Lokacija: Salzburg / Rockhouse / Avstrija
Datum: 16.09.2015
Salzburg, slikovito avstrijsko mesto, najbolj znano po Mozartovi zapuščini, staremu baročnemu jedru in okoliškemu solnemu rudniku, je v svojih nedrih gostilo Glenna ‘the Voice of Rock’ Hughesa, legendarnega pevca/basista ter nekdanjega člana številnih imenitnih (tudi legendarnih) rockovskih skupin kot so Trapeze, Deep Purple, Hughes/Thrall, Black Sabbath, Hughes Turner Project in Black Country Communion. Glenn se je, po daljši prekinitvi samostojne kariere zaradi dela s skupino Black Country Communion, letos končno vrnil na solo koncertno turnejo po Evropi. Drugi datum omenjene turneje je predstavljal Glennov koncertni nastop v salzburškem koncertnem prizorišču Rockhouse, kjer se je še pred zažetkom koncerta zdelo, da bo prisotne precej več publike, a morda je bilo, zaradi slabega prezračevanja in pretiranega ogrevanja notranjih prostorov, ki se je v nadaljevanju vendarle izboljšalo, tako še boljše.
Za zgodnje dvigovanje koncertnega vzdušja so v vlogi predskupine poskrbeli trije razposajeni ameriški mladci pod vodstvom kitarista/pevca Jareda Jamesa Nicholsa, ki so s svojo solidno mešanico avtoritarnega blues rocka, funka in trdega rocka razveselili večino občinstva, katero je sicer nestrpno čakalo na prihod Glenna Hughesa. Nichols ter njegova kamerada, basist Erik Sandin ter bobnar Dennis Holm, so svoj nastop zaključili s priredbo skupine Mountain z naslovom »Mississippi Queen«, ki je, po pričakovanju, naletela na izjemno pozitiven odziv večine koncertnih obiskovalcev. Vročekrvni trio, ki v svojem glasbenem izrazoslovju ne skriva številnih Whitesnake vplivov, kar je sicer slišno tudi iz nekoliko plehkih ‘baby, you are all mine’ besedil, je predstavljal kar primeren izbor za predskupino in verjetno se je kar nekaj obiskovalcev po koncu koncerta srečalo s člani banda in z navdušenjem kupilo njihovo aktualno ploščo.
Mojstra številnih raznolikih vokalnih akrobacij ni bilo potrebno dolgo čakati, saj je, kljub selitvi v ZDA sredi osemdesetih, nekako še vedno ohranil pregovorno angleško točnost. Na oder je prikorakal v družbi kitarskega virtuoza Douga Aldricha (ex-Whitesnake, Dio), katerega je pred kratkim iz Whitesnake ‘ukradel’ staremu pajdašu Davidu Coverdaleu, ter švedskega bobnarja Pontusa Engborga, ki s Hughesom sodeluje že od leta 2010 dalje. Glenn je publiko nemudoma spravil v delirij ter prešel k ‘bistvu’ z izvrstno izvedbo Deep Purple energetskega katalizatorja »Stormbringer«, ki še vedno predstavlja idealen otvoritveni izbor. Glennovo bogato udejstvovanje pri različnih, večinoma kultnih skupinah meče dolgo senco in dostikrat odmika pozornost od njegove sicer navdušujoče ter nič manj zanimive solo kariere, tako, da mora pred vsakim koncertnim nastopom iskati primerno ravnovesje med dediščino njegovih prejšnjih bandov in solo materialom. Uspešno obujanje solo del se je pričelo s temperamentno izvedbo udarnega »Orion«, ki izvira iz albuma »Soul Mover« (2005), enega Glennovih najljubših samostojnih izdelkov, kjer večkrat rad omeni svoje sodelovanje z bobnarjem Chadom Smithom (Red Hot Chilli Peppers).
Karizmatični pevec/basist ni pozabil niti na svoje glasbene začetke, zato smo lahko v tem večeru uživali v kar dveh Trapeze klasikah, »Way Back To The Bone« z albuma »You Are the Music…We’re Just the Band« (1972), kjer si je Aldrich utrgal nekaj več časa za drzne solistične podvige, ter »Touch My Life« z albuma »Medusa« (1970). Manjše presenečenje, kar se tiče izbora izvedb, je predstavljala Hughes/Thrall skladba »First Step Of Love«, ki je bila prav gotovo eden izmed vrhuncev večera. Enako bi se lahko reklo tudi za velikokrat spregledano Deep Purple klasiko »Sail Away« z albuma »Burn« (1974), katero si je sicer težko predstavljati brez Coverdaleovega vokala, vendar se je Glennu posrečila nadvse uspešna in zanimiva pevska interpretacija, kar so morali priznati celo največji Deep Purple Mark III puristi.
Temu je sledilo verjetno največje presenečenje celotnega večera, saj se je Glennov trio odločil izvesti Whitesnake skladbo »Good To Be Bad« z istoimenskega, ne preveč posrečenega albuma, katero je Hughes napisal v sodelovanju s starim pajdašem Coverdaleom in katero ima Aldrich že več let v ‘malem prstu’. Seveda je izpadla precej boljše od originala. Glenn se je sicer večkrat priklonil svojemu prijatelju in najnovejšemu glasbenemu sodelavcu, ki je bil tudi tokrat na kitari praktično nezaustavljiv, kar je potrdil tudi z impresivno solo točko, ki jo je odprl takoj po zaključku »Good To Be Bad«. Kljub temu, da je gospod Hughes, ki svoje starostne tegobe v zadnjem času skriva za sončnimi očali, trajno frizuro ter oblačili iz psihadeličnih šestdesetih, že prekoračil šestdeseto leto, se vokalno še vedno neverjetno dobro drži, saj je večkrat presenetil z neverjetno drznimi pevskimi improvizacijami med katerimi je vrhunec gotovo predstavljala izjemna verzija Deep Purple drame »Mistreated«, kjer je ob tradicionalno razpotegnjenemu zaključku dodal še nekaj nadvse impresivnih soul vložkov, ki so bili že na ravni kakšne (ne nujno temnopolte) soul dive.
Sledila je še ena priljubljena solo skladba, »Can’t Stop The Flood« z albuma »Building the Machine« (2001), ki je doživela izjemen odziv publike, čemur je sledil absolutno predolgi Endborgov solo nastop, ki ni vseboval ničesar dih jemajočega in med katerim je kar nekaj ljudi začasno zapustilo koncertno prizorišče. No, vzdušje pod odrom se je spet popolnoma naelektrilo ob izvedbi Black Country Communion skladbe »One Last Soul«, nakar je gospod Hughes svojo obsedenost z dušami dopolnil s priljubljenim solo standardom »Soul Mover« s katerim je na imeniten način zaključil redni del koncertnega nastopa in doživel burne ovacije zvestih pristašev.
Stari lisjak, ki je med zahtevnimi pevskimi podvigi še vedno precej spreten tudi na bas kitari, publike ni pustil predolgo čakati na dodatek v katerem je odigral Black Country Communion antem z naslovom »Black Country«, čemur je sledil (potihem pričakovani) Deep Purple zažigač »Burn« s katerim je mojstrov trio na eksploziven način zaključil druženje z obiskovalci salzburškega Rockhousea. Glennova misija lovljenja nesmrtnih duš njegovih funk, blues in soul idolov je bila uspešno zaključena in večinoma zelo zadovoljna publika je njegov tradicionalni, kičasti pozdrav nagradila z bučnim aplavzom. Nekdanji kokainski odvisnik, ki je po dolgotrajnem boju z drogami naposled, sredi devetdesetih, doživel zmago ter ezoterično začinjeni ‘duhovni preporod’, namreč med nagovori publike ni skoparil z narejenimi nasmehi in nekoliko patetičnimi nagovori ‘stare ameriške šole’ med katerimi je sebe razglasil za hipija (bizarno), a mu je zaradi fenomenalne koncertne predstave (vnovič) vse popolnoma odpuščeno.
Glenn Hughes je v Salzburgu na impresiven način dokazal, da leta njegovim glasilkam nikakor ne pridejo do živega in da njegova velika duša ostaja neomajno zavezana funku, bluesu ter klasičnemu rocku. Nekateri smo med določenimi izvedbami skladb, kot sta bili denimo »Stormbringer« in »First Step Of Love«, kjer so originalno prisotni sintetizatorji, nekoliko pogrešali klaviature, ki bi še oplementile že tako sijajen zvočni kolaž in kvalitetno ozvočenje, vendar nas je preostanek izvedb prepričal, da ‘iz muhe ni potrebno delati slona’. Druženje z Glennom je bilo tudi tokrat nepozabno in večino izmed nas je zamikalo, da bi si čez tri dni odšli ogledati Hughesov koncertni nastop na Dunaju, vendar je na koncu prevladala popolnoma pragmatična odločitev, seveda v pričakovanju novega koncertnega srečanja, enkrat v ne tako oddaljeni prihodnosti.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Stormbringer
2. Orion
3. Way Back To The Bone
4. First Step Of Love
5. Touch My Life
6. Sail Away
7. Good To Be Bad
8. Mistreated
9. Can’t Stop The Flood
10. One Last Soul
11. Soul Mover
—dodatek—
12. Black Country
13. Burn
