Lokacija: Dunaj / Gasometer / Avstrija
Datum: nedelja, 23. 10. 2022
Dunajska koncertna dvorana Gasometer je na predzadnjo oktobrsko nedeljo ‘pokala po šivih’, saj so jo napolnili ljubitelji kultne angleške progresivnorockovske skupine Porcupine Tree. Prvaki sodobnega progresivnega rocka so na Dunaju nastopili prvič po dvanajstih letih, ko so vsaj navidezno prenehali z delovanjem in se je njihov vsestranski poglavar Steven Wilson, ki ga večina najbolj pozna kot ustanovnega pevca in kitarista, za dolgo časa posvetil svoji samostojni karieri. Po več kot desetletni odsotnosti so se letos vrnili z novim albumom »Closure/Continuation« (RockLine recenzija), ki je bil med večino privržencev upravičeno toplo sprejet, ter napovedali novo koncertno turnejo.
Glede na to, da je čisto možno, da gre za poslovilno turnejo, je tudi zaradi tega za njihov dunajski nastop vladalo izjemno zanimanje, ki je na Dunaj privabilo tudi marsikaterega slovenskega ljubitelja eksperimentalne, pogostokrat intelektualno obarvane in ambientalno globoke, čeprav pogostokrat izrazito melanholične in temačne glasbe. Kljub temu, da Steven sovraži primerjave z drugimi skupinami in je še nedolgo tega za glasbo Porcupine Tree zavračal oznako ’progresivni rock’, jih mnogi njihovi oboževalci zaradi ambientalne globine, s poudarkom na mračni melanholiki in romantiki, radi primerjajo z legendarnimi Pink Floyd.
Steven in tovarišija so tri ure dolg nastop razdelili na dva dela, ki sta bila presekana z dvajsetminutnim odmorom, saj band ‘po srečanju vseh treh članov z Abrahamom’ ne spada več med mlajše predstavnike svoje glasbene obrti in potrebuje krajši vmesni počitek. Stevenu sta na odru delala družbo preostala dva dolgoletna člana, se pravi prekaljeni klaviaturist Richard Barbieri (ex-Japan) ter bobnarski velemojster Gavin Harrison, ki si služi kruh tudi pri King Crimson, medtem ko so se številni obiskovalci koncerta prvič srečali z dvema gostujočima koncertnima glasbenikoma iz ZDA.
Kitarist in spremljevalni pevec Randy McStine (znan po svojem sodelovanju z glasbeniki kot so Nick D’Virgilio, Marco Minnemann, Ryo Okumoto, Adam Holzman, Dave Kerzner, Doug Pinnick, Vinnie Moore in Charlie Benante) ter basist Nate Navarro sta imenitna glasbenika, kar sta med koncertom večkrat dokazala, vendar je njuna nadaljnja usoda pri Porcupine Tree nejasna. Precej verjetno je, da bosta ostala samo koncertna pomagača, podobno kot Randyev predhodnik John Wesley. Ob tem se ne sme pozabiti omeniti, da je bil Randy s svojim izbornim igranjem dodatne kitare in spremljevalnimi vokalnimi harmonijami v izjemno pomoč Stevenu, zato si zasluži posebno pohvalo.
Porcupine Tree so svoj nastop odprli z izvedbo progmetalsko usmerjenega »In Absentia« (2002) standarda »Blackest Eyes«, ki spada med njihove najbolj reprezentativne stvaritve. Steven je bil, kot je to v njegovi stari navadi, na odru bos ter se je kar naprej sprehajal na območju med Barbierijem in Harrisonom. V tem večeru je na trenutke deloval nekoliko čemerno in tudi njegovim šalam se tokrat niso vsi smejali, čeprav je njegov smisel za humor še vedno posrečen in se je nekajkrat pohecal tudi na lastni račun. Tudi sam je ob neki priložnosti izjavil, da njegove šale očitno niso več smešne, saj so na prejšnjem koncertu, v primerjavi z resnobnostjo dunajske publike, izvabile vsaj nekaj pritajenega muzanja.
Obenem se je zahvalil publiki, da ni rajši odšla na koncert skupine The Cure, ki je potekal na isti dan, ter si na račun vsesplošne nepriljubljenost ZDA oz. ameriške politike med večino Evropejcev privoščil oba ameriška ’novinca’. Prav tako je bilo začutiti rahlo (zaigrano?) ljubosumnost do Gavina, saj slednji, kot član Porcupine Tree in King Crimson ter eden izmed najbolj cenjenih rock bobnarjev naše ere, uživa izjemno priljubljenost. Nekateri privrženci med publiko namreč niso v rokah držali samo listke v podporo Stevenu, temveč so na tovrsten način slavili tudi Gavina.
Dokaz, da se vodilni mecen sodobnega progresivnega rocka socialno in čustveno spreminja v ekscentrično primadono, je predvsem njegov odnos do fotografiranja. Fotografiranje za akreditirane fotografe je bilo strogo omejeno na izključno prvi dve izvedbi in še to samo z določenih pozicij, medtem ko je bilo za publiko kakršno koli fotografiranje ali snemanje koncerta najstrožje prepovedano. Vse bolj se zdi, da Steven glede tovrstnega picajzeljstva in zadrtosti iz leta v leto postaja bolj podoben Robertu Frippu, enemu izmed svojih glasbenih idolov.
Dolgoletni standardi so bili pomešani s stvaritvami z aktualnega studijskega albuma, ki je bil odigran v celoti, kar je Steven posebej izpostavil ter ošvrknil vse skupine, ki ob izidu novega albuma na koncertih igrajo samo peščico novih skladb. Med večino izvedb, kot je to pri tej skupini že dolgoletna tradicija, niso manjkale zanimive ter pretresljive vizualne projekcije. Pri slednjih sta najbolj izstopali tisti za izvedbo skladbe »Fear of a Blank Planet«, s psihosocialno uničenimi otroki, ter za novo stvaritev »Herd Culling« s strašljivimi volkovi oz. volkodlaki.
Ljubitelji bolj obskurnih Porcupine Tree del so se razveselili izvedbe skladbe »Buying New Soul«, ki je leta 2008 izšla na razmeroma redkem singlu in jo poznajo samo najbolj zvesti pristaši. Ni enostavno biti Porcupine Tree pristaš ter poznavalec njihovih najredkejših stvaritev, saj konkurenco predstavljajo razni doktorji glasbene znanosti ter računalniški ’piflarji’, kar je razkrival tudi pogled na publiko, medtem ko je bilo žensk, kot običajno na njihovih in Stevenovih solo koncertih, tudi v tem večeru bolj malo, čeprav se stanje počasi izboljšuje.
Album »Stupid Dream« (1999) je bil zastopan zgolj s skladbo »Even Less«, medtem ko so se ljubitelji manj razvpitih stvaritev razveselili izvedbe kompozicije »Drown With Me«, ki je originalno izšla samo na ekskluzivni, evropski verziji albuma »In Absentia«. Kljub temu, da je šlo za manj znano stvaritev, pa je bil končen odziv nič manj bučen kot na večino preostalih izvedb v tem večeru. Verjetno smo se prav vsi v dvorani razveselili izvedbe »In Absentia« poslastice »The Sound of Muzak«. To je bila ob izidu vizionarska skladba, saj se je njeno sporočilo oz. opozorilo o prihodu in triumfu glasbe, ki bo to samo še po nazivu, v prihodnjih letih v marsičem uresničilo, če se pogleda na vrhove modernih glasbenih lestvic. No, realnost je vendarle malo manj črna od napovedi pred dvajsetimi leti, kar je omenil tudi Steven.
Tudi brezhibno izvedbo psihedelične mojstrovine »Last Chance to Evacuate Planet Earth Before It Is Recycled«, v tem večeru edinega »Lightbulb Sun« (2000) standarda, bi se lahko uvrstilo med večja presenečenja. Takoj, ko se je na projekciji pojavil nori obraz Marshalla Applewhitea, vodje zloglasne sekte Nebeška vrata, ki je leta 1997, ob preletu kometa Hale-Bobp, v smrt spravil sebe in svoje podanike pod pretvezo, da se bodo njihove duše preselile v nova telesa na nezemeljski vesoljski ladji preden bo naš planet recikliran, je v dvorani pošteno završalo.
Prav posebno napoved si je zaslužila tudi kompleksna mojstrovina »Anesthetize«, saj je pred njeno izvedbo Steven, ki se je občasno znašel tudi za svojim priljubljenim sintetizatorjem, prav posebej izpostavil njen nažigaško-metalski srednji del. Ta je namreč nastala v obdobju, ko se je Porcupine Tree poglavar zelo navduševal nad ekstremnejšimi oblikami progresivnega metala oziroma nad ekstremnimi metalci, ki so nenadoma odkrili čudoviti svet progresivnega rocka. Podobno je Steven nekoč, v mladih letih, po odkritju prog rocka iz sedemdesetih, prenehal s sledenjem NWOBHM scene.
Album »The Incident« (2009), ki je dolgo časa veljal za poslednji studijski dosežek angleških prog prvakov, je bil zastopan z »I Drive the Hearse«, ki je v izvirniku zaključna sekcija 55-minutnega epa »The Incident«. Steven je med izvedbo skladbe »Sleep Together«, s katero so zaključili drugi del koncerta, pozabil nekatere verze, kar si glasbenik njegovega kova res nebi smel privoščiti. Vseeno mu je večina privržencev ta spodrsljaj hitro oprostila, saj je v dodatku s pajdaši odigral tri Porcupine Tree klasike ob katerih so večini polzeli mravljinci po vsem telesu. Prvi dodatek je predstavljala nostalgična mojstrovina »Collapse the Light into Earth«, ki jo je Steven med igranjem akustične kitare odpel z izjemnim zanosom, medtem ko mu je družbo na odru delal samo Barbieri na klavirju. Presenečenj še ni bilo konec, saj je sledila izvedba »Deadwing« (2005) standarda »Halo«, ki je bil v tem večeru, presenetljivo, edina skladba z omenjenega, med privrženci zelo priljubljenega albuma.
Porcupine Tree so nastop zaključil s svojo najbolj prepoznavno skladbo – »Trains«. Po Stevenovih besedah še zdaj ne vejo pravega odgovora zakaj je ta s keltskim melosom obarvani standard postal tako priljubljen med privrženci. Dvorana je eksplodirala od navdušenja potem, ko nas je Steven najprej dražil z lažno napovedjo izvedbe medleya, sestavljenega iz priredb različnih rock klasik, kar je nato označil kot eno izmed bolj bednih koncertnih navad nekaterih glasbenih skupin. Po tem, ko je med morebitnimi priredbami omenil »Sweet Home Alabama« je bilo takoj jasno, da gre za neslano šalo. Na žalost izvedba »Trains« ni vsebovala keltsko obarvanega inštrumentalnega dela, ki je v izvirniku eden redkih primerov pečanja s folkom v Porcupine Tree zgodovini, temveč so jo presekali s kratko pavzo oz. tišino, nakar so še zadnjič s polno močjo odigrali njen osrednji motiv ter tako zaključili svoj nastop.
Končen vtis o dunajskem koncertu Porcupine Tree bi se lahko strnilo v prirejeno verzijo starorimskega rekla ’prišel, videl, zmagal’, ki ga ne pripisujejo Stevenu Wilsonu, temveč neki antični, a sorodni, avtoritarni duši – Juliju Cezarju. Vse skupaj je bilo odigrano in odpeto na zavidljivi ravni, zato tudi prej omenjeni Stevenov spodrsljaj z besedilom skladbe »Sleep Together« ni pokvaril zelo dobrega končnega vtisa. Ozvočenje v dvorani je bilo prav tako fantastično, saj je Steven, dolgoletni zvočni inženir in producent, v tem pogledu pravi perfekcionist. Seznam izvedb je bil tako rekoč sanjski, čeprav smo nekateri pogrešali še nekatere priljubljene standarde iz Porcupine Tree zakladnice kot so denimo »Lazarus«, »Open Car«, Shesmovedon«, »Way Out of Here«, »Four Chords That Made a Million«, »Mellotron Scratch«, »Stranger By the Minute« in »Radioactive Toy«, če se našteje le nekatere, a v tem primeru bi morali koncert podaljšati še vsaj za eno uro.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
Set 1:
1. Blackest Eyes
2. Harridan
3. Of the New Day
4. Rats Return
5. Even Less
6. Drown With Me
7. Dignity
8. The Sound of Muzak
9. Last Chance to Evacuate Planet Earth Before It Is Recycled
10. Chimera’s Wreck
Set 2:
11. Fear of a Blank Planet
12. Buying New Soul
13. Walk the Plank
14. Herd Culling
15. Anesthetize
16. I Drive the Hearse
17. Sleep Together
—dodatek—
18. Collapse the Light Into Earth
19. Halo
20. Trains
