Lokacija: Zagreb / KC Dražen Petrovič / Hrvaška
Datum: 03.02.2014
Dream Theater res ni potrebno obširno predstavljati, razen morda vsem tistim, ki so zadnjih petindvajset let preživeli pod ledom devetega kroga Dantejevega pekla in se sedaj počasi navajajo na življenje na površju, saj gre za najbolj cenjeno skupino v svojem žanru, ki celo v Sloveniji ob izidu novih studijskih albumov redno dosega uvrstitve na glasbene lestvice. Ameriška progresivnometalska institucija si je od leta 1989 do danes prislužila trume oboževalcev, ki prisegajo predvsem na zavidljivo tehnično znanje in virtuozne spretnosti posameznih članov, ki lahko odigrajo praktično vse kar jim srce poželi, čeprav so na prvem mestu predvsem marljivi skladatelji bolj ali manj kompleksnih kompozicij, ki dostikrat presegajo tradicionalne progmetalske okvire in poseduje veliko več občutka za senzibilnost kot se to morda zdi na prvi pogled.
Po nekaterih manj navdahnjenih studijskih dosežkih v kakovostno precej nihajočem obdobju med letoma 2002 in 2009 in (ne)pričakovanemu odhodu ustanovnega bobnarja Mikea Portnoya (Transatlantic, Winery Dogs in Neal Morse) so se Dream Theater bliskovito pobrali in iz te manjše ‘krize’ izšli celo še močnejši. Portnoyev naslednik Mike Mangini se namreč ni izkazal samo kot najboljša možna zamenjava za kultnega bobnarskega ‘vseznalca’, temveč lahko Dream Theater po lastnih besedah z njim v postavi zdaj igrajo nekatere ideje, katere prej s precej avtokratskim ustanovnim članom niso mogli uglasbiti. Z Manginijem so posneli dva zelo dobra studijska albuma, »A Dramatic Turn of Events« (2011) ter aktualni dosežek »Dream Theater« (2013), katerega so izdatno promovirali na trenutni koncertni turneji med katero so se oglasili tudi pri naših južnih sosedih v Zagrebu.
Atmosfera v dvorani Dražen Petrovič, domu zagrebškega košarkarskega kluba Cibona, kjer imajo svoje drese upokojene takšne legende jugoslovanske/hrvaške košarke kot so Dražen Petrović, Mikovil Nakić, Krešimir Ćosić, Nikola Plećaš in Andro Knego, je bila pol ure pred prihodom članov Dream Theater na odru polna vzhičenega pričakovanja množice pristašev progmetalskih prvakov. Parter je bil do začetka koncerta skorajda popolnoma zapolnjen, medtem ko je bilo nekaj sedišč na tribunah sicer praznih, kar pa se zaradi zagnanosti oboževalcev večinoma intelektualnega izgleda skorajda ni občutilo. Raznih ‘glasbenih doktorjev’, piflarjev z očali in v črno odetih metalcev po pričakovanju ni primanjkovalo, pravzaprav so bili ti v večini, a je bilo opaziti tudi kar nekaj predstavnic lepšega spola, ki niso nujno prišle v paru. Ob tem se naglo porodi hudomušna opazka; očitno je tovrstna prisotnost vzhičenih deklin na koncertu enega najmanj ‘frajerskih’ bandov na svetu, ki se požvižga na trende, še en dokaz, da kanadski pevec James LaBrie z leti ni izgubil šarma, četudi niti ne skriva več svojih sivih pramenov.
Dream Theater so se odločili, da bo aktualna turneja, ki mimogrede sovpada tudi s petindvajseto obletnico izida prvenca »When Dream And Day Unite« (1989), posvečena dvajseti obletnici izida albuma »Awake« (1994) ter petnajsti obletnici izida konceptualne mojstrovine »Metropolis Pt. 2: Scenes From a Memory« (1999). Temu prilagojen je bil tudi nabor izvedb v tem večeru, ki je vseboval številna presenečenja ter zajemal tako novejše kot starejše obdobje s tem, da so favoriti iz devetdesetih oziroma iz obeh prej omenjenih albumov prišli na vrsto v drugem delu tri ure dolgega nastopa. Na zaslonu v ozadju so se med posameznimi izvedbami ves čas odvajale fantastične video projekcije, ki so izdatno izboljševale izjemno atmosfero v dvorani.
Navdušila je že uvodna animacija, kjer so bile predstavljene animirane naslovnice vseh dosedanjih Dream Theater albumov, kar je bila, skupaj z nasneto skladbo »False Aweakening Suite«, nadvse zabavna uvertura v prihod članov banda na oder. Nekaj podobnega so sicer pred leti s svojimi naslovnicami naredili tudi legendarni Rush, ki spadajo med glavne vzornike teh ameriških progmetalskih mojstrov. Dream Theater so verjetno ena zadnjih rockovskih skupin na svetu, katero bi lahko grajali, da ima predvidljiv nabor izvedb, zato ni bilo nikakor moč napovedati, katere skladbe bodo v tem večeru odigrali. Za zabavno presenečenje so poskrbeli s tem, da so iz seznama izvedb izključili svoj edini hit »Pull Me Under«, katerega večina v tem večeru niti ni kaj dosti pogrešala, saj smo slišali toliko boljših in predvsem bolj zanimiv kompozicij, tudi takšne, katere Dream Theater niso igrali že vrsto let. Kakšni Iron Maiden bi se lahko veliko naučili na tovrstnem primeru, kako pripraviti zanimivo koncertno set listo brez dolgoletnih, obrabljenih ‘lajn’.
Band je svoj nastop odprl z dolgim inštrumentalnim uvodom nove skladbe, udarne »Enemy Inside«, ki je ena izmed boljših stvaritev v zadnjih letih, z ‘repom in glavo’ ter vsebuje močno pacifistično sporočilo o čemer nas je prepričal tudi video o travmatičnem nekdanjem vojaku, ki ne more preboleti vojnih grozot. Še preden se je LaBrie pojavil na odru je četverica virtuoznih manijakov s svojimi tehničnimi spretnostmi ‘odpihnila glave’ vsem tistim, ki si jih nimajo priložnost pogostokrat ogledati od bliže, pa so morda že rahlo pozabili na kakšni zavidljivi ravni so njihove inštrumentalne sposobnosti. Kitarski maestro in originalni član John Petrucci je bil med improviziranjem vnovič v ‘svojem vesolju’ in je po stari maniri skozi nastop menjal šeststrunsko in sedemstrunsko kitaro. Njegov tovariš in prav tako originalni član, pregovorno resnobni basist John Myung, ni varčeval s svojimi prekaljenimi finesami, kar se tiče umetnosti polaganja kompleksnih in izzivalnih bas linij.
S sivo kozjo bradico ozaljšani Jordan Rudess, poleg Petruccija brez dvoma najbolj ‘odklopljeni’ član banda, pa je že v uvodnih minutah dokazal, da ni samo fenomenalen klaviaturist s ‘supersoničnim’ pristopom pri obdelavi tipk, temveč tudi prvovrsten zabavljač, ki je s svojimi burlesknimi grimasami, posebej za kamero, poskrbel za kar nekaj salv smeha. Med »Enemy Inside« so bile njegove klaviature, ki so vsebovale tudi dva vrtljiva sintetizatorja ter prenosni, kitarski sintetizator v obliki nekakšne morske školjke, za malenkost uglašene višje kot na studijski verziji, kar se je takoj slišalo. Futuristična bobnarska postavitev Mikea Manginija ni ničesar prepuščala domišljiji in je spominjala na srebrn kiosk, kjer se naročajo vstopnice, medtem ko je njegova špartanska obdelava bobnov poskrbela da je med nastopom le malokdo izmed občinstva sploh pomislil na njegovega slovitega predhodnika. LaBrie je kljub temu, da ni več v cvetu mladosti še vedno odličen pevec in po navadi je ravno njegovo petje tisto, ki band nekoliko ‘prizemlji’ po daljših inštrumentalnih odklopih in mu vlije dušo.
Po dramatičnem energetskem katalizatorju v podobi »Enemy Inside« je sledil »The Shattered Fortress« z zadnjega Portnoyevega albuma, »Black Clouds And Silver Leanings«, kjer je sledilo še več ‘supersoničnih’ improvizacijskih odklopov v režiji mojstrov svojih inštrumentov. Ozvočenje, ki je bilo najboljše pri mešalni mizi, na začetku koncerta ni bilo optimalno, a se je do tretje izvedbe, »On The Backs of Angels« z albuma »A Dramatic Turn of Events«, ko se je band že dodobra ogrel, naglo popravilo, tako da se je LaBrieov vokal v nadaljevanju nastopa lahko slišal precej bolj razločno. Z izvedbo »The Looking Glass« so vnovič opozorili, da imajo ‘zunaj’ nov album, ki ne bi mogel nositi bolj ustreznega naslova. Za prvo večje presenečenje so poskrbeli z epsko suito »Trail of Tears«, ki izvira iz kar pogostokrat spregledanega albuma »Falling Into Infinity« (1997), ki je predstavljala prvo potovanje s časovnim strojem nazaj v devetdeseta, ko so si Dream Theater izgradili reputacijo progmetalskih šampionov. Izvedba »Enigma Machine«, še enega navdušujočega dosežka z aktualnega studijskega albuma, kjer smo uživali tudi ob izjemno duhoviti animaciji v stilu video igre s člani banda v glavnih vlogah, je vsebovala dih jemajoči Manginijev solo nastop ob katerem so nirvano doživeli vsi tisti mladi bobnarji, ki bi radi postali tehnično najbolj izpiljeni v svoji obrti. Mangini sicer (za zdaj) ne poseduje Portnoyeve zabavljaške odrske karizme, vendar je po drugi strani dobro, da je band z njim našel potrebno stabilnost in nekonfliktno osebnost.
Z izvedbama »Along For The Ride« in »Breaking All Illusions«, kjer sta dobila Petrucci in Rudess obilo priložnosti za medsebojne improvizacijske dvoboje, je bil zaključen prvi del koncerta, čemur je sledil petnajstminutni odmor. Med pavzo so Dream Theater poskrbeli, da ni bilo nobenemu dolgčas, temveč se je celotna dvorana zabavala ob gledanju satiričnih reklamnih oglasov v katerih so nastopali člani banda, ki posedujejo kar nekaj smisla za samoironični posmeh. Pomanjkanje humorja bi lahko očitali le večno resnobnemu basistu Myungu, ki pa je med nastopom vseeno zmogel več nasmeškov kot jih je večina pri njem po navadi vajena. Tako smo lahko videli satirične reklamne oglase za posebne plastične lutke Rudessa in LaBriea, medtem ko je Petruccijeva lutka postala novi član robotov Transformerjev. Petrucci se je pošalil tudi na račun starega prijatelja Joeja Satrianija, ki je v zvočno manipuliranem verbalnem spopadu z italijanskim naglasom ‘piskal’ med kitarskim šopirjenjem, medtem ko mu je John, kot kakšen lik iz Mortal Kombata, zagrozil, da mu bo izruval srce. Seveda je bil posnetek zrežiran za zabavo, saj so Satriani in vsi člani Dream Theater stari prijatelji.
Najhujša kritika kar jih Dream Theater po navadi prejmejo od strani svojih nasprotnikov je po besedah LaBrieja ta da nimajo duše, toda v tem večeru smo razen demonstracij ogromnega tehničnega znanja na posameznih inštrumentih lahko uživali tudi ob številnih krasnih aranžmajih in delih z globokimi liričnimi sporočili, kar še posebno velja za dosežke iz devetdesetih, ki so prišli na vrsto v drugem delu nastopa, ko so po vrsti odigrali kar pet skladb s kultnega »Awake«, kar pomeni, da smo slišali celotno drugo polovico albuma. Šlo je za nekatere izvedbe, katerih Dream Theater niso izvajali že kar nekaj let, med njimi tudi klasiko »Lie«, tako da so bili vsi privrženci popolnoma vzhičeni nad zvrhano galono ponovno ‘oživelih’ progmetalskih standardov. Za finale drugega dela nastopa pa so progmetalski veljaki odigrali še epsko mojstrovino »Illumination Theory«, ki je izšla na aktualnem studijskem dosežku.
Sledil je tretji in zaključni del nastopa, ki je bil posvečen skladbam s konceptualnega magnum opusa »Metropolis Pt. 2: Scenes From a Memory«, za številne celo njihovega najboljšega dosežka sploh s katerim so Dream Theater spisali zgodovino in prestopili med najbolj pomembna imena sodobnega progresivnega rocka. Za kratko obnovo kompleksnega koncepta o spominih posameznika na prejšnjo življenje so poskrbeli z izvedbo ključnih del s tega albuma kot so v tem primeru »Overture 1928«, »Strange Deja Vu«, »The Dance of Eternity« ter »Finally Free«, ki vsi po vrsti sodijo med skladateljske vrhunce njihove kariere.
Dream Theater so vnovič potrdili svoj sloves prvovrstne koncertne atrakcije za vse glasbene gurmane, ki cenijo predvsem vrhunsko tehnično podkovanost, izogibanje aktualnim zvočnim trendom ter kar se da bogato aranžersko raznovrstnost, zato med svojim ‘sprehodom skozi čas’ prav nikogar v dvorani niso pustili ravnodušnega. Še v poseben užitek je bilo slišati toliko materiala iz albumov »Awake« ter »Metropolis Pt. 2: Scenes From a Memory« in tudi skladbo »Trail of Tears« z večno ‘pozabljenega’ albuma »Falling Into Infinity«, medtem ko so za izobilje pozitivnih trenutkov poskrbele tudi izvedbe novejših del, predvsem tistih, ki izvirajo iz obeh studijskih dosežkov z Manginijem. Vselej kadar nastopijo Dream Theater je zabavno videti toliko osuplih obrazov na obrazu glasbenih doktorjev, ki se ne morejo načuditi nad brezmejnim tehničnim znanjem štirih prvakov svojih inštrumentov, medtem ko so preostali obiskovalci koncerta, katerim ni bistveno opazovati in slišati kdo bo v medsebojnih jamih z akademskim nabojem hitreje odigral določeno improvizacijo, najbolj uživali med izvedbo skladb ‘z glavo in repom’ ter konkretnim sporočilom, katere so na srečo v tem večeru prevladovale in tako navdušile tudi tiste, ki sicer sebe ne prištevajo med progmetalske fanatike.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
Act I
1. False Awakening Suite (intro)
2. The Enemy Inside
3. The Shattered Fortress
4. On the Backs of Angels
5. The Looking Glass
6. Trial of Tears
7. Enigma Machine (with drum solo by Mike Mangini)
8. Along for the Ride
9. Breaking All Illusions
Act II
10. The Mirror
11. Lie
12. Lifting Shadows Off a Dream
13. Scarred
14. Space-Dye Vest
15. Illumination Theory
—dodatek—
16. Overture 1928
17. Strange Déjà Vu
18. The Dance of Eternity
19. Finally Free
20. Illumination Theory (outro)
