Lokacija: München / Backstage / Nemčija
Datum: 30.09.2014
Če se je zadnji septembrski torek iz domovine proti Nemčiji kolona štirikolesne pločevine vila predvsem zaradi nogometne tekme lige prvakov med nemškim Schalkejem in našim Mariborom, niso bili zgolj navijači vijoličastih tisti, ki so se odpravili v deželo vselej cvetočega gospodarstva. Vsaj trije prebivalci dežele pod Triglavom smo si torkov večer rezervirali za koncertno doživetje v osrčju bavarske prestolnice. Klub Backstage Werk, ki je v času našega prihoda na »kraj zločina« že dihal s polnimi družabnimi pljuči, je gostil turnejo »Space Police: Defenders of the Crown«, ki je pod isto streho združila tri predstavnike nemškega heavy in power metala. Pravi razlog, da se tam znajde tudi Rockline!
Že kmalu po osmi uri so koncertni večer otvorili Starchild, novonastala nemška heavy metal naveza, ki je letos nase opozorila z izdajo samonaslovljenega prvenca (recenzija tukaj). Starchild si kot projekt novejšega emša ne morejo privoščiti solo turneje po domovini, zato pa so prišli še kako prav kot ogrevalni akt večera pred bendi kot sta Unisonic in Edguy, saj tudi sami gojijo metalski DNK, povšeči vsem ljubiteljem nemške heavy metal šole. Kak tudi ne, ko pa ritem sekcijo tvorita basist Jens Becker (Grave Digger) in bobnar Michael Ehre (Gamma Ray). Osrednje ime zasedbe pa se vseeno skriva drugje. Dirigentsko paličico na odru je v rokah držal Sandro Giampietro, vokalist, občasni kitarist in nesporni odrski motor, ki je skozi vsega pol ure dolg nastop bendovo plamenico držal visoko v zraku. Melodične kitarske linije mladega Dennisa Hormesa so v navezi s harmoničnimi večglasnimi refreni tvorile čistokrvno ogrodje novega klasično zvenečega nemškega heavy metal kolektiva, za katerega se postavlja vprašanje, če ga bomo lahko še kdaj prestregli v živo. Starchild so nastop zaključili s samonaslovljenim komadom, glasen odziv publike pa je bil dovoljšem dokaz, da Giampietro in kompanija brcajo v pravo smer.
Drugi po vrsti so se bavarski publiki predstavili Unisonic, kljub komaj nekajletni kilometrini v metalskih vrstah že dobro prepoznaven kvintet. Unisonic sestojijo iz starih mačkov germanske težkorockerske srenje, zato jih je narod že ob izdaji samonaslovljenega prvenca pred dvemi leti vzel za svoje. A karavana je šla dalje in Unisonic so nove vroče žezlo skovali v letošnjem letu, ko so izdali svoj drugi album »Light of Down« (recenzija tukaj). Po nasnetem intru so se člani benda razporedili po odru, za pravo eksplozijo med prvimi vrstami ob deveti uri zvečer že nabitega kluba Backstage pa je poskrbel prihod prvega slavčka Michaela Kiskeja, katerega vokal je v drugi polovici osemdesetih postal nesmrten kot del kultnih Helloween klasik. Unisonic ustvarjajo v polju spevnega hard rocka in heavy metala z občasnim plasmajem dvojne bobnarske bas pedalke, energična kombinacija je uvodoma udarila že s skladbo For The Kingdom. Tisočglava množica je med premorom začela vzklikati »Kiske, Kiske«, kar je še podžgalo frontmanov nastop, ki se je v refrenu komada Exceptional izkazal z visokoletečim vokalnim registrom. Unisonic so delovali kot dobro podmazana koncertna mašinerija, ki ji kljub profesionalnemu pristopu ni tuja niti zajebancija, tako je vedno nasmejani kitarist Kai Hansen sredi nastopa Kiskeju podstavil nogo, a se ta ni ujel na limanice. Prav kitarska naveza Hansen / Many Meyer (slednjega sem v dotičnem klubu pred nekaj meseci spremljal že kot kitarista legendarnih Krokusov) skrbi za visokooktanske inštrumentalne pasaže s spretno umeščenimi nalezljivimi refreni, vrhunci Unisonic ustvarjanja. Veseli tudi dejstvo, da repertoar kvinteta po vsega dveh izdanih albumih sestavlja že skoraj izključno avtorska glasba, med katero so pred zaključkom umestili še Helloween hitič I Want Out. V peti prestavi brez ročne zavore, zatorej je v nasprotju z dandanašnjo dolgočasno Helloween izvedbo zadel žebljiček na glavico in predstavljal popoln miselni odklop pred vrhuncem večera. Vrhuncem? Za marsikoga so bili to že Unisonic!
Največja časovnica večera je pripadla nosilcem turneje Edguy, simpatičnim nemškim power metalcem, ki v metalskem svetu že od nekdaj veljajo za posebneže. Edguy so letos izdali nov album »Space Police: Defenders of the Crown« (recenzija tukaj), s katerim so se vrnili k svojemu klasičnemu zvoku in poskrbeli za svoj najboljši izdelek po debelem desetletju, v okviru promocijske turneje pa jeseni harajo po Evropi – njihov nam najbližji postanek je bil ravno v Münchnu.
Edguy so nastop otvorili s svežo vsebino aktualnega albuma in se že hitro dokazali kot odlično uigran kolektiv. Zvočna svežina (resda čez matrico klaviatur) in živa vokalna linija prednje kitarske vrste s Tobiasom Sammetom v sredi sta z grabežljivostjo refrena naslovne skladbe albuma Space Police z lahkoto zapolnili ustnice nabito polnega kluba. Po prvem bežnem pogledu proti prejšnjemu desetletju s skladbo Out of Vogue (»Rocket Ride«, 2006) se je začelo! Frontman Sammet, znan po svojemu manipuliranju s publiko, je med komadi iz rokava začel stresati šale in z njimi kar v materinščini zabavati prisotne. Z govoričenjem ni prav nič narobe, dokler ni presežena zdrava meja razuma. Animiranja so se proti koncu koncerta začela vleči kot kurja čreva, Sammet je ukradel za komad ali dva skupnega razpoložljivega časa, kar je na solo Edguy koncertih očitno stalna praksa. Glede na njegovo še vedno zelo solidno vokalno formo, kar je z v nebo segajočim krikom dokazal v izhodu iz komada Babylon, je kraja časovnice (za zdaj) še nepotrebna. A nič ne de, šovmakerski pristop je eden izmed razpoznavnih elementov kvinteta iz osrednje Nemčije, na plodna tla pa naleti predvsem pri nežnejšem spolu, ki na Edguy koncertih zavzema procentualno večji delež kot na večini ostalih metal dogodkih. Tobias Sammet kot prvi odrski akter poseduje izdelan in karizmatični pristop, v katerem nobene poteze ne napravi naključno. Njegova prirojena voditeljska sposobnost je zasenčila ostale člane kolektiva, tako razen Bohnkejeve solo točke na bobnih prav nobeden od ostale inštrumentalne trojice ni prejel dovolj maneverskega prostora za lastno dokazovanje.
Od favoritov množice so izstopali komadi Superheroes, Vain Glory Opera in vselej čutna Land of the Miracle. Čeprav Edguy gojijo preprosto, celo naivno lirično doživetost, njihovi komadi v navezi s hudomušnim bendovim pristopom poslušalstvo na prvo žogo ugrabijo v kremplje melodične nalezljivosti. Vrhunec na momente že skoraj operetnega pristopa je napočil s priredbo Falcaove Rock Me Amadeus, pri kateri je stotero pesti v zraku spontano sledilo refrenski tematiki. Kot ponavadi so Edguy najboljše prihranili za konec! Adrenalinsa vročica je narasla do maksimuma, ko so Backstage zatresli Tears of a Mandreake in v dodatku še Lavatory Love Machine ter King of Fools. Glede na zadovoljne obraze v smeri vseh štirih strani neba je vedro razpoloženjska Edguy veselica zadovoljila petično nemško publiko, zato se po lastni obljubi v bavarsko prestolnico kmalu spet vrnejo. Verjeli ali ne, to je bil v več kot dveh desetletjih preigravanja šele njihov prvi solo nastop v Münchnu, pred tem so v tem dvomilijonskem mestu igrali zgolj kot predskupina velikanom rocka (Aerosmith, Scorpions, Deep Purple…).
avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik
EDGUY:
1. Love Tyger
2. Space Police
3. Out of Vogue
4. Superheroes
5. Defenders of the Crown
6. Vain Glory Opera
7. Drum Solo (Imperial March (Darth Vader Theme))
8. Ministry of Saints
9. Rock Me Amadeus (Falco cover)
10. Babylon
11. Land of the Miracle
12. Tears of a Mandrake
—dodatek—
13. Lavatory Love Machine
14. King of Fools
UNISONIC:
1. Venite 2.0 (intro)
2. For the Kingdom
3. Exceptional
4. Star Rider
5. Your Time Has Come
6. When the Deed Is Done
7. King for a Day
8. Throne of the Dawn
9. I Want Out
10. Unisonic
STARCHILD:
1. It’s My Race
2. Runner
3. Eyes of History
4. Still My Planet
5. Reaching the Land
6. Starchild Theme (intro)
7. Starchild
