Založba: Samozaložba
Produkcija: Dejan Berden
Dolžina albuma: 53:23
Ocena: 9.0 / 10
džeZZva so prekmurski eksperimentalno instrumentalni kvartet, ki prinaša s svojo pojavo na slovensko glasbeno sceno njeno izjemno popestritev. Gre za kombinacijo štirih vrhunskih glasbenikov, predanih svobodi, ki jo nudi od nekdaj široko privlačni fenomen glasbene eksperimentale oziroma nebrzdanih viž, kot jih ponudijo prostosučne forme glasbene improvizacije.
Kvartet izjemno profiliranih in cenjenih glasbenikov funkcionira ne le posebno, pač pa tudi izjemno atraktivno in v slehernem hipu albuma vznemirljivo. To ne dosega le zavoljo velike veščine jazz improvizacij in večplastne glasbene dojemljivosti posameznikov kvarteta, pač pa zavoljo izjemnega učinkovanja v premoščanju žanrskih sfer, ki se znajdejo v talilnem loncu zasedbe. Slednje funkcionira v realizaciji avtorskega glasbenega artizma zasedbe edinstveno in samoniklo, kot tudi eklektično.
Beseda »džeZZva« vsekakor hipoma asociira na kuho turške kave. Od tod pomenljiva izbira naslovnice albuma. Kvartet si priigra zmagoviti poker asov glasbene nevsakdanjosti zlasti zavoljo združevanja žanrov v glasbeno mineštro, izjemne medsebojne znosnosti oziroma tolerance. Vzporednice z deli Pat Metheny Group so povsem na mestu. Ne glede na to, pa je »glasbenografska« percepcija pomurske »mikrolokacije« stare evropske celine nosilni element zvočno izraznih posebnosti zasedbe džeZZva. Iztok Rodež je moral najti navdih nad Patom Methenyjem. To namreč potrjuje ne le občasno slog njegove kitarske igre, pač pa sam zvok, ki je oddaljen, a še vedno soroden slovenski odtis igre prej citiranega kitarskega vešča. Tudi aranžiranje vodilnih motivskih fraz, povlečejo na principe Pat Metheny Group, saj je prepletanje klavirja in kitare med Berdenom in Rodežem občasno zbližano s potezami nezamenljivega dueta Metheny-Mays. Iztok prikliče Methenyja že uvodoma v skladbi East, pa nadalje v jazzovskih variacijah znotraj skladbe Spring, kot tudi v prvem »vhodu« kitarske improvizacije v predelavi slovenske tradicionalne pesmi Če bi ges bijla fčelica.
džeZZva nosijo izjemno senzitivnost za pravšnjo mero razporejanja idej, ki se jim porajajo. Glasbena sestavljanka, ki jo razvijajo poseduje izjemno poslušljivost ne glede na to, da smo priča nenehnim in nenadnim eksperimentalnim »zavojem«, v katerem si solizme izmenjujejo vsi štirje gradniki zvoka skupine ter smo priča nenehnemu nizanju motivskih preklopov. Element presenečenja igre, razvaja poslušalca skozi dejanja spontanega vznemirjanja. Je izrazit in prav to je ena največjih privlačnosti tega glasbenega dokumenta, ki je definitivno kompleksno zgoščen in zato zahteva več pozornosti. V zameno pa vas bo bogato nagradil, saj vam bo prirastel nepovratno k srcu ob več rotacijah znotraj vašega CD predvajalnika.
Tudi v točkah, kjer si skupina privošči največ eksperimentalne svobode, kot je to v izjemni IndinA, ki jo »vozijo« izrazite arabeske v vodilnem melosu, zasedba skozi motivska sosledja nikdar (površno) ne »razpade«. IndinA nosi posebno atmoferično grabežljivost, saj je v ozadju zvočne slike dodana obskurna zavesa sintetiziranega zvoka (ali “efektiranega” zvoka kitare?), ki oplaja razpoloženjskost z jedrim ščepcem mistike. Glede na njeno jazz rockovsko zazrtost, prežeto seveda z etno formami arabesk, bi človek vanjo dodal le še električno kitaro in podivjani ksilofon, pa bi se vsa reč nevarno približala glasbeni filozofiji, kot jo je v takih trenutkih razvijal in udejanjal veliki in nepozabni Frank Zappa. A Little Game poseduje prelepo križanje tradicionalnih etno figur »panonskega sonca« z jazzovskimi improvizacijami, skladba vzbuja izjemno mero šegave igrivosti, člani ekipe pa izkazujejo v hitrosti, ki jo razvijajo znotraj nje, hkrati tudi izjemno kontrolo nad vsakim udarjenim tonom, kar izkazuje da so v karieri veliko preigrali in prevadili. V tej skladbi prevzema še posebno pozornost odlična bobnarska solaža Mirana Celeca, medtem ko je Mojmir Wolf preko albuma pravi slovenski odgovor na mičnost igre kontrabasa mojstra Charlieja Haydena. V A Little Game dodatno fascinira tudi dejstvo, da izkorišča Iztok Rodež v improvizacijah sosledja različno fromatiranih prijemov (akordov) in ne »tišči« pod vsako nujo v skladbe s standardnim enostrunskim jazzoskim »vozlanjem« ter »vrvohodstvom«. Trik, ki je od vselej zažigal in ga recimo mojstrsko obvladuje Alex Lifeson (Rush). To dostavlja izjemno okusnost k razgibanju srčne slike izjemnega glasbenega mozaika albuma.
džeZZva pa se radi spogledujejo tudi z neoklasicizmom. To postreže uvodni del skladbe buditeljske in optimistično zazrte »zemeljske« Spring, še posebej svečan Berdenov uvod na klaviaturah zaključne Panonnian fantazen Nr. 1. Prav zaključna skladba predstavlja fascinantno mini epsko suito prelepega in čutnega prepleta klasične in jazzovske premise, skozi katero veji piš panonskega melosa, polnega igrivih jazzovskih variacij.
Album »džeZZva« velja za unikat in brezmejno fascinirajoč izdelek, kjer funkcionira vse v prelepem simbiontskem odnosu velike glasbene tolerance, ki jo generira večplastna (lahko rečemo tudi kompleksna) glasbena dojemljivost, širina in vizionarstvo vseh štirih glasbenikov. Upajmo, da bo ta prvenec prejel še kakšnega naslednika v prihajajočih letih. Sedaj pa je napočil čas, za ponovno rotacijo albuma »džeZZva«.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. East
2. Če bi ges bijla fčelica
3. IndinA
4. Doli v kraju sama zase
5. A Little Game
6. Spring
7. Pannonian fantazen Nr. 1
Zasedba:
Dejan Berden – piano, sintetizator
Iztok Rodež – kitara
Mojmir Wolf – bas kitara
Miran Celec – bobni, tolkala
