Trajanje albuma: 38:33
Produkcija: Maras Tomaž Mot & Mike Poole
Datum izdaje: 2017
Založba: Nika Records
Klikni za nakup
Ocena: 9.0/10
Drevored so dolenjska rock zasedba z domicilom v Novem mestu. Po sedmih letih od izida studijskega prvenca »Dekade« se skupina vrača z njegovim naslednikom »Na zahod«. Časovni interval med albumoma je kreposten, vendar pa glavno še pride. Bend je namreč nastal že davnega leta 1979, a po spletu okoliščin do leta 2010 nikdar ni uspel spraviti albuma od sebe. Prvo ero delovanja so sklenili leta 1989, leta 2008 so se reaktivirali in tako naposled le izdali prvenec.
Predhodnik »Dekade« predstavi skupino Drevored kot kvartet jasno izdelanega glasbenega fokusa, ki stremi za zvočnim perfekcionizmom oziroma tisto, pri »prehitro zadovoljnih« slovenskih izvajalcih, večkrat pogrešano organsko prožnost, mehkobo in analogno voljnost vseskozi trodimenzionalno zaznavne in dinamično živahne zvočne krajine, v kateri se pasteli gradnikov zvočne slike voljno prelivajo med seboj in sobivajo v izrednem ravnovesju. Ker so na albumu »Dekade« zbrani komadi, ki so nastajali v obdobju 31 let, gre za izredno zrel in dovršen dosežek. Komponistično in vsebinsko, od glave do pete. Melanholičen rock’n’roll, z neizpodbitnim šarmom pop nalezljivosti in ščepci blues erotike, skozi katerega vas nagovarja prijeten vokal Dušana Prosinečkega. »Po Dolenjsko«. Čeprav sta artistični ločnici med Dan D in Drevored jasni, je ta, na zvočnih nosilcih zaužita melanholija obeh skupin, občasno zelo sorodna. In »Na zahod« je nadaljevanje glasbene zgodbe predhodnika v vseh zvočno komponističnih ozirih glasbenega vizionarstva skupine.
Tud »Na zahod« brezsramno naznanja, da se Drevored, kot skupina v artističnem smislu, od nekdaj navdušujejo nad likom ter delom skupin, kot so Eagles, možne so tudi zaznavne sledi s predstavniki southern rocka, kot so Lynyrd Skynyrd, Blackfoot ali The Outlaws. Preprosto. V prvi vrsti je sorodstvena vez sam zvok kitar v produkciji ter dražljivo okraševanje napevov z večdelnimi vokalnimi harmonijami (to je bil za Slovence vselej izredno zahteven element, ki mu je le malokdo kos). Pa tudi, ko se ozreš na formatiranje kompozicij. Sploh, ko doseže album skladbe, kot so Vlak, Motel, Amerika, kjer se moč skupine v smislu čutne sofistikacije plastovitega aranžiranja še izdatneje razgalja. Zvok gradijo na spremljavi v kombinaciji polakustičnega in akustičnega zvena kitar, kjer izstopa zaznavni »jangle« moment, vseskozi melodično dinamična in poudarjena bas noga, krepostne ritmične strukture ter mestoma krepitev atmosfere s toplim, čokatim zvokom Hammond orgel. Bend tudi zelo dobro razume, kaj pomeni graduirano stopnjevanje vzdušij v skladbah (Kdo ukradel mi je zvezde). Nad vsem tem pa seveda poslušalca vseskozi v goriščnici zgodbe o Drevored všečno nagovarja prelep Dušanov vokal. Ta je nenehno predan polnokrvno podoživeti vokalni interpretaciji.
Ko boste poslušali album »Na zahod« se boste soočili z zanimivim fenomenom. Bolj, ko gre album proti koncu, bolj grabi in vse bolj intenzivno nagovarja. Nasploh v seriji štirih zaporednih skladb Vlak, Motel, Zunaj pada sneg in zaključni Amerika. Skupina je tudi izjemno spretno detajlirala mid-eight pasaže, kjer se skladba večkrat zapelje v modulacijo melodije, pa zatem fluidno vrne razvoj kompozicije do zaključnega refrena, ali predrefrena.
Omenil sem, da so Drevored tudi mojstri ustvarjanja večdelnih vokalnih harmonij. V aranžiranju jih z neverjetno spretnostjo umeščajo v kompozicije, kar krepi vibrantna vzdušja skladb. »Na zahod« je album, na katerega so uspeli preliti tudi moment mističnosti. Na to opozori že uvodna Ona mirno spi. To je skladba, ki odstopa od preostale vsebine albuma tako po ritmičnem ključu, kot po samem melosu vodilnih fraz. V »podtaknjenem« keltskem melosu namreč nagovarja poslušalca v svečano mističnem razpoloženju. Aktualni modni vlak z “indie pop rock retoriko” lovi na albumu Ptice letijo v neznano, pa čeprav so tovrstne oznake v primeru skupine Drevored nekoliko nehvaležne. Pred nami je namreč klasičen rock album s prefinjeno pop zabelo ter poudarjenimi momenti southern rock ter bluesovskega ščemenja. Torej princip glasbenega komponiranja na pročelju slovenskega rocka značilen za pozna sedemdeseta in osemdeseta. V novih časih pa seveda zrelostno artistično dovršen.
Da. »Na zahod« je izredno dober album. In prirašča k srcu postopno, vse bolj in bolj s sleherno rotacijo albuma v CD predvajalniku. Njegova moč oziroma optimizacija rabe aksioma »manj je več« je izjemna. Polno, čutno. Album ponuja kup potencialnih hitov, sploh če bi tu bila osemdeseta. Skladbe kar tekmujejo v tem, katera bo kateri prevzela pozornost na albumu, sploh, ko se človek sreča s kompozicijo tipa Kdo ukradel mi je zvezde. Izreden kandidat za hit zimzelen (seveda, če bi danes še enkrat živeli osemdeseta).
Drevored se ravno ne morejo pohvaliti z bogatim diskografskim opusom. A tako »Dekade« ter sedaj »Na zahod« drug za drugim izkazujeta neverjetno komponistično moč oziroma komponistično-skladateljski talent Dušana Prosinečkega (dve avtorski skladbi je prispeval tudi Tomaž Zorko) ter večplastno glasbeno iztesanost kvarteta, ki vse podreja elementarni goriščnici doseganja zvočne perfekcije ter zapeljive muzikalične vrednosti. Album »Na zahod« je učna lekcija za vsakega slovenskega izvajalca, ki skuša poželjivo trkati na vrata srednjevalovstva. Drevored bi morali biti v tem oziru ena nosilnih skupin zdravega mainstream (pop) rocka na Slovenskem in upajmo, da jim nacionalne radijske frekvence podelijo to priznanje. Ob tem se avtor te recenzije ne more načuditi, kako to, da ostaja pretanjeno nabrušen in čuteč “songwriterski” talent Dušana Prosinečkega do danes na Slovenskem tako dobro varovana glasbena skrivnost.
Čeprav se je leto komaj začelo, je »Na zahod« eden prvih kandidatov za najboljši rock’n’roll slovenski album leta 2017! In da, hočemo še, četudi mine nova dekada! Važna je vsebina in Drevored v tem elementu ne zmorejo in ne znajo razočarati.
Še tole. Minornega značaja, pa vseeno. Poezija, se pravi sama sporočilnost poezije tega albuma se navezuje na dejstvo, da je mlada generacija Slovencev znova soočena z iskanjem življenske sreče “na zahodu”. Torej? Zgodovina nas ničesar ne nauči. To ni prva generacija Slovencev in očitno tudi ne zadnja. Potovanje na zahod, tudi na severnoameriško celino v iskanju priložnosti. Ne, album torej ni konceptualen, je pa med skladbami mogoče zaznati rdečo nit sledljivosti sporočila.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Ona mirno spi
2. Smo le ljudje
3. Nasvidenje v naslednji vojni
4. Kdo ukradel mi je zvezde
5. Moje stopinje
6. Ptice letijo v neznano
7. Zares
8. Vlak
9. Motel
10. Zunaj pada sneg
11. Amerika
Zasedba:
Dušan Prosinečki – vokal, kitara
Tomaž Zorko – kitara. vokal
Andrej Zupančič – bas kitara
Alen Tibiljaš – bobni
