Založba: BMG / Tape Modern
Datum izida: 22. 10. 2021
Produkcija: Erol Alkan, Mark Ronson, Giorgio Moroder & Duran Duran
Dolžina albuma: 51.05 min
Zvrst: Pop Rock / New Wave
Ocena: 8.0/10
Duran Duran, ikone new wavea, sint popa in nove romantike osemdesetih, se vračajo s petnajstim studijskim albumom kariere »Future Past«, ki je po šestih letih nasledil predhodnika »Paper Gods« (2015). Letošnje leto je za legendarno novo romantično zasedbo iz Birminghama (saj veste, mesto velikanov drugih žanrskih obrti: Judas Priest in Black Sabbath) polno razlogov za praznovanje. Mineva namreč 40 let od izida istoimenskega studijskega prvenca, bend pa je potrdil, da ostaja njihovo ime orjaško tudi po štirih dekadah glasbenega poslovanja z letošnjimi nastopi na festivalih Austin City Limits, Isle of Wight Festival ter sredi septembra z dvema povsem razprodanima koncertoma v domačem Birminghamu.
»Future Past« je album, ki je zagledan toliko v preteklost kot sedanjost oziroma, kot veleva del naslova, prihodnost. Če je predhodnik »Paper Gods« ponujal gostujočim glasbenikom (mdr. John Frusciante, Lindsay Lohan, Janelle Monae in Nile Rodgers) toliko liberalno izpovednega prostora, da so ti pravzaprav v točkah dominirali, kar je vse prevečkrat nehvaležno prikrivalo samo izpovedno esenco skupine, pa je tokratni album obrnjen nekoliko drugače. Bend je sicer znova povabil nanj nekaj gostov, a ti funkcionirajo tako, da z doprinosi kvečjemu krepijo samosvoj in hipoma prepoznaven značaj skupine. Album je vsekakor zapeljan v sferi pop rocka, so pa Duran Duran tokrat silno premeteno združili dva svetova. Preteklega in tistega, ki je nenehno zazrt v prihodnost. V svoje sodobno glasbeno vizionarstvo, s katerim so vselej bolj ali manj uspešno lovili, pa tudi postavljali nove mejnike v pop rocku, so spretno umestili principe svoje znamenite retrozvočne kulture, ki jim je prinesel status globalnih zvezd pred 40. leti (leto 1982 je bilo definitivno njihovo). Zato bo tokratni album zanimiv tudi za vse, ki so čez bend naredili križ, potem ko je ta ob koncu osemdesetih pričel ignorirati delo kitar in se predal trendom (elektronskim strukturam), kar jih je večkrat oddaljilo od korenin
Future Past je silno posrečen manifest s katerim skupina obeležuje 40 let delovanja. Zgodba se nikakor ne ustavlja, vendar pa je silno lepo znova slišati plejado sintetizatorskih pastel Nicka Rhodesa, ki vlečejo na tiste starošolske zvoke Roland sintetizatorjev z začetka osemdesetih, kar sicer definira klasični zvok in klasično ero skupine. To napove že takoj uvodna in neverjetno pečatna Invisible. Sintetizatorske pastele in zvok kitar so v produkciji izredno prefinjeno in s filigransko pretanjenostjo potaknjene v aranžmaje. Posejani preko albuma kot velikonočna jajčka. Nekateri momenti so zaznavni takoj, drugi učinkujejo v poslušanju iz drugega plana.
Novi album potrjuje da se je Le Bon s časoma razvil v fenomenalnega vokalista. To potrjuje zlasti skladbe s posebej izstopajočimi refrenskimi napevi, kot je to v Future Past, melanhoiolična, koprneča in temačnejša, a svečana balada Wing ali žurerska Anniversary, ki je izmed vseh skladb daleč najbolj zagledana v prvo polovico osemdesetih, sploh ko se prikradejo vanjo znamenite vokalne »do-do-do-do-do« harmonije, ki hipoma evocirajo auro hitov Rio in Hungry Like A Wolf.
Kitare prispeva na albumu Blur kitarist Graham Coxon. Svoje delo je opravil na moč posrečeno. Kitare so v miksu jedre in zaznavne, kar je dodaten in pravzaprav esencialen faktor, ki mestoma vzbuja in poglablja izrazito nostalgijo po osemdesetih. Zlasti zavoljo skompresiranega kitarskega zvoka, ki je produkcijsko premeteno zbližan z zvokom prve polovice osemdesetih, kar je zaznavno zlasti v krajših solažah znotraj mid-eight pasaž skladbe Nothing Less, pa naslovne (šansonjersko naravnane) skladbe, kot tudi vložku skladbe All Of You, ki predstavlja na novem albumu točko, ki išče nov ultimativni Duran Duran hit. Potem je tu skladba More Joy!, kjer prevzemajo primat izrazite new wave pastele Rhodesovih aranžmajev na klaviaturah, kar poudarja (zlasti v kitici) celo kopreno mračnejše, post-punkovske drže osemdesetih.
No, na albumu pa najdemo tudi dva izrazito plesna štikla. Beautiful Lies in Tonight United. V obeh je opravil miks legendarni zvočni guru disko glasbe Giorgio Moroder, ki je tudi soavtor obeh skladb). Obe sta izrazito naravnani po plesnih beatih disko glasbe s preloma sedemdesetih v osemdeseta. Kitara je v prvi povsem potuhnjena, v Tonight United pa sploh ni prisotna. Je pa tu produkcijsko konkretiziran bolščavi bas Johna Taylorja, ki prevzema zlasti v Beautiful Lies (funky) primat. Škoda, da možakar ne ‘slapa’ več, kot je to počenjal na klasičnih albumih. Obema skladbama ne manjka prav nič, se pa oddaljujeta od preostalega materiala, ki odzvanja na albumu mnogo bolj zanimivo, to je v samih aranžmajih izdatneje razkošno in izpolnjeno.
Kot je znano, so v začetku letošnjega januarja Duran Duran posneli priredbo Bowiejevega izvirnika klasike Five Years, ki je izšla kot single, s čimer so se spomnili na pet let Bowiejeve smrti. No, ko smo že tu, je izmed gostujočih izvajalcev, na novem albumu skupine vredno izpostaviti sodelovanje Mikea Garsona, sicer znamenitega Bowiejevega klaviaturista. Uvodni del sklepne Falling, evocira z Garsonovim kabaretnim dotikom klavirja, mimobežni uvodni dotik prve polovice sedemdesetih, ko je Garson s svojim pianom so-ustvaril nekaj nepozabnih trenutkov albuma »Aladdin Sane«. Četudi manjka skladbi tista prava finalna pika na ‘i’, da bi se album sklenil v visoko vibrantnem zamahu, ki bi v poslušalcu z lahkoto vzbujal željo po novi rotaciji albuma.
»Future Past« je torej natanko to o čemer priča naslov. Kolizija starih novo romantičnih časov z moderno zazrtimi produkcijskimi in zvočnimi prijemi s strani starih novo valovskih romantikov v katerih žar in strasti torej ne ugašajo. Album, ki bo združil pod okrilje tako tiste ljubitelje skupine, ki prisegajo le na prvo polovico osemdesetih, kot vse ostale, ki skupini nikdar niso obrnili hrbta. Izpovedno močan in zvočno dlakocepsko dovršen izdelek, s katerim ohranjajo Duran Duran, kot veliki glasbeni gospodje ter mojstri svoje obrti, mladostniški značaj, ki ga spremljajo nenehno artistično zorenje, modrost in izkušenost. Za Duran Duran ostaja ‘pretekla prihodnost’ globok artistični vdih in izdih kreativne sedanjosti.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Invisible
2. All Of You
3. Give It All Up (ft. Tove Lo)
4. Anniversary
5. Future Past
6. Beautiful Lies
7. Tonight United
8. Wing
9. Nothing Less
10. Hammerhead (ft. Ivorian Doll)
11. More Joy! (ft. Chai)
12. Falling (ft. Mike Garson)
Zasedba:
Simon Le Bon – vokal
Nick Rhodes – klaviature
John Taylor – bas kitara
Roger Taylor – bobni
Sodelujoči glasbeniki:
Barli – spremljevalni vokal
Graham Coxon – kitara
Joshua Blair – klavir, programiranje, godalni aranžmaji na skladba 1., 2., 3. 5., 6., 7., in 8., klaviature na skladbah 3., 4., 5., 6., 7., in 8., kitara na skladbi št. 6,, dodatne klaviature in programiranje klaviatur na skladbah 9., 10. in 12.
Erol Alkan – programiranje na skladbah 1. in 9., sintetizator na skladbah 1. in 3., programiranje bobnov na skladbah 2., 3., 4., 5., 9., 10. in 12., ploski rok na skladbah 2. in 10., tolkala, tamburin na skladbi št. 2
Tove Lo – vokal na skladbi št. 3
Giorgio Moroder – dodatne klaviature na skladbah št. 6. in 7.
Saffron Le Bon – spremljevalni vokal na skladbah 6., 7., 9. in 10.
Mark Ronson – kitara na skladbi št. 8
Ivorian Doll – vokal na skladbi št. 10
Chai – vokali na skladbi št. 11
Mike Garson – klavir na skladbi št. 12.
