drži skupaj to skupino in kar je velika redkost na Slovenskem. Prej izjema, kot pravilo.
Upajmo, da se z El Kachon spet kmalu srečamo. Naj jim jesen prinese obilo navdiha, ko se bodo zelo verjetno lotili zaključnih fines na prihajajočem novem in skupno že četrtem studijskem albumu!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Osvobojena
2. Get On Board
3. Don’t Start
4. Črna kot noč
5. Potencialni ljubimci
6. Mi nismo
7. Song zate
8. Svet dovoljenih laži
9. Domov
10. Tam kjer raste blues
11. Klic
12. Everything I Get
13. Come And Get It
—premor cca. 20 min.—
14. Hawaii 5.0
15. A New Mistake
16. Krog
17. Ivan
18. Midnight In Harlem
19. Peti greh
20. Change It
21. S poljubom izdana
22. Helter Skelter
23. Hard To Handle
24. Little By Little
25. Odpoved
—dodatek—
26. Damn Your Eyes
