Lokacija: Ljubljana / Hala Tivoli / Slovenija
Datum: 04.02.2014
Glasbena inštitucija kot so Dream Theater, ne potrebuje posebne predstavitve. Fantje bodo prihodnje leto praznovali okroglo in že kar častitljivo trideseto obletnico delovanja. Kljub obsežnemu repertoarju, zbranem na dvanajstih studijskih albumih, pa ostaja še vedno najpriljubljenejši njihov drugi album, Images and Words, iz katerega pa žal pretekli torek nismo slišali niti ene skladbe. A o tem kasneje.
V glavi še vedno odzvanja prvo srečanje z Dream Theater, oz. le delčkom njih, davnega leta 1998. Takrat je brez posebne reklame, John Petrucci, s svojo kitarsko kliniko do zadnjega kotička napolnil ljubljansko Festivalno dvorano. In verjetno se nam je vsem prisotnim v spomin zapisala njegova izjava »Ne morem verjeti, da se vas je toliko zbralo. Kaj bi bilo šele, če bi nastopila celotna skupina. Obljubljam, da vas obiščemo na naslednji turneji!« In ker obljuba dela dolg, so se američani res oglasili že prihodnje leto in v nabito polnih Križankah odigrali nepozaben koncert v sklopu Metropolis Pt.2 turneje. Dream Theater so se pri nas oglasili še nekajkrat, nazadnje leta 2009 v sklopu World Progressive turneje, kjer so predstavljali aktualni album Silver Clouds & Black Linings. Hkrati pa se takrat nihče ni zavedal, da je bil to eden zadnjih nastopov skupine z Mikeom Portnoyem za bobni. Karizmatični bobnar se je namreč s skupino razšel leta 2010, potem ko mu sočlani niso hoteli »odobriti« enoletnega dopusta. V njegove škornje je nato skočil virtuoz Mike Mangini, kateri je imel zahtevno nalogo prepričati slovensko publiko.
Navkljub ledeni ujmi, ki je zajela celotno Slovenijo, se je pred Halo Tivoli zbrala velika multinacionalna množica kvalitetne glasbe žejnih ljudi, med obrazi pa je bilo opaziti tudi nekaj znanih imen slovenske rock scene. Žal, kot že tolikokrat doslej, se je spet zapletlo pri organizaciji varovanja. En vhod za parter in en vhod za tribuno, vsak z po enim varnostnikom za osebni pregled in enim za pregled kart, je pričakovano povzročil dolge vrste, čedalje močnejše padanje ledenega dežja, pa je situacijo samo še poslabšalo. Da bi vstopanje v dvorano le steklo hitreje, je moral z dodatnim čitalcem priskočiti na pomoč še eden od organizatorjev. Postavitev odra ob tribuno je sicer pomenila odličen pogled na oder s tribune, a relativno majhen parter, ki se je kaj hitro napolnil.
Velik zastor pred odrom je obetal avdio-vizualni napad na vse naše čute in ugibanja, kaj nas čaka ta večer, so se končala ob 20:30, ko so se ugasnile luči v dvorani. Iz zvočnikov je zadonel instrumentalni uvod v False Awakening Suite iz zadnjega albuma, na zastoru pa so se v odlični igri skozi animacije odvrtele scene naslovnic vseh njihovih albumov, začenši z ‘When Day and Dreams Unite’ in zaključivši z aktualnim samonaslovljenim ‘Dream Theater’. Po padcu zastora je skupina usekala z prvim singlom nove plošče, The Enemy Inside in dokazala, da nas čaka energičen večer. Ko se je instrumentalnemu delu na odru pridružil še LaBrie, je vsem nejevernim Tomažem dokazal, da vokalno še zdaleč ni zrel za upokojitev.
Ker je skupina razdelila koncert v dve dejanji (spomnimo se konceptnega albuma Metropolis Pt.2), ni bilo presenetljivo, da je prvi del nastopa pripadel predvsem novejšim delom, predvsem iz zadnjih dveh plošč, kot so npr. za grammya nominirana On the Back of Angels, aktualna The Looking Glass in skladba, ki je turneji dala ime – Along for the Ride. Posebne omembe vredna pa je bila v tem delu epska, skoraj 15 minut dolga klasika iz albuma Falling into Infinity, A Trial of Tears. Ker gre za kompleksno delo, polno počasnih in hitrih delov, kot tudi stalnega spreminjajočega ritma, le-ta vsekakor ni lahek izbor za igranje v živo, a skupini očitno to ni delalo preglavic. Ali je Mangini dorasel Portnoyu v Dream Theater, pa je lahko dokazoval v aktualnem instrumentalu Enigma Machine, kateremu je bil dodan bobnarski solo vložek. Osebno me solo ni prepričal, navkljub mojsterskem statusu tega virtuoza. Še posebej, ker sem si pred koncertom ogledal nekaj njegovih solo vložkov na spletu, a je bil ta v Ljubljani le bleda senca tega, kar Mangini zmore. Da se razumemo, Mangini je vrhunski bobnar in odigrati Portnoyeva dela mu kot kaže ni večja težava. Pa vendar sem začutil pomanjkanje nečesa, pa naj si bo to le karizma, ali celo duša.
Kakorkoli že, nastop je bil prava poslastica za ušesa kot tudi oči, saj je cel nastop na velikem zaslonu za odrom spremljala bogata vizualna predstava, od fraktalov in enkratno postavljenih kamer nad bobni in klaviaturami, prek povezovalnih animacij rumenega taksija imenovanega Majesty (originalno ime skupine leta 1985) in do komičnih dogodivščin animiranih karikatur skupine med Enigma Machine. Vse to, v kombinaciji z bogatim light showom in za Halo Tivoli presenetljivo dobrim zvokom, je upravičevalo vsak zapravljen cent za ta koncert.
Skupina si je po uri in petnajst vzela petnajst minut premora. Konec dejanja zahteva pavzo, pravijo, a ta je bila le delna, saj so reflektorji ostali zatemnjeni, na odru pa so se vrtili razni, predvsem komični, posnetki. Od reklam za akcijske figurice članov skupine in fenomenalnih fantov in deklet, ki se spopadajo z igranjem DT skladb, do famoznega Triangle man-a, ki bi rad postal član skupine.
Leto 2014 skupini prinaša dvajseto obletnico izida albuma Awake. Čeprav le-ta ni bil sprejet s takim navdušenjem kot prejšnji Images and Words, pa je kljub temu razgibano progresivno delo, ki je krivo za kar nekaj klasik. Skupina se je odločila v čast tej obletnici, odigrati drugo polovico albuma v nadaljevanju koncerta. Z koncem zaslonskega EPPja, so udarili z The Mirror, verjetno najtežjo skladbo v svojem repertoarju, dokaj statična publika pa je po pričakovanjih ponorela. Trdi in težki kitarski rifi so kot ustvarjeni za vratno razgibovanje, navkljub obračanju ritma, a to Dream Theater publike ni motilo. Dejstvo, da se skupina odloči odigrati pol albuma izpred dveh desetletij, pa zagotavlja, da bomo slišali tudi redke skladbe, ki mogoče niso niti še nikoli bile odigrane v živo, kar je sigurno plus za glasbene sladokusce, kar oboževalci te skupine sigurno so. Če so The Mirror, Lie in Scarred dodobra razgibali dvorano, pa so v sanjajoče zibanje le-to spravili z izvrstnima baladama Lifting Shadows of a Dream ter res izjemno Space-Dye Vest. Slednja je marsikomu dvignila kocine po telesu, odziv publike pa je bil preprosto fantastičen. To, tako imenovano drugo dejanje, je skupina sklenila še z epsko, 22 minut dolgo Illumination Theory, ki na trenutke deluje, kot da bi poslušali filmsko glasbo namesto Dream Theaterov.
S to skladbo so fantje tudi poslovili od ljubljanskega odra, a seveda ne za dolgo, saj so jih glasni ‘We want more!’ kaj hitro priklicali na oder. Ker to leto poteka tudi petnajsta obletnica albuma Metropolis Pt.2, smo bili v zaključku deležni še štirih skladb prav z tega albuma. Od Ljubljane so se poslovili, kot ponavadi, ob bučnem aplavzu in stoječih ovacijah in še enkrat več dokazali, da jim vedno znova uspeva zadovoljiti visoka pričakovanja, verjetno enega najbolj zahtevnih občinstev v rock zvrsteh glasbe. Progresivni velikani gredo naprej, ne glede na vse, nam pa ostaja še en lep spomin in čakanje na novo turnejo.
avtor: Sebastijan Videc
fotografije: Jerneja Jerak
Setlista:
Act I
1. False Awakening Suite (intro)
2. The Enemy Inside
3. The Shattered Fortress
4. On the Backs of Angels
5. The Looking Glass
6. Trial of Tears
7. Enigma Machine (z bobnarskim solom)
8. Along for the Ride
9. Breaking All Illusions
Act II
10. The Mirror
11. Lie
12. Lifting Shadows Off a Dream
13. Scarred
14. Space-Dye Vest
15. Illumination Theory
—dodatek—
16. Overture 1928
17. Strange Déjà Vu
18. The Dance of Eternity
19. Finally Free
20. Illumination Theory (outro)
