Založba: Electra Records
Datum izida: 11.11.2003
Produkcija: John Petrucci & Mike Portnoy
Dolžina albuma: 68.19 min
Zvrst: Progressive Metal
Človek osupne! Šok. Toliko agresije pri Dream Theater ni nekaj kar bi se lahko zgodilo vsak dan. Torej kaj za vraga ponuja vlak najbolj črnih misli? Naj prvo razčistim nekaj kar me zelo žuli pri Dream Theater. Igrajo neke hude intelektualce, ki ovijajo svojo poezijo v visokoleteče pridiganje. Vendar dokler bo Portnoy v svojih intervjujih ksenofobično podpiral agresivno militantnost ZDA na tleh planeta Zemlja, tako dolgo bodo Dream Theater v iskanju nekakšnih višjih duhovnih sfer prav smešni.
Petruccijeva kitara ni zvenela nikdar tako agresivno umazano, tako hreščeče. Skupina je kazala preference k brutalnosti že s prejšnjim albumom “Six Degrees Of Inner Turbulence” (2002). Toliko poltonskega rifanja Dream Theater niso še nikdar servirali (primeri As I Am, Honor Thy Father, In The Name Of God). Sam “zmodernizirani” zvok in slogovna preobleka skupine, pav muzikaličnem oziru godi manj pevcu Jamesu LaBrieu in njegovi barvi glasu. Tokrat spominja njegovo petje, kadarkoli se odloči slediti poltonskemu kitarskemu rifingu, na pasji lajež, daleč od vokalnega strupa Jamesa Hetfielda – ob tej primerjavi Labrie bolj pasje pokašljuje. Mnogokrat poje LaBrie tudi skozi najrazličnejše efekte, ki namerno pačijo njegov osnovni vokal, saj igrajo fantje na izvirno karto agresije. Skupina tako postaja iz plošče v ploščo trša, hkrati pa je žrtvovala lep del melodičnosti. Tako ne zaživijo v polnosti niti solistični odklopi, oz. navzkrižno supersonično mitraljiranje vseh inštrumentov, ki jih seveda tudi na tej plošči ne manjka, a ne prihajajo do takšne izraznosti, kot smo sicer vajeni. Kar pomeni sledeče. Poleg muzikaličnosti, so Dream Theater žrtvovali tudi del svoje kompleksnosti in tako postajajo v novi podobi mnogo bolj linearni, medtem ko večplastnost, ki je prej spremljala skupino, izgublja svoj pomen.
Stream Of Consciousness z vključkom “espresso” baročnih solističnih šrapnelov ob svojem koncu, predstavlja najbolj melodični moment plošče in se med novimi skladbami veže še najbolj v devetdeseta, tja proti “Awake” (1994) albumu. Nekaj dinamike vnašajo v In The Name Of God tudi Rudessovi orientalski klaviaturski vložki in raznovrstno delo Mikeovih bobnov, ki kot podloga zvenijo tukaj bolj kot kakšna tolkala, kar oživlja zavidljiv in vznemirljiv kontrast v pesmi. Pravzaprav je ritem linija Portnoy/Myung dobila v takšnem glasbenem okolju več prostora za razmah in res je zanimivo poslušati, kako zapolnjujeta oba glasbenika prostor v točkah.
Dream Theater so odšli zelo hitro v studio in brez mnogo razmišljanj hitro ustvarili in posneli niz novih kompozicij: “Odžgimo en hitri jamming, plošča bo itak drugače zvenela, ime imamo, prodajamo se dobro! Dajmo, podtaknimo kukavičje jajce.” Torej je Train Of Thought album, ki je nastal zelo hitro.
Demonstracija poltonskega sekanja preseneča in skoraj jemlje primat nadzvočnim solažam. Kdor išče teatralno muzikalično privlačnost ter dostopnost zapuščine, ki je nastala med letoma 1989 in 1999, zna to pot potegniti kratko! To kar počnejo Dream Theater z novim albumom, obvladajo mainstreamovci nove generacije mnogo bolje in prepričljivo. Če bi vprašali Arch Enemy fana kateri album od Dream Theater bi izbral, če bi moral izbirati, bi se odločil verjetno brez pomislekov za “Train Of Thought”.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10
Seznam skladb:
1. As I Am (7:47)
2. This Dying Soul (11:27)
3. Endless Sacrifice (11:24)
4. Honor Thy Father (10:24)
5. Vacant (2:57)
6. Stream Of Consciousness (11:16)
7. In The Name Of God (14:14)
Zasedba:
James LaBrie – vokal
John Petrucci – kitara
Jordan Rudess – klaviature
John Myung – bas kitara
Mike Portnoy – bobni, tolkala
