Eki Alilovski (Mary Rose) ob ponatisu in trideseti obletnici kultnega prvenca “Rocks Off”

So albumi in albumi. So skupine in skupine. In bila so osemdeseta. Tista osemdeseta, ki so zajela tudi Slovenijo ter jo popeljala v živahno hard rock in heavy metal gibanje, ki je v drugi polovici osemdesetih privedlo tudi do nastanka postojnske hard rock zasedbe Mary Rose. Ti so leta 1990 izdali svoj studijski prvenec »Rocks Off«. Album, ki je takrat izšel na kaseti, velja danes za veliko rariteto in kultni hard rock album, obenem, pa je tudi eden kronskih draguljev ere rocka, ki ga je preživljala nekdanja skupna država in z njo vred Slovenija. Kvintet mladih, nadobudnih žrebcev, ki so želeli v tistem času spraviti od sebe najboljše kar zmorejo, obenem pa uživati trenutek in se zabavati, v postavi Franci Tominšek (vokal), Eki Alilovski (kitara), Jure Škodič (bas kitara), Primož Ogrizek (klaviature) in Mitja Šabec (bobni), pravzaprav niti niso dobro vedeli, da so v vsem tem prešernem entuziazmu ustvarili album, ki bo postal pomemben del zgodovine slovenske hard rock in heavy metal scene. In več. Fantje so se kar lepo spogledovali tudi s takrat aktualnimi časi glam metala. Ni jih malo, ki še danes pravijo, da je album “Rocks Off” najboljša slovenska hard rock in glam metal plošča vseh časov!

Ob vzniku ponatisa albuma, ki bo ob 30. obletnici uradnega izida v letošnjem novembru prejel tako prvič v zgodovini tudi pravo CD-jko in vinilno ploščo, smo se pogovarjali s kreatorjem skupine, glavnim vizionarjem in pogonskim zobčenikom, to je kitaristom in komponistom Ekijem Alilovskim.

»Rocks Off« velja danes za enega granitnih kock, na katerem temelji del slovenske šole hard rocka in heavy metala. Dolgo je trajalo, da se je zgodilo to, po čemer smo vrsto let spraševali. Vaš prvenec je torej dočakal ponatis.

Ja očitno se je sonce naposled tudi za nas resnično postavilo na mesto, da nas obsije. Zanimivo je to, da sem že pred časom prejemal številno pošto in to se dogaja že lep čas, več let, z vprašanji kdaj bo mogoče album »Rocks Off« dobiti na CD-ju oziroma, kje ga je mogoče dobiti. Tudi iz tujine je prihajalo kup tovrstnih vprašanj, recimo mdr. iz nemškega Bremna, kjer so mi iz neke trgovine z glasbo poslali vprašanje, če imam kaj albumov, saj so želeli odkupiti 50-60 CD-jev. Kar se pa ZKP RTV SLO založbe tiče, pa sem bil prepričan, da glede ponatisa nikakor ne bodo zainteresirani. Saj veš kako je danes s tem? Navadno moraš dodati tudi sam zajeten kupček denarja poleg, da se kaj takšnega sploh realizira. Ko sem se odpravil na založbo, sem se tja odpravil z namenom, da jih zaprosim za dovoljenje, če lahko sam poskrbim za ponatis albuma »Rocks Off«. Lastniki posnetkov so namreč oni. Ko smo začeli z debato, takrat je bil z menoj tudi Jernej Vene, ki mi je precej pomagal pri vsem, se je izkazalo, da so na ZKP RTV SLO razmišljali že prej, da bi ob 50. obletnici založbe izdali ponatis albuma »Rocks Off« in to na CD-jki kot tudi na vinilu. Njihova 50. obletnica je sovpadala s 30. obletnico albuma »Rocks Off«. Računal sem le na CD ponatis. No,  na moje veliko presenečenje, pa je založba sama od sebe predlagala tudi ponatis v vinilni verziji.

Kako gledaš na album »Rocks Off« 30. let kasneje? Kaj ti predstavlja danes in kaj pomeni? Tudi v osebnem smislu, kot del poti tvoje glasbene kariere?

Pred Mary Rose sem igral pri Črni gradnji. Z njimi nismo nikdar nič izdali. Vsa reč se je začela dogajati na ljubljanski tržnici leta 1987, ko sem srečal Frenka (Franci Tominšek, op .p.). Frenk je bil takrat pri M.A.S.H., jaz pri Črni gradnji. Imela sva čas in pričela sva se dogovarjati, da posnameva skupaj komad ter da skušava z njim sodelovati na Pop Delavnici. Vendar do tega ni prišlo. Kakorkoli, ko se je bobnar Mitja Šabec leta 1988 vrnil iz vojske, se je ekipa za skupino polagoma začela zbirati in dogovorili smo se, da posnamemo skupaj ploščo. Komade smo napisali med letoma 1988 in 1989, te pa smo preizkusili na treh oziroma štirih koncertih, saj smo želeli preveriti kako se komadi primejo med publiko. Takrat niti imena še nismo imeli. Odziv je bil odličen, kar nam je dalo krila da odrinemo na snemanje. Ko album posnameš, nekaj časa plošče ne moreš poslušati. Vsaj pri meni je tako in niti ne vem zakaj. Navadno je tako, da si glasbenik zamisli eno varianto, ki jo želi na albumu imeti in potem dobi na koncu nekaj drugega. Sploh kar se produkcije tiče. Vedno ko poslušaš album, si misliš: ‘Ah, tu bi lahko dodal še to in to, preizkusil to in to,..’ A očitno je bilo, da smo posneli dober album. Hecno, da ga sam zares dolgo nisem poslušal, a ko sem srečeval ljudi in se pogovarjal z njimi, so vsi hvalili »Rocks Off«. Dejansko ni nihče med njimi navajal kakršnih koli opazk in imel pripomb, ljudje pa so govorili o albumu z navdušenjem. To me je naposled prepričalo, da sem si album le zavrtel in dejansko našel v njem kvalitete. Okej, takrat je bil že zunaj album »Eat ‘Em and Smile« Davida Lee Rotha, vrtela se je Panama od Van Halen, kar je bilo za leto 1988 in nas precej neulovljivo, pa vseeno. Za nivo Slovenije, se mi zdi da smo v tistem času ustvarili zelo dobro ploščo. Ko poslušam danes ta album, prebuja to v meni tisti elan, tisti utrip časa, neko veliko navdušenje ion pričakovanje, ki me je takrat spremljalo. Vse to bi potreboval tudi danes. Saj veš. To so bili časi ko je kipel pozitivizem: ‘Sonce sije, rock ‘n ‘roll, pivo, ženske, akcija.’ Glasba se je takrat ustvarjala na tak način. Za nas je bila vse to ena velika zabava. S tem, da smo veliko vadili. Izkazali smo precejšnjo mero marljivosti.

Na sceno ste prodrli ravno v času, ko so velike svetovne založbe še vlagale velike denarje v glam metal sceno in hard rock. Pojavili ste se nekje na kumulusu tega dogajanja.

Da. Pa tudi angleška besedila smo uporabljali. Zato so nas neposredno primerjali s tujimi skupinami. To je bilo laskavo, pa vendar je bilo tujim skupinam res težko parirati. Čas je bil pravi. Imeli smo tudi veliko koncertov, tudi na največjih slovenskih prizoriščih.

Kdo si je domislil ime Mary Rose oziroma kako ste prišli do imena?

Ko smo album napisali, je Marko Milharčič, ki je imel dvorano predlagal, da gremo čim prej na oder. Morali smo preizkusiti kako komadi funkcionirajo. Imena pa ni bilo. Na ta koncert smo štartaliz imenom Firefox. V tistem času je bil na televiziji film Clinta Eastwooda, ki nas je navdahnil nad izbiro tega imena. Špil je bil uspešen, vendar z imenom nismo bili zadovoljni.  Se spomniš starih jugoslovanskih glasbenih revij, kot so Rock, Rock 82 in Džuboks? No tisti Rock, ki je kasneje postal Rock 82, in izhajal kot priloga Politikinega zabavnika. Ta je imel tak poseben format. Širina stranice je bila dola polovico tiste, ki pripada A4 formatu. Notri je bila rubrika ‘Na današnji dan’ in ko smo nekega dne listali izvod te revije v našem prostoru za vaje, je bila v tej rubriki navedeno tudi nekaj na temo flote vojaških plovil Kraljeve mornarice Mary Rose in tako dalje… Tega se niti ni dalo prevesti. Mary Rose je razumel itak vsakdo. Četudi mi niti vedeli nismo kaj je to točno. Takrat ni bilo interneta. Skovanka nam je delovala rockersko dovolj in tako smo dobili ime.

Kako komentiraš ekipo prve postave? V relativno kratkem času ste spravili prvenec na površje.

Mary Rose so bili formirani leta 1988. Takrat mi je bilo 25. let. Današnjih 25. let je kot tedanjih 18. let. Danes začnejo ljudje igrati glasbene instrumente mnogo prej. Jaz sem začel šele z 18. leti. Sprva sem nekaj »šlatal« bobne, po spletu okoliščin pa sem presedlal na kitaro. A je bilo že takoj jasno, da želimo imeti svojo ploščo. Tista postava je bila zelo pridna in angažirana. Vadili smo dvakrat do trikrat tedensko. Nobena ekipa kasnejših postav ni imela take želje za tem, da posname album, kot prav prva. Ne pravim, da so bile kasnejše slabše, ali boljše od prve, kar se talentov tiče, a takšnega zagona, ni izkazala nobena kasnejša postava skupine. Ko brskam po spletni strani Heavy Harmonies in vidim kako je album »Rocks Off«, enako ocenjen, kot Europe album »Prisoners In Paradise«, ki je izšel istega leta, je to zame resnično laskavo priznanje. Tam lahko prebereš tudi komentarje bralcev, kot mdr.: ‘Škoda, da skupina ni delovala v Ameriki, saj je imela velik potencial.’ in podobno… V tistem času smo bili ena redkih skupin, če en edina slovenska skupina, ki je na koncertih igrala striktno le svojo avtorsko glasbo. Vsi ostali so igrali priredbe. Mi tega nismo hoteli, sploh ne v začetnem obdobju delovanja. Jasno mi je bilo, da če bomo igrali na koncu naših koncertov priredbo kakšnih Van Halen, se kasneje nihče na koncertu ne bo spomnil komadov kot sta naša avtorska Action in She’s Run Away. Dolgo časa smo pri tem vztrajali, tudi z naslednjo postavo.

Kako ste  v osemdesetih prihajali do glasbenih informacij. Vi ste bili za tisti čas kar dobro oprtani z novostmi v svetu rock’n’rolla?

V revijah Džuboksin Rock je bilo veliko uporabnih informacij. Ko pa sem bil še najstnik, sem delal na tržnici, kjer sem pomagal mami. V tistem času smo imeli tudi trgovino s sadjem in zelenjavo, sam pa sem obiskoval pomorsko šolo. Ko se je zgodilo, da sem prijel v roko neko takratno številko revije Džuboks z Joe Satrianijem na naslovnic, sem rekel očetu: ‘Stari. Mene ne bo tri ure na tržnici.’Usedel sem se v avto, odpeljal naravnost v Trst, obredel deset trgovin in se vrnil nazaj z novo Satrianijevo ploščo, ki je bila zunaj ravno 14 dni. V ekipi smo imeli basista Jureta Škodiča, ki je bil ravno tako zaposlen pri očetu in so ga pošiljali na obrtne sejme v Nemčijo. On je takrat prinesel ogromno aktualnih albumov iz Nemčije. Mdr.tudi od skupine UFO, kimi je ena najljubših skupin. Michael Schenker ter Eddie Van Halen sta kitarista, ki sta mi najljubša. Pred tem so bili Eric Clapton, Rory Gallagher in Jeff Beck. Te tri sem raziskoval že v osnovni šoli. To so bili kitaristi preko katerih sem se jaz učil igrati kitaro. Ploščo sem dal na gramofon in igral zraven. Zelo so name vplivali tudi Led Zeppelin, Deep Purple in Uriah Heep. Jure pa je imel vse te plošče doma. Vendar smo morali ostali najprej počakati, da jih preposluša on, da smo si jih lahko potem od njega izposodili. Okej. Nekaj albumov je izšlo tudi v Jugoslaviji, vendar pa smo imeli srečo, da je Jure privlekel vsakič po 30 plošč iz Nemčije, med njimi ogromno takih, ki pri Jugotonu niso nikdar izšli, ali pa so bile natisnjene znatno kasneje, po uradnem izidu. Trst je bil blizu. Ko sem prejel neko informacijo, sem takoj oddrvel tja. Spominjam se, pisala so se leta 1981-82. Ravno dobro sem začel igrati kitaro. Bila je neka diskoteka imenovana Jama. Nekega večera, ko sem vstopil vanjo, je tamkajšnji DJ ravno vrtel Mean Street od Van Halen. Pojma nisem imel takrat, kdo so to Van Halen. Takoj sem jih moral raziskati. Hitro sem si nabavil tudi kitaro znamke Kramer. Tako sem imel doma dve kitari: Flyn’ V od Michaela Schenkerja in Eddie-jev Kramer. 

Se za imenom albuma »Rocks Off« tudi skriva kakšna posebna zgodba?

Naslov albuma si je domislil Frenk. Mislim, da je povezano z Def Leppard. Def Leppard imajo nek komad s takšnim naslovom. Sami nismo imeli nobene posebne ideje in ko je Frenk na nekem srečanju izustil ‘Rocks Off’, nam je predlog zvenel zelo posrečeno.

Potem je pa tu že tista zgodba z izgubljenimi ‘master’ posnetki…

Ah to je pa že naš drug album.

Huh, raje ne preskakujva …

Ne, ne. Lahko ti povem. Aco Razbornik se je v času, ko smo snemali drugi album razhajal s svojo takratno ženo. Nekega dne je v jezi pridrvela v studio, pograbila nekih deset kolutov s posneto glasbo in jih odnesla s seboj. Studio je zgorel in bili smo prepričani, da so ‘master’ posnetki za vedno izginili. Potem pa me je nedolgo tega klical Aco, da so se posnetki našli. En je bil osmojen, sicer rešen, drugi pa je očitno vsa ta leta prebival pri Acovi nekdanji ženi. Aco je rekel: ‘Če mi prineseš pet jurjev, ti dam posnetke, sicer pa bomo dali mi te komade zasedbi Kantor, ki jo je takrat vodil ‘Popdesignovec’ Tone Košmrlj. Tako bi oni uporabili te komade za svoj album. Takrat sem prodal na hitro golfa, da sem prišel do tega posnetka. S Sandijem (aktualni Mary Rose klaviaturist Sandi Trojer, op. p.) sva zadevo spravila na računalnik in začela z miksanjem. In ZKP RTV SLO je prišel celo na idejo, da izda dvojni album. Na tem bi bila skupaj »Rocks Off« in naš drugi album. A to sta dve ločeni zadevi. Dve ločeni obdobji, z ločenima zgodbama. To ne bi bila pametna poteza.

Material za drugi album je torej nastajal tudi zelo hitro.

Takoj, ko smo sklenili snemanje z »Rocks Off« in ko je album izšel, smo imeli veliko koncertov. Prihajalo je do postopnih trenj, dogajale so se stvari o katerih bi se morali sproti pogovarjati, jih sproti reševati, pa se nismo. In škoda, da se nismo. Bili smo mladi, nismo imeli občutka za poslovanje, nismo imeli menedžerja, ki bi nas bi rinil dalje in nam pomagal z nasveti, … Takoj po albumu »Rocks Off« je v moji glavi že ‘igral’ naslednji album. No, tu pa se je pričelo zapletati. Niso bili vsi na isti valovni dolžini. Nekateri so želeli nadaljevati, drugi pač ne.

Na katere skladbe albuma »Rocks Off« si posebej ponosen? Katere bi izpostavil?

Če bi me vprašal 30 let nazaj, bi ti gotovo na to vprašanje odgovoril drugače. Recimo Dead Dog Blues, ki je tak bolj ‘Van Halenovski’, nadalje Fever… Na ponatisu bodo objavljeni trije dodatni komadi, ki nikdar niso bili izdani. Sicer pa težko izpostavljam komade na individualni ravni. Vsak ima svojo zgodbo, zgodbo tistega časa. Recimo skladba Hold On Baby. Veš, ta komad je mal TNT-jevski. Vsakič ko smo ga odigrali na vajah, je bilo toliko vzhičenosti in navdušenja, da smo komad želeli še enkrat ponoviti. Pa še enkrat. Tak užitek nam ga je bilo zaigrati. In vsakič je bil nek drugačen občutek, ko smo komad zaigrali.

Verjetno je “Rocks Off” doživel tudi novo zvočno osvežitev?

Da. Nov mastering je narejen. Opravil ga je Jadran Ogrin v studiu York, v Dekanih. Navil je bobne in base, v osnovi pa je ohranil zvok plošče kar se, da intakten. Za pokušino mi je poslal en komad in bil sem zadovoljen nad slišanim.

Kako si se razvijal v kitarista s svojo lastno identiteto, recimo če štartava direktno od začetka?

Nekoč ti bom dal za poslušati posnetek s Črno gradnjo iz leta 1983. Takrat sem bil totalno v Iron Maiden. Ravno dobro sem začel igrati kitaro. Saj veš. Najprej se naučiš zaigrati »Smoke On The Water« na eni struni. Že zelo kmalu pamije postalo jasno, da želim pisati svojo glasbo. Tudi, ko sem poslušal nek komad na gramofonu, jaz tega komada potem nisem šel preigravat na kitaro. Če se tega začneš lotevati, sploh kadar se ti nek izvajalec dopade, lahko hitro padeš pod njegov vpliv.

Kdo pa je ustvaril naslovnico za »Rocks Off«?

Podjetje Nimbus iz Kranja. Tu se je izdatneje angažiral Frenk. Takrat so bili ovitki albumov zelo pomembni. No, tudi danes so. Na ponatisu albuma pa se nahaja drugačen logotip. Nov logotip. Zelo podrobno sem imel poštudirano v glavi kako želim, da izgleda novi ovitek, zato sem prevzel to zadevo v celoti nase, na svoje stroške. Tudi na založbi so pohvalili ovitek, tako da je to še en dokaz, da mora biti resnično zelo dober.

Dotakniva se še malo promocijskih aktivnosti. Kako boste Mary Rose obeležili 30. obletnico izida prvenca?

Da. Tudi o tem sem vse že preštudiral. Celo naslov dogodka imam v glavi ‘Back to the Future’. Trideseta obletnica s koncertom na katerem bi sodelovali vsi glasbeniki, ki bili del ekipe Mary Rose. Preteklih postav, kot tudi člani aktualne postave. Dogodek bi odprla zadnja ekipa, se pravi aktualna postava, sklenila pa prva postava. Začeli bi z albumom »Resničen svet«, končali pa z albumom »Rocks Off«. Za veliki finale bi recimo komad Action odigrali vsi. Z občino Postojna sem se že dogovoril, da dobimo dvorano za dva dni. Koncert bi se seveda tudi posnel. Potem je prišla pandemija, ‘lockdowni’ in situacija, ko je vse obstalo.

Drugače pa je zanimivo to, da se mi v tem letu dogajajo zelo podobne stvari kot pred 30 leti. Stvari ki so ostale nedokončane se očitno morajo dokončati. Tako je tudi z materialom za drugi album. Upajmo, da se tudi ta realizira. Na založbi so rekli, da drugega albuma še ne morejo izdati letos, lahko pa ga drugo leto. Bomo videli.

Lahko izpostaviš kakšne podrobnosti koncertov v času albuma »Rocks Off« in dogodke povezane s tem, ki so se ti takrat posebej vtisnili v spomin?

Turneja s Parnim Valjkom, s približno 30. odigranimi koncerti. Primerilo se je, da sem nekega dne prejel klic s povabilom, da zaigramo z njimi v Kočevju. Pridemo tja, odigramo koncert. Ko smo bili v zaodrju, sem se srečal z menedžerjem skupine, ki je velel: ‘Mali, pridi sem. Povej mi, ali imate vi svoje avtorske komade?’ Odgovoril sem: ‘Vse kar smo danes igrali je naša avtorska glasba’, nakar odvrne:  Če se nisi šalil, potem se dogovoriva, da kadarkoli bomo mi igrali v Sloveniji, boste igrali vi poleg? Vam to štima? ‘Ko je opazi, da oklevam z odgovorom, me je pobaral: ‘Ni problema, boste plačani. Se bom jaz vse domenil z organizatorji.’ Takrat smo imeli mi boljšo opremo kot Parni Valjak. Ko so oni to opazili, so nas prosili, da po koncertnem nastopu pustimo na odru našo opremo. Ta naveza s Parnim Valjkom nas je pripeljala pred širše množice. Saj veš kako je na koncertih s Parnim Valjkom? Vsi so v zraku. In vse je nabito. Tudi takrat je bilo. Vedran Božič – sicer legendarni kitarist, pa je bil njihov takratni tonski tehnik. Ta mi je predlagal, da si kupim dodatna pedala, da malo ‘sfriziram’ zvok kitare.

Torej, si ti dejansko samouk? Sam si se naučil igranja kitare? Brez nekih glasbenih šol?

Da. Hotel sem sicer postati bobnar. Kadar se je oče odpravljal v Nemčijo, je vselej vprašal. ‘Ali kaj potrebuješ? Ti kaj prinesem?’ Navadno mi je prinesel kakšno ploščo, npr. prvenec zasedbe Queen. No, pa sem mu nekega dne rekel: ‘Prinesi mi kakšno električno kitaro’. In res je to storil. Sicer je bila bolj ‘veslo’. Ob igranju mi je torej družbo delal gramofon. Tako se je začelo. Cel album »Rocks Off« sem odigral na uho. Vse kar je na njem posneto.

Avtor: Aleš Podbrežnik

---