Datum izida: 12. 5. 2021
Založba: MS Metal Records
Produkcija: Edu Falaschi, Roberto Barros & Thiago Bianchi
Dolžina albuma: 59.46 min
Zvrst: Power Metal / Progressive Metal
Ocena: 8.5/10
Edu Falaschi je brazilski vokalist, ki ga je dodobra spoznala zlasti powermetalska, pa tudi progresivnometalska javnost in to posebej v času, ko je prepeval pri brazilskih progresivnometalskih odličnikih Angra. A to so bili tisti časi, ko sta power metal in melodični progresivni metal še uživala večjo pozornost in naklonjenost metalskih množic. Možakar, ki so ga Angra sprejeli medse leta 2000, je namreč dvanajst let kasneje skupino zapustil. Prvenstveno zavoljo težav z zdravjem, pa tudi razprtij, ki so v tistem času razjedale skupino.
No, ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa, je Edu nekako prenesel glasbeno doktrino ter vizionarstvo svojih nekdanjih brazilskih tovarišev, pri katerih je služboval dobro dekado, na svoje samostojne studijske podvige. To velja tudi za njegov tretji studijski album z naslovom »Vera Cruz«, ki je nova fascinantna zmes neo-klasičnih prijemov zabeljenih z bombastičnimi orkestracijami, ki spremljajo ježo po tanki razmejitveni črti med power metalom in progresivnim metalom (klasične branže), k čemur so premeteno dodane tudi tradicionalna brazilska ritmika in melos. Če poznate klasične Angra, in so vam le ti zlezli pod kožo, boste v albumu »Vera Cruz« našli obilje glasbenih radosti.
Album »Vera Cruz« je konceptualen in deloma zgodovinski. Zgodba sega v leto 1492 in portugalsko mesto Tomar, kjer živi možakar po imenu Jorge, ki je stigmatiziran, saj so njegovi predniki sodelovali v redu križarjev Nero’s Cross. Ko Jorge odraste, odpotuje v Brazilijo, kjer se poroči s pripadnico staroselskih prebivalcev. Jorge se jim priključi ter sodeluje z njimi v odporu proti portugalskim kolonialistom. Čeprav je zgodba fiktivna, je Falaschi ob snovanju koncepta detajlno preučeval zgodovino križarjev v kateri je dejansko dokumentirano, da so se nekateri med njimi kasneje, ko so bili preganjani, podali v Brazilijo.
Glasba sledi konceptu in je v aranžmajih in komponiranju močno razgibana. V ničemer ne prinaša ničesar takšnega, kar že ne bi slišali. V glasbeni recepturi, ki jo vzdržuje preko slabe ure igralnega časa, pa prinaša Falaschi z ekipo tehnično ekstremno izpopolnjenih glasbenikov, perfektno dovršenost komponiranja. So trenutki, ki nagovarjajo nekoliko generično in že slišano, kar niti ne čudi, saj se nahajamo v sferah power metala, ki v zvestobi sledenja ultra muzikalni nalezljivosti, na trenutke vsekakor pretirava. Vendar pa nagiba Falaschi tehtnico sebi v prid v prvi vrsti zavoljo nove fantastične vokalne predstave, pa tudi izjemne izvedbe materiala, ki je odigran na tehnično visokem in kompleksnem nivoju. Na to opozori že uvodna The Ancestry, ki je peklensko hitra skladba, kreirana po vzoru kakšne klasike tipa Carry On vzornikov Angra, vsa reč pa se nazorno ponovi nekje na sredini s Crosses ter v drugi polovici albuma z Mirror of Dellusion. Kitare delujejo na trenutke, kot bi sodeloval na albumu kitarski tandem klasičnih Angra Loureiro/Bittencourt. Že samo ta opazka zadošča, da je »Vera Cruz« vreden vse pozornosti. Tu je kombiniranje melodij z občutno pričesko neo-klasične glasbe (zlasti kup dodanih orkestracij, ki zapolnjujejo prostor v kompozicijah), na drugi strani pa vpenjanje latino podritmov z dodatnimi tolkali, ter integracija flamenka. Skratka album, ki izžareva izredno teatralnost in pregovorno vroči latino temperament. Skladba Land Ahoy je najbolj kompleksna kompozicija celotnega albuma, ter eden njegovih vrhuncev, briljantnega progresivnometalskega vrvohodstva. K vsemu temu dodaš še številne napeve in zborovske harmonije, celo madrigale, ki so vpeti v aranžmaje in vsa reč dosega v izplenu bombastike in pompa nivo blizu brezhibne dovršenosti. V finalu viharja vseh viharjev ter skrajno dramatičnega razvoja dogodkov, se z vokalom pridruži Falaschiju v Face of the Storm celo sam presvetli Max Cavalera.
Kot povedano. V kolikor pred Falaschijem ne bi bilo skupine Angra, pa tudi kakšnih klasičnih Rhapsody na eni, in Symphony X na drugi strani, bi nosil »Vera Cruz« več ponotranjenega stilskega unikata, tako pa lahko govorimo o sicer odličnem visoko muzikalnem power in progresivno metalskem albumu, ki pa nagovarja in izziva poslušalca v prvi vrsti zlasti retro-nostalgično. A z neizpodbitno visoko kakovostnim karakterjem pretanjenega komponiranja, ki v slabi uri igralnega časa ne taji.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Burden
2. The Ancestry
3. Sea Of Uncertainties
4. Skies In Your Eyes
5. Frol De La Mar
6. Crosses
7. Land Ahoy
8. Fire With Fire
9. Mirror Of Delusion
10. Bonfire Of The Vanities – feat. Tito Falaschi
11. Face Of The Storm – feat. Max Cavalera
12. Rainha do Luar – feat. Elba Ramalho
Zasedba:
Edu Falaschi – vokal
Studijski glasbeniki:
Diego Mafra – kitara
Roberto Barros – kitara
Raphael Dafras – bas kitara
Fábio Laguna – klaviature
Aquiles Priester – bobni
Pablo Greg – orkestracije
Gostje:
Max Cavalera – vokal na “Face of the Storm”
Elba Ramalho – vokal na “Rainha do Luar”
Tito Falaschi – kitarski solo na “Bonfire of the Vanities”
Federico Puppi – čelo na “Bonfire of Vanities” in “Rainha do Luar”
Tiago Mineiro – klavir na “Land Ahoy” in “Rainha do Luar”
Adriano Machado – godalni aranžmaji in dirigiranje
Rafael Meninão – harmonika na “Rainha do Luar”
