Lokacija: Drašiči / Turistična kmetija Simonič / Slovenija
Datum: petek, 26.10.2012
Včasih prideš na koncert ne vedoč, da je koncert! In ne vedoč da bo z tega izšla reportaža. Kakršnakoli pač že…. Agencija Concertica je polna presenečenj. Ne nazadnje smo letos septembra lahko uživali na koncertu v Ljubljani, kjer sta se na odru v režiji Agencija Concertica zvrstili dve klasični rock zasedbi za kateri si človek ne bi niti v sanjah domišljal, da bosta, po davnih osemdesetih, sploh še kdaj obiskali Slovenijo – Wishbone Ash in Nazareth. Namen druženja na Turistični kmetiji Simonič je bil počastitev uspešen izpeljave omenjenega koncertnega dogodka v Ljubljani pred mesecem. Nihče pa ni vedel za presenečenje, saj je prešerno rajanje v prostorih gostišča slikovito zabelil nastop sedemčlanske zasedbe El Kachon.
Septet v postavi: Tina Gerbec Radaković (vokal), Andrej Krt Barbič(kitara, orglice, spremljevalni vokal), Tomi Perinčič (vokal, slide kitara, kitara), Dejan Sondža Gerbec Radaković (bas kitara, spremljevalni vokal), Žiga Dobravc (bobni), Ptrimož »PimpS« Malenšek (tolkala) in Mladen Cetina (klaviature), je v okolju, kjer ni manjkalo prešernega smukanja po ovinkih opitosti s strani publike, pristopil k stvari smrtno reso in porabil kar lep košček časa, da pripravi vse potrebno za optimalen koncertni nastop.
Splačalo se je pristopati detajlno. Očitno je tako, da so El Kachon tisti glasbeniki iz pravega testa, ki se sleherne stvari lotevajo z veliko mero ljubezni in spoštovanja do glasbene umetnosti. V svojem neskromnem nastopu, ki je bil razdeljen v dva dela, so nam predstavili repertoar skoraj v celoti sestavljen iz lastnega avtorskega materiala.
El Kachon so definitivno posebneži slovenskega glasbenega prostora. Njihov slog je težko opredeljiv. Najlaže bi ga lahko okarakterizirali kar z oznako progresivni blues rock. Njihove kompozicije namreč združujejo izjemen pletež klasične bluesovske retorike z odkloni k psihedeličnemu rock kot tudi integracijo jazz elementov. Tomijev slide nenehno opozarja, da se lahko določen del skladbe kaj hitro prevesi v nekaj kar bi lahko zadišalo po skupinah kot so Allman Brothers Blues Band, ali na drugi strani tudi “southernu” Govt ‘n’ Mule, celo Lynyrd Skynyrd. Zvok je bil odličen med nastopom in gradniki v pejsažu zvočne slike enakomerno razporejeni. Glavna vokala Tomija ali Tine, večkrat vezana v duet, sta bila odlično harmonizirana tudi s spremljevalnimi vokali drugih članov. Prav vokalna izvedba ob odlični interpretaciji, za katero stojijo bogate izkušnje članstva ekipe, je tisti jeziček na tehtnici, ki polno prepriča o izjemno kvaliteti El Kachon.
Tu ni prostora za kiks. V takšnem organskem milozvočju se sliši namreč prav vsaka, še tako majhna napaka. In to pot je bilo teh bore malo, če sploh. El Kachon, ki so se v takšnem okolju počutili zelo domačno – verjetno ne prav dosti drugače od prostorov v katerih sicer vadijo, so fenomen izredne poslušljivosti, a razgibane, celo kompleksne zgodbe komponiranja skladb. Z izjemo Neal Youngove Cinnamon Girl in Albert Kingove The Hunter, ki so jo predelali v svojih verzijah blues veljaki od Canned Heat, Blue Cheer do Free, so se na repertoarju zvrstile avtorske Home, What If, Snake Bite, Solo Moon, Little By Little, One Fine Day, Mustang Sally in Still.
El Kachon so nas odpihnili s svoj perfekcijo in precizirano uglašenostjo, ki dosega nivo brezhibnega delovanja švicarske ure. To je skupina, ki jih v Sloveniji manjka zato upajmo, da bo dobila v prihodnje dostojno izpostavitev na prizorišču in kar je glavno. Da spravi od sebe čim prej studijski prvenec ter dostavi množicam čim več svojih koncertov. V Ljubljani jih boste imeli priloćnost ujeti, dne 29.11.2012, v klubu Channel Zero, na Metelkovi.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Helena Vertačnik
