Lokacija: Jesolo (Benetke) / Arenile Terrazza Mare / Italija
Datum: petek, 18.07.2008
Duran Duran. Ah kje je že to? Jih kdo med vami slučajno ne pozna? Vse to samo zaradi norega znanstvenika dr. Duranda iz filma “Barbarella” z Jane Fonda v glavni vlogi. Tej skupini je prepovedano sleherno spoznanje, da se je od njenega nastanka obrnilo krepkih 30. let obstoja in spoznanje da se je slučajno po zunanjem videzu postarala. Na odru, kot v javnosti, je vseskozi dolžna ohranjati videz večno lepih, zdravih, mladih fantičev, ob katerih se dekletom nezadržno cedijo sline. Pa četudi za ceno kirurškega nožička.
Ekipa štirih originalnih članov minus kitarist Andy Taylor, za katerega vam je lahko ob poslušanju “Red Carpet Massacre” takoj jasno zakaj je zavrnil s skupino sodelovanje, mimogrede sam bi storil isto, je tako v letošnjem poletju obiskala bližino naših krajev, da nam približa novi album. Glede na odlični “Astronaut” (2005), si je človek potihoma predstavljal še en zreli pop rock album z enakovredno umestitvijo kitar, glede na ostale gradnike, pa se s hip-hopanjem plesnega “Red Carpet Massacre” žal to ni zgodilo.
Duran Duran so tako po novem postali kvartet, ki ga tvorijo Simon Le Bon (vokal), Nick Rhodes (klaviature), John Taylor (bas kitara) in Roger Taylor (bobni). Seveda imajo pobje na odru svojega koncertnega kitarista, vse starejše skladbe, oziroma zimzelene klasike iz osemdesetih, so opremljene s spremljavo alt saksofona, na odru pa nikakor ne sme manjkati spremljevalna vokalistka. Kot se v maniri Duran Duran spodobi, sodijo imenitna oblačila, kot tudi prisotnost prelepih ženskih gazelic na odru, tudi danes med njihove osnovne in najbolj prepoznavne zaščitne znamke. Skupina izdelano imenitnega odrskega videza, stasa in glasa.
Ni lepšega kot to, da si popestriš vikend z obiskom skupine, katerih največje hite so premlevala tvoja najstniška ušesa. Takrat postane tak bend, tisti bend, ki te spremlja skozi celo življenje. Da za Slovenijo, danes že značilno opustelo poletno koncertno dogajanje obdobja, ko si večina zasluženo v varnem senčnem zavetju hladi prebavne trakte s sladoledom in podobnimi pogruntavščinami ohlajenimi na temperaturo ledišča, nekateri najbolj zahtevni ljubitelji glasbe, ne bi tako močno občutili, je torej znova poskrbela bližnja zamejska soseščina.
Ker je bilo vreme silno neugodno, so Duran Duran zavlačevali s pričetkom koncerta. Na peščeni obali se je nagnetlo preko 6000 ljudi. Zlasti deklet med 30-40, ki so evforično zapolnile prve vrste pod odrom. Veter je grdo vlekel in glede na aktivnosti roadijev, ki so pokrivali opremo s folijami polivinila, obeti niso ponujali nič dobrega. Navkljub temu smo može le pričakali in malo preko desete zvečer, s pol urno zamudo torej, se je oder povsem zatemnil. Ponavljajoči “loop” je načel koncert in ko so fantje zavzeli položaje z The Valley in predstavitvijo nove plošče “Red Carpet Massacre” (2007), se je puncam vse naokrog pričelo trgati. Naj takoj povem, da so skladbe z nove plošče v živo dobile pravi rockovski prizvok, zaradi “normalne” integracije koncertnega kitarista, kar se je mnogo bolj kompatibilno navezovalo na klasični material zasedbe, ki v set listi skozi nadaljevanje koncerta, nikakor ni ostajal zanemarjen.
Po uvodnih treh skladbah, so možje odvrgli odvečna oblačila in Le Bon povpraša ljudi, če daje koga lakota. Ni bilo treba ugibati, kaj je temu sledilo. Porcija odlično odsekane klasike Hungry Like The Wolf, ki je ljudje odkatapultirala naravnost v vesolje. Odstrel v osemdeseta ni pojenjal s Planet Earth, ki so jo fantje v uvodu rajcljivo napovedovali s ponavljajočim kitarsko frazo. To pa radovednemu glasbenemu posluhu, še preden je stekel otvoritveni motiv, ni delalo večjih preglavic, da ni takoj razvozlalo zanimivega “rebusa”. Verzija Planet Earth je bila raztegnjena in izredno ognjena. Možje so jo v zadnjem delu celo na splošno presenečenje vseh, “prekucnili” v osnovni The White Stripes motiv skladbe Seven Nation Army, kateremu je sledil Papa Was A Rolling Stone (The Temptations) in si tako priredili lepo privatno žurko na odru.
Za razburljivo nadaljevanje koncerta je to pot poskrbelo nagajivo vreme. Oblaki so se kopičili ravno nad našimi glavami, Le Bon pa je izzival naravne procese na nebu pred Falling Down zlasti z ogovarjanjem publike z izbranimi temami na variacijo dežja. Dečko je dobesedno priklical dež, sicer potolažil občinstvo, da je dobra plat deževja ta, da vsi komarji s plaž, kot je bila tista v Jesolu, posmukajo v luknje in prenehajo iskati sladke rdeče krvničke, a ljudem v tem oziru nikakor ni bilo do šale. Dež se je vsul med Falling Down in stopnjeval skozi Come Undone, prvi resnični vrhunec, kjer je izstopala zlasti temnopolta panterica, ko je strastno dopolnjevala duet s Simonom. Nepozabna melodija je znova združila skupino in publiko, rajanje je nekoliko splahnelo v nadaljevanju z Skindivers. Navkljub vse bolj nevarno režečemu dežju, pa nanj ni bilo težko pozabiti, ko smo morali v en glas iz sebe spravljati zaporedje: “Na-na, na-na!” The Reflex seveda. Tolkala so bila žal nasemplana, očitno Duran Duran to pot le niso bili pripravljeni na večji finančni vložek, da bi povabili na turnejo še dodatnega tolkalista.
Sledila je krajša pavza. Roadie-ji so pričeli nevarno odmikati odrsko opremo v varnejše kotičke odra, dodatno zaščitili kable na odru, Roger Taylor pa prav tako ni imel časa za oddih, ko je za svojimi činelami telovadil z brisačo. Kot je priklical dež, je naposled tudi Simon končno doumel, da z njim ni dobro barantati, nasploh če spraviš pod vprašaj nadaljevanje samega koncerta, ki je viselo na nitki in bi bilo lahko v slehernem trenutku odpovedano. Zato je uslužno ljudstvo pod odrom pozval k ustrezni molitvi, ki bi ustavila dež. Ena najlepših Duran Duran pesmi, balada Save A Prayer je skladba, ki ne sme manjkati v repertoarju. Simon je za to dejanje vzel v roko akustično kitaro, kateri pa je bolj ujčkal, kot brenkal. Refren je premogel oživitev tistih pravih Duran Duran vokalnih harmonij, ki jih gradi kombinacija John Taylor/Simon Le Bon in ki sprožajo pravim Duran nostalgikom kar konkretno kurjo polt. Tudi do konca koncerta intenzivnost nikakor ni popustila. Zimzeleni, kot so James Bondova A View To A Kill, ki jo je Simon napovedal kot “A Song About An Englishman!”, pa Naprej Notorius, Girls On Film z detajlno predstavitvijo vseh članov skupine, enkratno balado Ordinary World in z razbeljeno rockerskim zaključkom Wild Boyz, so ponudili raj na Zemlji, zlasti za italijanske slušateljice, ki nikakor niso znale brzdati svojih čustev in strasti, ko so se razmetavale pod odrom.
Tako je med koncertom priletel pod noge Le Bonu na oder ženski moderček, punce pa so se zlasti hrupno odzivale na Simonovo koketiranje, migotanje z boki, lizanje sredincev, mežikanje, pošiljanje poljubov ter podobne sočne oslarije. Delovalo je kot da ima Le Bon prav vse ženske pod odrom na vrvici. Kako lahko vodljiva masa. In pokažite mi moškega, ki bi se takšne mase sploh branil? Ni opcije. Simpatična in sila priljubljena skupina ostajajo Duran Duran. Vsi štirje člani se odlično držijo, kar velja še zlasti za najstarejšega med njimi. Simon Le Bon, ki se je letos srečal z Abrahamom, jih nikakor ne kaže petdeset. Poskočen in radoživ odrski igralec, ki z mezincem leve roke vodi množico ter z njo komunicira. Tudi odrska igra preostalih članov je ponudila izredno dinamiko in razgibanost samega koncerta, ki je nosil pravi koncertni naboj in žmoht. Tudi zvočno so jo Duran Duran to pot dobro izvlekli, pa čeprav je veter nekajkrat pred koncertom pošteno zapretil.
Možje so se po dobri uri in pol vrnili, da odigrajo dodatek. Le Bon se je odločil, povsem približati avditoriju, potem ko je oblekel italijansko majico, torej majico barve “azurov”, z ustreznim grbom in napisom. Te vragolije izvajajo danes radi mnogi bendi na svojih koncertih. Duran Duran so v Rio kar prepustili petje refrena množici, ki je bila dlakocepsko skalibrirana in uglašena v sodelovanju s skupino, na koncu pa si privoščili nekaj razvrata in spontanosti, ko so “Do-Do-Do-je” namerno “odfušali”.
Glede na vse peripetije z vremenom, je skupina bila prisiljena črtati iz repertoarja venček skladb Last Chance / All She Wants / Leatherette / I Don’t Want / Skin Trade, kljub temu pa je koncert ob koncu odmeril v svojo skupno dolžino trajanja uro in tričetrt minut. Duran Duran ostajajo ob prikazanem pojem nedotakljivosti. Zvočno, kemično, magično. Ostajajo velik bend, močno zaželen bend in ostajajo mlad bend. Neverjetno je kako, čarobno in v trenutku vzplamti tisti ogenj, ki ga poganja čvrsta energetska vez med skupino in množico. Ta se vzpostavi trenutno, ob prvem stiku množice s klasičnimi pop hiti skupine, ki so vkovali Duran Duran med peščico največjih v osemdesetih letih. Kot bi se ob takšnem koncertu prijeli za roke erotika in eleganca. Bil je nepozabni koncert velikega pop rock šarma, ki pa bi ob normalnih vremenskih razmerah zapustil še močnejši pečat.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. The Valley
2. Red Carpet Massacre
3. Nite Runner
4. Hungry Like The Wolf
5. Planet Earth
6. Falling Down
7. Come Undone
8. Skindivers
9. The Reflex
10. Save A Prayer
11. A View To A Kill
12. Notorius
13. Girls On Film
14. Ordinary World
15. (Reach Out For The) Sunrise
16. Wild Boyz
—dodatek—
17. Rio
