Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 7. 8. 2020
Produkcija: John Payne
Dolžina albuma: 60.20 min
Zvrst: Art Rock/Hard Rock
Ocena: 7.0/10
Nekoč je bila računalniška igrica Prince of Persia. Igralo se jo je že na Commodore 64 in takrat so se pisala zgodnja osemdeseta. No, sedaj so tu tudi Dukes of the Orient. Precej butasto ime, ne? Sploh za skupino, ki ustvarja pod znatnim vplivom AOR izročila, pa tudi progresivnega rocka sedemdesetih. Reč bi bila zanemarljiva, v kolikor ne bi v njej sodeloval John Payne, možakar, ki je nekako pomagal preživeti kultni AOR senzaciji osemdesetih, to je zasedbi Asia, skozi čas izrazite žanrske neaktualnosti, ko je na planetu lomastil grunge in so ga kasneje nadomestile zasedbe tipa Staind, Nickelback, pa tudi izbruh nu-metala. To je obdobje skupine, ki je mnogim njenim poznavalcem celo ljubše kot karkoli, kar je Asia ustvarila v osemdesetih, ko so jo gradili dobro znani štirje superzvezdniki rocka in rolla. Payne je v tem oziru zagotovo vsega spoštovanja vreden, saj Downes nikdar ne bi ustvaril tako odličnih Asia albumov, kot so neminljivi studijski biseri: »Aqua«, »Aria«, »Arena«, »Aura« in »Silent Nation«.
No, Dukes of the Orient niso Asia, prav tako pa Paynov kompanjon oziroma tesni sodelavec znotraj tega projekta, izvrstni ameriški klaviaturist Erik Norlander (Last In Line, Lana Lane Rocket Scientists) ni Geoff Downes (Yes). Kljub temu je vse, kar je danes zbrano v tem projektu, moč povezovati s Payneovo post Asia auro kreativnosti, ko je sprva ustanovil GPS, pa potem polagoma preko nekaj inkarnacij, v katerih je skušal zadržati ime Asia, le našel pot do Dukes of the Orient. S Paynom je tudi na »Freakshow« ohranjen tisti duh skupine Asia, ki je neločljivo komponistično povezan z njegovim delovanjem v tej skupini. Preprosto. Payne je zelo poseben pevec, in tako ga je mogoče kaj hitro prepoznati, saj v vsaki skladbi zapušča intenziven vokalni pečat. To je mogoče povezati tudi z njegovim slogom komponiranja. Skladbe mestoma avtomatično vlečejo smiselne vzporednice z ero Asia delovanja v devetdesetih, pa tja do albuma »Silent Nation« (2005).
Norlander je sicer izvrsten glasbenik. Večplastno obtesan klaviaturist, ki v sicer preverjen, hipno muzikalično nalezljiv okvir kompaktnih kompozicij premeteno podtika tudi trike, ki vlečejo smernice z zapuščino progresivnega rocka sedemdesetih. V takšni predvidljivi recepturi še vedno najde in izkoristi dovolj prostora za to, da se uteleša njegov izreden glasbeni talent, kar je podlaga za to, da so Dukes of the Orient glasbeno samosvoja enota. Kar gre pogrešati na tem izdelku, so dejansko kitare. V sami produkciji in aranžmajih jih vseprisotni klavirski maestro Norlander kar dobro nadvladuje. Obenem je bilo na predhodniku, se pravi istoimenskem prvencu iz leta 2018, v sodelovanje vpetih kar pet različnih kitaristov, med njimi tudi The Aristocrats čarovnik Guthrie Govan, česar to pot ni. K temu lahko prišteješ dejstvo, da se je Paynov vokal z leti stanjšal, ko zapira glasilke, se čuti, da se je nekoliko skrhal, in ko razvija svojo značilno glasovno znamko, postaja nosljav, in tako izgublja na zahtevani prodornosti. Čeprav so točke spretno skomponirane in stojijo v smislu aranžiranja kredibilno ter hkrati dosegajo tudi všečno medsebojno idejno razgibanost, pa v zvoku delujejo sterilno in brez prave povezovalne kemije med gradniki ter pečatne magije. V zvoku vse preveč prevladujejo klaviature in pa Payne, ki ne razvija več tiste vokalne svežine, značilne za pretekle albume, na katerih je prepeval in s katero je tako intenzivno poživljal atmosferični domet in samo pompozno grabežljivost posameznih točk.
Naravnost in brez dlake na jeziku povedano. »Freakshow« nikakor ni slab album, vendar s kar nekaj rezerve. Morda mu je storjena krivica, ko se ga postavlja na primerjalno tehtnico kakovosti z zapuščino odličnih Asia izdelkov, izdanih v Payne eri delovanja skupine, pa vendar. Dukes of the Orient je danes vse, kar je ostalo od Asie. To je še laže reči potem, ko je Downes osredotočen striktno le na delo z aktualno postavo Yes.
Predvsem v smislu dviga dinamike na segmentu aranžiranja kitar, ki na albumu »Freakshow« vse prevečkrat delujejo inferiorno in ne izkoriščajo prostora, ki je v razvoju zvoka na razpolago, deluje album »nedokončano« in daje občutek, da so bili tokrat njegovi akterji v studiu prehitro zadovoljni z rezultatom. Projekt s potencialom, ki gotovo ni rekel zadnje, ostaja pa prvenec iz leta 2018 vsekakor znatno bolj prepričljiv.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Dukes Return
2. The Ice Is Thin
3. Freakshow
4. The Monitors
5. Man Of Machine
6. The Last Time Traveller
7. A Quest For Knowledge
8. The Great Brass Steam Engine
9. When Ravens Cry
10. Until Then
Zasedba:
John Payne – vokal, bas kitara, kitara
Erik Norlander – klaviature
Frank Klepacki – bobni
Alex Garcia (Mayday Parade) – kitara
Eric Tewalt – saksofon
