Lokacija: Zagreb / ŠRC Šalata / Hrvaška
Datum: 29.08.2017
Duran Duran veljajo danes za legende new wavea, nove romantike ter mainstream glasbe osemdesetih. Veliki glasniki pop generacije osemdesetih. S preko 100 milijonov prodanih plošč v osemdesetih, ti art in pop rock stilisti niso zacementirali svoje kredibilnosti zgolj z ustvarjanjem izvrstnih avtorskih kompozicij, pač pa so s svojimi inovacijami korenito vplivali na razvoj glasbene produkcije. Ta je posledično zlasti v komercialnem smislu še izdatneje poglobila in razširila dojemanje ter rabo glamurja v svetu glasbenega šov biznisa.
Nostalgija osemdesetih se je vrnila. Vrnila se je znova v bližino naših slovenskih logov. V hrvaško prestolnico Zagreb, kjer so Duran Duran prvič nastopili leta 2001. To pot so se zglasili v športno rekreacijskem centru Šalata in prizorišče kompletno razprodali. Že mnogo pred koncertom so množice bredle z vseh smeri na prizorišče, vrvež pa je v valu navdušenja množice iz minuto v minuto naraščal, kot je naraščala tudi napetost, ki jo je sprožala adrenalinska naglica ob pričakovanju samega pričetka koncerta. Duran Duran so skupina generacije, ki je svoje teenagerske čase preživljala v osemdesetih. To so danes že dame in gospodje blizu Abrahamovih let. Vendar ni vrag, da so se vse te dame v Zagrebu znova za slabi dve uri prelevile v kričave punčke, ki so v sebi obudile spomine na svoje stenske posterje pobrane iz številk revije Bravo, v katere so lahko ure in ure zaljubljeno zrle v svoje prince na belih konjih. In vsi ti današnji gospodje na koncertnem obisku? Ti so se na drugi strani znova prelevili v prave peteline, ki so v časih Duran Duran eksplozije osemdesetih prvič spoznali kaj je to gel za lase, pa barva in drugi rekviziti utrjevanja in oblikovanja pričesk. Vsak je namreč takrat želel biti sam svoj Simon Le Bon ali John Taylor,…. Ahhh spomini, sladki spomini….
Bend je pred skoraj dvema letoma izdal novi studijski album z naslovom »Paper Gods« in ga v času do prihoda v Zagreb, že intenzivno predstavil na koncertnih prizoriščih sveta. Samo v Severno Ameriko se je bend v obdobju dveh let podal kar trikrat, na tri ločene turneje. Nastop skupine v Zagrebu je torej eden zadnjih te turneje, sledita mu le še nastopa v Italijanskem Trevisu in v irskem Dublinu ter dva singapurska koncerta v daljni Aziji.
»Paper Gods« je močan album, ne tako »tradicionalno zapeljan«, kot sta za skupino izmed post milenijskih dosežkov »All You Need is Now« (2011) in »Astronaut« (2004). Ponaša se znova z nekaj več pop senzibilnosti in posledično poudarjene, a za Duran Duran že dodobra ustaljene plesno ritmične kinetike. K sreči pa ne gre za nov komercialni brodolom, kakršnih beležijo Duran Duran ob izdaji nekaterih albumov, kar nekaj v svoji karieri. No večina se je zbrala na tem koncertu seveda in izključno zaradi nepozabne plejade hitov iz osemdesetih, ki jih beležijo prvi trije studijski albumi skupine.
Končno! Prizorišče na katerem se normalno (tribune plus stojišča ) nabere (ob razprodani situaciji) kakšnih 5.500 ljudi in lahko prostosučno uživa na koncertu, brez (klavstrofobičnega) stiskanja in hlastanja za kisikom. Pred petimi leti v Križankah , ko se je na takratnem Duran Duran koncertu gnetlo preko 4.000 ljudi, je ta prenatrpanost vzela dogodku zdrav okus. Tudi koncertna produkcija, ki je pri Duran Duran zelo zahtevna, je prišla tokrat do znatno večjega izraza, kot pred leti v Križankah, pa čeprav je bil tudi tisti ljubljanski koncert skupine zelo lep in zelo dober. To pot so bili pogoji optimalni, zato je bil tudi koncert v celokupnem iztržku odličen. Bend je prispel na oder v zasedbi, ki je bila pravzaprav identična tisti pred petimi leti v Ljubljani, le da je na to turnejo vzel s seboj ne ene, pač pa dve spremljevalni vokalistki. Ob standardnem kvartetu John Taylor (bas kitara), Roger Taylor (bobni), Nick Rhodes (klaviature) in Simon Le Bon (vokal), so na odru stali še dodatni člani in sicer večletna turnejska legionarja skupine Dominic Brown na kitari ter saksofonist in tolkalist Simon Willescroft, medtem ko sta poziciji spremljevalnih vokalistk zasedali Anna Ross ter Jessie Wagner.
Od zvoka, do visoko vibrantnih vzdušij podkrepljenih s pravim atmoferičnim dosegom projekcij, ki so se vrtele v ozadju, do mnogoterih barvnih prelivov intenzivne odrske razsvetljave. Vse je stalo na svojem mestu. Grabežljivost in hipnotičnost je zavzela svojo pozicijo nad prizoriščem. Skupina, ki je bila tega večera sila dobro razpoložena, je tudi v izvedbenem smislu dostavila izvrsten šov. Le tega je stopnjevala iz minute v minuto, pri čemer je spektakel dosegel svoj vrhunec prav v dodatku s kombinacijo dveh »Rio« klasik Save A Prayer ter sklepno Rio. Pred nastopom se je med večnimi skeptiki porajalo le eno vprašanje. V kakšni vokalni formi se nahaja Le Bon? Mož je takoj s prihodom na oder odgnal vse nejeverne pomisleke. Le Bon je dostavil izvrstno vokalno predstavo, ki jo je vseskozi stopnjeval, sape pa mu ni zmanjkalo niti ob zaključnih dejanjih koncerta,. Prav tako je razkazal izrazito mero senzibilnosti v točkah, kot je Save a Prayer, ki je bila skombinirana z baladnim preludijem Universe Alone. Vokalne harmonije, ki so podpirale Le Bona so oddelali glasbeniki v velikem slogu, seveda pa sta glavno opornico karizmatičnemu vokalistu držali obe spremljevalni vokalistki. Obenem tudi resnično seksapilni pevki!
Bend je na odru dinamičen in skokovit. Vsa ta energija ter visoko oktanski »beat«, podkrepljen z fantastičnimi basovskimi linijami mojstra Johna Taylorja, vabi avtomatično k plesnemu koraku, publika pa je nastop skupine seveda spremljala tudi z gromovitim petjem verzov. Zlasti sprednji del, se pravi fan pit, je spominjal nemalokrat na obdobja osemdesetih, ko je popularnost skupine izzivala celo famozno Beatlomanijo. Skozi publiko so med koncertom nemalokrat zaveli predirljivi kriki deklet in to tudi takšni na meji delirija in histerije.
Bend je v prvem delu kaj hitro po uvodni novi Paper Gods presedlal na prepoznavne klasike, celotna Šalata pa je šla prvič visoko v zrak ob izvedbi Wild Boys, ki jo je nasledila Hungry Like the Wolf, pa naprej Bondova A View to a Kill. V repertoarju ni manjkala izvrstna art poslastica Come Undone, ena najmočnejših skladb, ki je nastala v devetdesetih, a se lahko v slehernem trenutku kosa s katerimkoli trenutkom razvpite kariere skupine osemdesetih. Srednji del koncertaje bil namenjen promociji novega albuma, zato so se fantje vrnili nanj. Sledilo je eno najlepših presenečenj reprtoarja. Spregledana in izvrstna »Rio« skladba Hold Back The Rain. Zares briljantna skladba, močan song, kjer je prvikrat slišno zakopala v kitarske fraze tudi Domnicova kitara. Domnic je mojster na kitari in izvrstno nosi obuvalo težko ulovljivega predhodnika Andyja Taylorja. Če ne prej, smo se lahko o tem prepričali zlasti v sklepnem delu regularnega dela koncerta z Girls On Film, kjer je briljiral v prefinjenem soliranju. Sicer pa rojstvo zvoka in sloga, ki je okarakteriziral pop estetiko osemdesetih. Sintetizatorji pretanjenega Nicka Rhodesa so šelesteli in dostavljali vso elementarno zvočnost osemdesetih.
Vsaka sekunda nastopa je poštudirana do potankosti. Vse je stalo na svojem mestu. Tudi komuniciranje Simona Le Bona s publiko, ki bo v prihodnjem letu napolnili okroglih šestdeset in je izgubil tisti trebušček, s katerim se je postavljal v Križankah, obenem pa zadržuje izrazito mladosten videz, kot tudi samo energijo, ki jo seva. Tudi vede se na odru tako, kot nekdaj (ali vselej). Po svojem običaju. Koketno, pobalinsko, a neverjetno nalezljivo in v stilu seveda. Znbova sloki pevec ohranja torej tisti privlačni šarm, ob katerem so se damam v avditoriju znova konkretno tresla kolena, jim zastajal dih ter naglo poskakoval srčni utrip.
Ni kaj. Super koncert skupine, ki je v super formi. Čuti se, da je glavnina koncertnih nastopov odigranih v skoraj dveh letih zagotovilo izredne forme, v kateri se nahajajo na koncertnih nastopih trenutno Duran Duran. Skupina je že po novemu hit singlu Pressure Off zasula Šalato s konfeti, no ob zaključku koncerta, ko je bend jurišal z razvpito Rio in je kitara v distorziji izdatno štrlela v zvočni sliki, pa so topovi s streljanjem konfetov, dobesedno preplavili prizorišče. Zanimivo je to, da se je skupina v repertoarju povem izognila klasičnemu albumu »Seven And The Ragged Tiger«, ki ga mnogi ljubitelji skupine štejejo za svoj najljubši Duran Duran album. Med (Reach Up for the) Sunrise so vpletli refrenski napev hita New Moon On Monday, a se v nadaljevanju vrnili na zaključek izvedbe citirane »Astronaut« skladbe. Ravno toliko, da so konkretno nadražili publiko. Luna je sicer sijala na nebu, vendar je bil torek, ne ponedeljek, pa vseeno. Vsaj The Reflex bi moral biti v set listi. To je tudi edina manjša pripomba do nastopa, ta ignoranca do albuma »Seven And The Ragged Tiger«. Sicer pa vrhunsko v vseh ozirih. Duran Duran ostajajo pojem prefinjenega druženja rocka s pop estetiko v samonikel zvočno glasbeni artizem. Izvrstno koncertno izkustvo torej. Publika razprodanega prizorišča v Zagrebu je bila torej popolnoma očarana in začarana!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Paper Gods
2. Wild Boys
3. Hungry Like the Wolf
4. A View to a Kill
5. Come Undone
6. Last Night in the City
7. What Are the Chances?
8. Notorious
9. Pressure Off
10. Hold Back the Rain
11. Ordinary World
12. I Don’t Want Your Love
13. (Reach Up for the) Sunrise (vključen del New Moon on Monday)
14. White Lines (Don’t Don’t Do It) (priredba Grandmaster Melle Mel)
15. Girls on Film (Segue Edit)
—dodatek—
16. Universe Alone/Save a Prayer
17. Rio
