Nastopajoči: Devin Townsend, Dream Theater
Prizorišče: Zagreb / Mala dvorana doma sportova / Hrvaška
Datum: petek, 27. 5. 2022
Koncertni utrip je skozi letošnji maj naposled znova vzbrstel. Skupine hitijo. Vsi so na poti. Po celem svetu. V zamudi s promocijo novih albumov, oziroma albumov, ki so izšli v času, ko je bil planet ‘pod ključem’. To je doletelo tudi ameriške progresivnometalske odličnike in v marsičem utemeljitelje žanra, Dream Theater. V žepu z novim albumom »A View From The Top of the World« in na jugovzhodnem koncu Evrope, s postankom v hrvaški prestolnici, ki je pomenil enega zadnjih terminov v iztekajoči se turneji.
Tokratni obisk koncerta ni bil le nuja zato, ker pač nastopajo Dream Theater. Dogodek je bil poseben po tem, ker je uvodni del koncertnega spektakla pripadel nikomur drugemu kot Kanadskemu glasbenemu genialcu Devinu Townsendu. Devy je tokrat nekoliko skrčil spremljevalno zasedbo. Znova se je vrnil k varianti ‘projekta’, čeprav nastopa pod etiketo Devin Townsend. ‘Nažigaško’ je naravnal ekipo. Kvartet zadošča. Mala dvorana doma Sportova tokrat Townsendu ni prizanesla. Akustika je pokazala zobe in vse, na čelu z vokalom, nasnetimi klaviaturami, masivno rifažo, je v predstavi, ki je trajala slabo uro, delovalo zelo razpršeno – difuzno. Torej zvok – oziroma ozvočenje sta bila slaba. Vendar si publika s tem niti ni belila glave. Parter je bil konkretno nabit in tam si kar težko dihal. No, tudi Devin je glede tega v enem od premorov ugotovil, da je kombinacija parfuma in znoja prej moteča kombinacija ‘telesnega dehtenja’, kot da bi se ji šlo klanjati. Devin ostaja Devin. Arzenala šal mu ne zmanjka. Uvodna Failure, ki ji je sledila Kingdom, sta hipoma potrdili, da je v parterju Devina pričakala prava truma njegovih zvestih privržencev. Med By Your Command je popolnoma dvignil publiko k sodelovanju, da mu je ta brezbrižno jedla iz rok. Vsi pari rok so bili v zraku. Mož je poskrbel tudi za vse ljubitelje lika in dela Strapping Young Lad, ko je kvartet besnel skozi skladbo Aftermath. March of the Poozers je oznanil, da se bližamo polagoma koncu koncerta. Teatralno lucidni ritmični marš v kombinaciji grabežljivega rifa, ki mu je sledila še More! s katero je skozi refren publika znova kompletno oživela, pa je bilo koncerta kar nekako prehitro konec. Navadno smo Devina gledali vedno v vlogi glavnega izvajalca. V kolikor ni šlo za kak festival seveda. Konkretno prekratko in seveda ob dejstvu bolj klavrnih karakteristik ozvočenja, je mož z ekipo Stephen Flatt (kitara), James Leach (bas kitara) in Darby Todd (bobni) ter ob najbolj osnovni osvetlitvi, uspel v vseh ozirih do kraja razvneti svoje privržence. Darby Todd? Da. Taisti bobnar, ki se je pred kratkim priključil legendarnim Švedom Kaipa ter ki je sredi oktobra 2019 nastopil, kot del spremljevalne skupine nekdanjega Jethro Tull kitarista Martina Barreja v naših Goriških Brdih.
Po nastopu Devina Townsenda se je publika v parterju konkretno premešala, kar je pomenilo, da so mnogi tega večera prišli na koncert v Zagreb prvenstveno zaradi Devina Townsenda ter da drugi del publike Devina Townsenda niti ni nujno poznal, ali moral poznati. No, pravi glasbeni sladokusec se nikakor ne more braniti ne Dream Theater ne Devina Townsenda, a je slogovni razkorak med vselej ubrisanim in raziskujočim kanadskim glasbenikom, ki pri svojih petdesetih nikakor idejno ne usiha ter Dream Theater, pač več kot le konkreten. Tako izrazit, da ostaja Devin Townsend tudi po koncertu v Zagrebu na seznamu tistih izvajalcev, ki velevajo obisk koncerta z vsaj dvourno predstavo.
Dream Theater so mašinerija, ki ne potrebuje uvodnih misli, stavkov in predolgega filozofiranja. Ko prideš na njihov koncert, praviloma veš kaj boš dobil, kaj lahko pričakuješ. Bend izraža čvrstost in neverjetno priljubljenost. So namreč največji med največjimi svojega žanra. Naj omenim samo to, da je po koncertu zmanjkalo pravzaprav vseh njihovih uradnih koncertnih spominkov. Ljudje so majice in ostali uradni prodajni kič dobesedno razgrabili. Tokratna set lista je bila posebej zanimiva, zlasti za tiste sladokusce, ki se ne branijo kasnejših, to je postmilenijskih albumov skupine. Skupina je v tem oziru vrnila v set listo kar nekaj materiala, ki ga že lep čas na koncertih ni izvajala, zato ji gre pri edinem malem minusu tega koncerta dejansko očitati le ignoranco do prvih petih studijskih albumov, med katerimi je bila izvedba 6.00 v prvem delu koncerta bolj slabo delujoč obliž na rane tistim, ki se prvenstveno krešejo na klasično ero skupine.
Kakorkoli, razočaranje je nemogoče. Tudi tokrat je bilo temu tako. Pevec James LaBrie se je predstavil v zelo dobri vokalni kondiciji in je celoten performans izvedel na visokem nivoju. O ostalih odrskih akterjih tega ‘super titanskega’ kvinteta niti ne gre izgubljati besed. Vsekakor je znova izstopal John Petrucci, ki je skozi koncert razkazal svojo širno serijo ‘signature’ Ernie Ball modelov kitar, pri samem teatru pa mu ni ostal dolžan niti klaviaturist Jordan Rudess, sploh potem ko je nekje na sredini koncerta prijel v roko ‘keytar’ in se postavil ob bok k Petrucciju, da si dobil za hip občutek, kot da stojita pred teboj KK Downing in Glenn Tipton. Šalo na stran. A, da bi bil to navaden ‘keytar’, bi bilo za Rudessa, pač preveč ceneno. Ne. Na njegovem ‘keytaru’ so bile prav vse tipke tastature popolnoma črne in ne, kot ponavadi, ko so črne le tiste – ‘poltonske’. Teater mora biti teater. Sanjski pač.
Šovi Dream Theater so skozi leta postali pač svoje vrste spektakel. Vroč spektakel. Igra odrske razsvetljave oziroma reflektorjev in scenskih kulis ter seveda sama predstava, ki ostale ‘navlake’ niti nujne ne potrebuje, pač jemlje sapo in dih. Pred koncerti Dream Theater je vedno tako, da ti nekdo razlaga, da se tam zgodijo stvari, do katerih obči opis skozi besedno komunikacijo nikakor ne sega. Besede so premalo, da zaobjamejo korektno vse kar ponudi ta skupina v živo. No, četudi so jih v hitrosti in natančnosti v kombinaciji z ekstremi tehnično bravuroznega kompliciranja, ujeli mnogi pripadniki zlasti mlajše generacije svetovnih progresivnometalskih zasedb, ostajajo Dream Theater pač ime. Orjaško ime. Pionirsko ime. In prav to je bistveni del spektakla. Da pri Dream Theater postane ‘nemogoče’ pač vedno znova in znova mogoče. Bend je v zadnjih letih v odrskem pristopu nadgradil tudi samo dinamiko. Zlasti se je vselej rezervirani in tihi basist John Myung večkrat znašel v središču žarometov, še posebej, ko se je pomaknil proti Petrucciju na desno pozicijo (gledano na oder) in sta skupaj s Petruccijem divjala skozi orkane notni črtovij, ko sta zavzemala centralno pozicijo odra. Zvok je bend skalibriral v prvih dvajsetih minutah koncerta in odlično obiskana Mala dvorana Doma sportova je lahko brezmejno uživala v magiji sanjske peterke. Je bilo pa seveda odvisno kje si stal. Če si bil bliže Petrucciju, si pač Myunga malo slabše slišal. Pozicija pri mešalni mizi ostaja v tem oziru zlata vredna.
Bend je za veliki finale v obveznem dodatku poskrbel za enega definitivnih vrhuncev celotnega večera, ko se je ambiciozno lotil ene najdaljših kompozicij kariere, to je skladbe The Count of Tuscany iz svojega desetega albuma »Black Clouds & Silver Linings« (2009). Dream Theater preraščajo v vrste legend. Ohranjajo moč in delujejo, kot da jih ne more ustaviti prav nič. V vseh ozirih odličen koncert, predvsem pa kot povedano, je razveselil gotovo številne – še posebej najbolj goreče privržence skupine, zaradi same set liste, ki je marsikoga presenetila.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Devin Townsend setlista:
1. Failure
2. Kingdom
3. By Your Command
4. Aftermath
5. Regulator
6. Deadhead
7. Deep Peace
8. March of the Poozers
9. More!
Dream Theater setlista:
1. The Alien
2. 6:00
3. Awaken the Master
4. Endless Sacrifice
5. Bridges in the Sky
6. Invisible Monster
7. About to Crash
8. The Ministry of Lost Souls
9. A View From the Top of the World
—dodatek—
10. The Count of Tuscany
